Pogovor s sodnikom Marjanom Neuvirtom, donedavnim predsednikom radgonskega sodišča
Slovenska sodišča in sodniki gotovo sodijo med najmanj priljubljene državne institucije med številnimi državljani, žal pa tudi pri nekaterih oblastnikih, ki še bolj kot kdorkoli drug ne spoštuje zakonov. Toda tudi med posameznimi sodišči po državi (poleg Ustavnega in Vrhovnega sodišča, v Sloveniji imamo, skupaj z višjimi delovnim in socialnim, pet višjih, ter 11 okrožnih in 44 okrajnih sodišč), ki dobro delajo in bolj kot ne sploh nimajo pripomb. Eno takšnih je tudi Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, ki ga je od leta 2002, kot predsednik vodil izkušeni sodnik Marjan Neuvirt, ki je na omenjenem sodišču še vedno zaposlen kot sodnik in šele prihodnje leto se namerava upokojiti. Ker gre za dobrega poznavalca razmer v pravosodju smo se pogovarjali s pravnikom Neuvirtom, ki je bil rojen 1.10.1952. Diplomiral je na Pravni fakulteti v Ljubljani v letu 1976, leta 1994 pa je opravil pravniški državni izpit. Aprila 1998 je bil izvoljen za okrajnega sodnika na sodišču v Gornji Radgoni, kjer je od 7. marca 2002 do nedavnega opravljal funkcijo predsednika. Tako je že skoraj 22 let na istem sodišču kot sodnik opravljal delo na vseh pravnih področjih. Personalni svet Vrhovnega sodišča RS je pred leti ocenil, da okrožni sodnik Marjan Neuvirt izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, v obrazložitvi je med drugim navedel, da sodnik izkazuje nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti ter je nadpovprečno uspešen pri reševanju pravnih vprašanj in sodnih zaostankov. S svojim delom je pomembno prispeval k odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov. Odlično sodeluje s sodelavci, tako sodniki kot ostalimi zaposlenimi ter je uspešen mentor mladim. Aktivno se je vključil tudi v postopek sprememb civilne zakonodaje. Izobraževanj, simpozijev, predvsem v državah nemškega govornega področja, kar potrjuje njegovo visoko stopnjo znanja tujega jezika…Takratni Kot je takrat v obrazložitvi, med drugim zapisal takratni pravosodni minister Senko Pličanič, sodnik „Neuvirt odlično opravlja tudi vodstveno funkcijo, kot predsednik sodišča v Gornji Radgoni, saj sodišče dosega visoke strokovne kriterije, delo na sodišču pa poteka v zadovoljstvo strank in zaposlenih. Kot predsednik sodišča tudi primerno sodeluje z mediji, okrajno sodišče v Gornji Radgoni, ki ga vodi, pa v lokalnem okolju uživa velik ugled“…
Ob vsem tem nam se je Marjan Neuvirt zdel zanimiv za daljši pogovor. Tako nam je med drugim povedal, da je po končani radgonski osnovni šoli maturiral na ljutomerski gimnaziji in kot štipendist Avtoradgone diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani in se nato zaposlil kot pravnik v Avtoradgoni, kjer pa so ga nemudoma poslali na enoletno sodno pripravništvo pri takratnem Občinskem sodišču v Gornji Radgoni. „Kasneje sem opravil tudi državni – pravosodni izpit. V Avtoradgoni sem postal nato vodja pravne službe, kasneje pa direktor splošnega sektorja tega takrat velikega podjetja s cca. 1400 zaposlenimi. Ker sem bil pravni svetovalec pri sindikatih – že takrat v socializmu se je namreč nudila delavcem brezplačna pravna pomoč – pa so me izvolili za profesionalnega Predsednika občinskega sindikata Gornja Radgona. Po vrnitvi nazaj v Avtoradgono pa sem leta 1992 sprejel zaposlitev na ZPIZ-u Murska Sobota kot vodja pokojninskega odseka. Leta 1998 me je Državni zbor RS izvolil za sodnika Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni, ko sem v letu 2002 imenovan za predsednik tega sodišča in ga vodil polnih 18 let, vse do letošnjega junija, ko mi je potekel tretji mandat in se zaradi nameravane upokojitve v začetku leta 2021 za predsednika nisem več potegoval. Sedaj opravljam naprej delo sodnika na tem sodišču v svojstvu okrožnega sodnika – svetnika. Poleg sodniškega dela in vodenja sodišča, se bil dva mandata tudi član glavnega odbora Slovenskega sodniškega društva, mentor mnogim mladim sodniškim pripravnikom in jih pripravljal za pravosodni izpit (vsi moji so izpit izdelali!!). Zaradi tekočega znanja nemščine sem se udeleževal hospitacij na mnogih nemških sodiščih in sodeloval na raznih seminarjih v organizaciji Evropske pravne akademije (Luxemburg,Trier,Strassbourg etc.).To mi je omogočilo, da sem lahko zelo aktivno sodeloval in prispeval mnogo predlogov pri posodobitvi naše procesne civilne zakonodaje, predvsem pa sem uspel prepričati vsakokratno oblast, da ostanejo zapuščinski postopki v domeni sodišč-in ne notarjev, ker imajo tako ureditev v Nemčiji – socialni vidik. Brez moje aktivne vloge pri tem, bi zapuščinske zadeve v Sloveniji že davno opravljali notarji kar si štejem za enega mojih največjih prispevkov k ohranitvi Slovenije kot socialne države. Imam tudi izpit mediatorja in sem to vlogo opravljal več let…“
