Diamantno poroko sta obhajala Antonija in Jakob Zemljič
Zadnjo soboto v letošnjem septembru sta v krogu družine in prijateljev praznovala diamantno poroko Antonija in Jakob Zemljič iz Hercegovščaka pri Gornji Radgoni. Šestdesetletno zakonsko zvestobo sta, skupaj z domačimi, sorodniki in prijatelji potrdila v cerkvi sv. Petra v Gornji Radgoni, kjer ju je pred 60 leti poročil tedanji župnik, msgr. Franc Puncer. Tokrat je, ob darovani zahvalni maši, pri kateri je somaševal apaški župnik Janez Ferencek, poročni obred opravil domači župnik Franc Hozjan, ki je zakoncema namenil nekaj lepih besed, ter jima izročil kot darilo rožna venca in Diamantno poročno listino. Poročno cerkveno slovesnost in darovano sv. mašo je s petjem popestril Mladinski cerkveni pevski zbor Biseri, ki ga, ob igranju na orgle, vodi katehistinja Nataša Perglav. Po uradnem delu slovesnosti, zahvalni maši in poročnem obredu sta hčerki z družinami slavljencema pripravili presenečenje. Pričakal ju je, ne da bi vedela, »bagrli«, v katerega je bila vprežena kobila Lučka, ki jo je vodil Tomaž Hribar iz Zg. Konjišča. Sedla sta na bagerli in se z njim popeljala na zaključno slavje, ki je potekalo na Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici, kamor so se z avtomobili popeljali tudi njuni gostje. Ni treba posebej poudarjati, da sta bila vesela srečanja z udeleženci njunega visokega zakonskega jubileja.
Oba zakonca sicer izhajata iz viničarskih družin in sta vinogradništvo ter vinarstvom povezana vse od otroških let. Antonija se je rodila leta 1936 v družini štirih otrok na Zgornjem Kocijanu. Kakor vsi tedanji viničarski otroci, je tudi ona zgodaj začela z delom v vinogradu. S tem je nadaljevala tudi, ko si je ustvarila družino, saj se je zaposlila v tedanjem Kmetijskem kombinatu (KK) Gornja Radgona, kjer se je tudi upokojila. Jakob se je rodil kot edini sin viničarskima zakoncema leta 1938, v Kirbiševi viničarji na Ivanjševskem Vrhu. Ker so se starši preselili na območje Gornje Radgone, je osnovno šolo končal v Gornji Radgoni. Komaj 16-letni se je zaposlil v KK Radgona, v pokoj pa je s 40 leti dela odšel leta 1995. Vseskozi je bil spoštovan vinogradniški delavec, upokojil pa se je v podjetju Radgonske gorice.
V zakonu sta se jima rodili hčerki Janja in Majda, ki sta si ustvarili družini. Veselje jima delata vnukinja Iva in vnuk Jernej, ki jo rada obiščeta. Razveselila pa sta se tudi že pravnukinje Lare. Z diamantnoporočencema smo se pogovarjali v njuni hiši, ki sta jo odkupila od KK Radgona, s katerim je tudi povezano njuno celo življenje. »Usoda je hotela, da sva si že od otroštva kruh služila z težkim delom v vinogradih. Kot je znano, so bili vsi viničarski otroci zgodaj na razpolago gospodarju viničarije. Otroci smo opravljali manj zahtevna in naporna dela. Ker sva se po poroki naselila v viničarsko hišo, ki pa je bila po vojni zaplenjena, sva se pač zaposlila pri delu v vinogradih tedanjega KK Radgona. Ko je bila prilika pa sva hišo, z 28 ari ohišnice, v kateri sva stanovala, odkupila in tako prišla do svojega doma, kjer zadovoljno živiva. V preteklosti sva redila prašiče, sedaj pa se okrog hiše svobodno pasejo kokoši. Vesela sva, da si je na najini parceli, nedaleč najine hiše, zgradila svoj dom hčerka in imava v njej ni njeni družini pomoč, če jo potrebujeva. Enako se veseliva obiskov tudi druge hčerke in njene družine,« povesta slavljenca.
Ker je velik del pogovora nanesel na delo v vinogradih v preteklosti, in sta oba doživljala isto usodo tega dela, nam je Jakob povedal: »Kot 16. letni deček sem moral opravljati vsa težaška dela v vinogradu. To je bilo rigolanje za nove nasade trte, kopanje prve in druge kopi v vinogradu, postavljanju tedaj lesenih stebrov, rezanja, pletja, škropljenja in še veliko drugih opravil. Rigolanje, ki je potekalo pozimi, ko ni bilo drugih del v vinogradu, smo opravljali ročno. Najhuje je bilo v zimi, ko se je dolgo držala zmrzal. Težko je bilo začeti prvo red, ko smo morali prebiti zmrznjeno zemljo. To smo razbili tako, da smo v zemljo zabijali zagozde ali »kajle«. Drugo vrsto je že bilo lažje, saj smo zemljo ‘podgubili’, da se je zmrznjena zemlja pod udarci krampa ali težkega kladiva, lomila. Delo smo imeli normirano. O kaki malici tedaj ni bilo govora. Za malico smo si prinesli kuhan fižol in kak kos kruha. Pri taki hrani in težkem delu, se nihče ni bal, da bi se zredil. Tedaj še vinogradniški delavci nismo poznali osem urnika. Vsak dan smo delali po 10 ali več ur. Veliko tega bi še vam lahko povedal, a to je že preteklost. Zadnja leta moje in ženine zaposlitve v vinogradu, so bila čisto drugačna. Bilo je manj napornega dela. To je prinesel čas.«
In kašno je življenje naših sogovornikov sedaj, ko sta v pokoju? Sedaj imata več časa zase. Ker sta člana DU Gornja Radgona, rada hodita na izlete in druženja. Petkrat sta bila tudi udeleženca „Vestnikovega vlaka“. Rada tudi kaj prebereta, zlasti časopise. Antonijo zaposluje gospodinjstvo, delo na vrtu in skrb za rože. Jakob pa sam poskrbi, da je okolica hiše urejena. (L.K.)
Veselo je bilo na diamantni poroki Antonije in Jakob Zemljič (Fotografije: Ludvik Kramberger)