Gornja Radgona slovi po tematskih poteh, saj imajo obmejne, slatinske, vinske ipd.
Čeprav obmejno mesto penine in sejmov Gornja Radgona ne premore niti enega hotela, to še zdaleč ne pomeni, da na območju mesta na reki Muri in okolice ni zanimivosti in znamenitosti, ki se jih izplača ogledati in doživeti. Za večino turističnih in sorodnih destinacij ter dogajanja v radgonski občini, skrbi Zavod za kulturo, promocijo in turizem Kultprotur, ki na območju občine pokriva pet organizacijskih enot: Dom kulture Gornja Radgona z galerijo, radgonski mestni muzej Špital, Turistično informacijsko pisarno v Gornji Radgoni, Mladinski center Gornja Radgona in grad Negova. Poleg številnih prireditev in dogodkov, tako kulturnih, zabavnih, umetniških, športnih kot sejemskih, ki v mesto pritegnejo največ gostov, ter kulturno zgodovinskih znamenitosti in zanimivosti, v radgonski občini posebno mesto pripisujejo tematskim potem, katerih je kar nekaj.
Tako je tudi obmejna panoramska pot, ki od Trat pelje v lepo Apaško dolino, v zaplato ravninskega sveta ob Muri, ki je zelo rodovitno in posejano z različnimi poljščinami. Preko Vratje vasi nas pot naprej vodi v Zg. Konjišče, kjer se lahko naužijemo čistega zraka in uživamo v okolju rekreacijskega in ribiškega središča. Primeren prostor tudi za počitek, sprehodimo se lahko do debla hrasta, ki je bilo najdeno na notranji strani nekdanjega rečnega meandra. Hrast je odmrl pred približno 1385 leti, takrat je bil star nad 200 let. Iz Konjišča potujemo v Črnce, kjer se lahko ustavimo pri dvorcu v ravnini in obiščemo tri kužna znamenja. Pot nadaljujemo v Nasovo v Lešane in Spodnjo Ščavnico. Zanimiv je postanek pri mogočnem 420 let starem “Niderlovem hrastu”, ki je največje in najstarejše tovrstno drevo v Pomurju. V nadaljevanju poti krenemo proti Policam in Hercegovščaku ter uživamo v lepotah razgibane, z vinsko trto posejane pokrajine ter občudujemo panoramo preko slovenskih meja. Zadnja točka na obmejni Panoramski poti tostran meje je mesto Gornja Radgona.
Trstenjakova pot, po enem najpomembnejših velikanov tega območja, se začne pri mednarodnem mejnem prehodu v Gornji Radgoni. V njegovi bližini je Trstenjakov dom. Preko Hercegovščaka, kjer je botanični vrt in Polic prispemo do Aženskega Vrha. Pri Lastomercih, kjer je kmetija odprtih vrat ˝Jagoda˝, prispemo v Ščavniško dolino. Tu si lahko potešimo žejo ob številnih izvirih mineralne vode. Od Ivanjševcev se sprehodimo do znanega naselja Negova, kjer si velja ogledati grad iz 15. stoletja. Osvežimo se lahko v slikovitem in botanično bogatem Negovskem jezeru, ob katerem stoji dom znanega ‘dobrega človeka’ Ivana Krambergerja. Negovo lahko izkoristimo za daljši počitek in za ogled okolice, ki skriva več pomembnih elementov kulturne in arhitekturne dediščine z izvirnimi primesmi slovensko-goriške pokrajine. V nadaljevanju se znova sprehodimo po Ščavniški dolini, mimo slikovitih Sp. Ivanjcev in Očeslavcev (z znanim Očeslavskim slatinskim vrelcem) in se od vode preselimo k vinu, na območje Radgonsko – kapelskih goric. Med vinogradi in zidanicami z žlahtno kapljico nas pot pripelje na Janžev Vrh, kjer je čudovit razgled na Panonsko nižino. V tej deželi, v vasi Rodmošci, je bil rojen dr. Anton Trstenjak. Pri Policah se Trstenjakova pot priključi na Obmejno panoramsko pot v smeri Gornje Radgone.
Območje Vinskih poti Gornje Radgone, znano po dobri vinski kapljici, vas bo presenetilo s svojo zgodovino. Žlahtna kapljica zlate radgonske penine Vas bo s svojimi mehurčki navdušila za ogled vinskih gričev in vam vzbudila tek do pristne domače hrane. Pot, dolga 38 kilometrov, se začenja v mestu Gornja Radgona in pelje po gričevnati pokrajini skozi naselja Hercegovščak, Police, Zbigovci, Ivanjševski Vrh, Ivanjševci, Lokavci, Negova, Ivanjski Vrh, Spodnji Ivanjci, Stavešinci, Stavešinski Vrh, Ptujska Cesta, Orehovci, Orehovskih Vrh in Črešnjevci. Bogata naravna in kulturna dediščina vas bo prepričala z vso svojo zanimivostjo in pestrostjo. Na pot se lahko odpravite peš, s kolesom, z avtomobilom ali vlakcem in se tudi ustavite pri ponudniki vin in kulinaričnih ter drugih domačih dobrot.
Pot med vrelci življenja: Malo je dežel, ki bi se lahko ponašale s tolikšnimi naravnimi vrelci kot področje Slovenskih goric in Obmurja. V dolini srednjega toka reke Ščavnice in Pesnice ter območja Radencev je največ naravnih vrelcev mineralne vode. Ob teh so znani izviri slatin v Sloveniji še Nuskovska slatina na Goričkem, Rogaška v Rogaški Slatini in Kotuljska v Kotljah. Kdaj so ljudje začeli uporabljati mineralno vodo za pitje je težko ugotoviti. Gotovo jo pijejo od davnega, saj so pri urejanju naleteli na arheološke prazgodovinske najdbe, ki pričajo, da so vrelce izkoriščali že v pradavnih časih. Vrelci naravne mineralne vode so bili ljudem, ki so bivali v bližini izvirov, stalni in zdrav vir osvežujoče pitne vode, zlasti v poletnih mesecih, ko so se z njimi odžejali pri delu na poljih in travnikih. Ker se naravne mineralne vode odlično mešajo z vini in jabolčnikom ter sokovi, so bile zelo priljubljene in iskane. Ko še ni bilo toliko steklene embalaže, so jo točili v lončene ročke ali pütre. V njih je ostala hladna. Znano je, da so v lončene posode, ki so bile izdelane v obliki steklenic točili v industrijskih obratih tudi v Radencih, kar je mogoče videti v Radenskem muzeju. Naravno mineralno vodo so uporabljali v gospodinjstvu, npr. pri peki peciva in močnikov, ko še ni bilo pecilnih praškov. Vlivali so jo na tlačeno zelje, ki so ga pripravljali za kisanje. Večina vrelcev se nahaja v ravninskem delu. V preteklosti so bili vsi izviri urejeni tako, da so bili obdelani v obliki kvadratne kašte iz kamna ali hrastovega lesa. Slatino so iz njih zajemali. V novejšem času so nekatere vrelce uredili tako, da mineralna voda priteka iz vrelca po ceveh. Izvire, pri katerih so ljudje zajemali naravno mineralno vodo, so poimenovali po bližnjih domačijah (Kraljeva, Leljakova,…). Mnoge, zlasti tiste, ki so se nahajale v središču vasi, so poimenovali po krajih (Očeslavska, Lokavska, Stavešinska, Ivanjševska, Radvenska, Polička…).Z industrijskim izkoriščanjem vrelcev in masovnim polnjenjem ter prodajo za široko potrošnjo so začeli naravne izvire opuščati. K temu je prispevala blaginja, ki omogoča nakup slatine v primerni embalaži. Za naravne vrelce so skrbele vaške skupnosti ali občine. V Stari Jugoslaviji je za ureditev naravnih vrelcev poskrbela tedanja banovinska vlada. Tako urejen vrelec se je ohranil v Ivanjševcih ob Ščavnici – Ivanjševska slatina. Industrijsko izkoriščanje naravne mineralne vode se je najprej začelo v Radencih, kjer je zdravnik dr.Henn ob nekem obisku teh krajev naletel na izvir naravne mineralne vode in tako rekoč botroval nastanku zdravilišča Radenci.
Seveda ne gre prezreti niti kolesarske in tematske izlete ter poti v neokrnjenem območju rek med Muro in Dravo predstavljajo prav posebno doživetje za vse generacije. Uživali boste lahko v številnih naravnih znamenitostih in pestrem kulturnem dogajanju…