O tem kakšno je bilo stanje v sodstvu, ko je pričel s svojim delom okrajnega sodnika takrat v letu 1998 in kakšno je danes, po 22 letih, pa Neuvirt pravi, da smo v tem času deležni trenda pozitivnega razvoja sodstva pri nas. Nanizal je nekaj osrednjih sprememb, ki so po njegovem osebnem pogledu, izboljšale stanje v sodstvu. „Najprej lahko povem, da sem ob nastopu službe doživel velik šok, saj nisem mogel verjeti koliko nedokončanih in kako ˝starih˝ zadev (ogromno jih je bilo v delu že več kot 10 let) sem prejel v delo in to več kot 500 civilnih pravdnih zadev (sedanji letni pripad teh zadev cca 60 letno) in čez 150 nepravdnih (sedanji pripad cca 30 letno). O vzrokih zakaj je bilo stanje takšno na tem mestu ne bi razpravljal, je pa bilo takšno stanje v celotnem sodstvu v Sloveniji. Kot pravnik, ki je prišel z 10 letno pravniško izkušnjo z gospodarstva, tega nikakor nisem mogel razumeti. Vrgel sem se dobesedno na glavo in v nekaj letih pospravil večino sodnih zaostankov na tem sodišču na civilnem področju. Nočem se hvaliti, a delal sem z nadčloveškimi obrati, pisal sodbe ponoči in cele vikende, in če primerjam obremenitve nas sodnikov s takratnim časom in danes – preprosto ni primerjave (pričakovani letni obseg dela sem vsa leta prekoračil skoraj za 100% , kljub temu, da sem še poleg tega vodil sodišče). Kritike javnosti in politike do takratnih razmer v sodstvu ocenjujem za ustrezne in so bile še kako potrebne, pri čemer pa se je nato sodstvo v borbi s sodnimi zaostanki resno spopadlo, še zlasti ob pomoči takratnega ministra dr. Šturma, kateremu sem tudi osebno dal dosti pobud – saj se je celo sam kot minister osebno zglasil pri meni na sodišču, da sem mu lahko predstavil ideje o tem kako stanje izboljšati in to tudi zaradi mojega dobrega poznavanja in delovanja, predvsem nemških okrajnih sodišč (program Lukenda). Posodobitev civilne procesne zakonodaje je bilo tudi del mojega nenehnega predlaganja sprememb“.
Po Neuvirtu so veliki premiki bili storjeni zlasti v procesni zakonodaji, ki je sledila nemškemu civilnemu procesu; še večji koraki pa so bili storjeni na področju zemljiške knjige in izvršbe. „Če se je takrat na začetku mojega dela na sodišču čakalo na sklep o vknjižbi nepremičnine več mesecev, se to danes zgodi v nekaj dnevih. Če se je sklep o izvršbi izdal takrat v nekaj tednih ali mesecih, se to danes zgodi takoj ali v par dnevih. Če se je na odločitev pritožbenega sodišča čakalo po leto ali več, danes odločajo pritožbena sodišča hitro, tudi že v roku enega meseca. Vsa pohvala pa gre Vrhovnemu sodišču – posebej pa centru za informatiko – CIF, ki sta vodila projekte elektronske z.k in izvršbe ter smo na področju elektronskega poslovanja dohiteli ali cel prehiteli nekatere zahodne članice EU. Danes našo sodišče in tudi ostala sodišča z redkimi izjemami kot so npr. največja sodišča v državi, poslujemo tekoče brez zaostankov in najmanj tako hitro, če ne hitreje kot npr. v Nemčiji, da o Avstriji ali Hrvaški sploh ne govorimo. Toda prostora za izboljšanje je še ogromno in žalostno je, da politika, pa tudi VS RS več ne izkazujejo interesa do stališč in predlogov predsednikov okrajnih sodišč, ko gre za zakonske spremembe ,ki zadevajo naše delo. Škoda, velika škoda!“
Naš sogovornik je prepričan, da so pozitivni premiki v smislu odprave sodnih zaostankov narejeni na vseh področjih – o stanju gospodarske kriminalitete, ki v glavnem zaposluje medije pa ne more kompetentno odgovoriti, saj na tem področju ni deloval. „Generalno pa lahko povem, da brez prenove kazenskega procesa, večje specializacije tožilstva etc. ne bo napredka. Skozi vse, tako kazenske kot civilne postopke pa se vleče in ponavlja nikoli dokončana zgodba o zahtevi nas prvostopenjskih sodnikov, po uvedbi obvezne pritožbene obravnave po vzoru večine sod. sistemov v EU. Ko bomo odstranili to oviro bo naš kazenski, kot civilni proces dokončno harmoniziran s pravom EU in odpadel bo vsem znani ping-pong vračanja spisov gor in dol. Za tiste, ki ne poznajo te problematike naj pojasnim, da sedaj pritožbena sodišča odločajo o vloženih pritožbah praviloma na sejah pritožbenega senata in le v manjši meri opravijo obravnavo z udeležbo strank – v zahodnih sistemih odločajo samo in izključno na javnih obravnavah“, pravi Neuvirt in dodaja: „Mirno lahko povem, da vsaj na našem sodišču in večini manjših okrajnih sodišč zadeve tečejo sproti in takoj, sodni zaostanki so preteklost. Drugo pa so pravne poti pritožbenih instanc, ki lahko gredo tudi do Evropskih sodišč, kar pa je poznano v vseh sistemih EU, to pa seveda traja“.
Kot izkušen pravnik in sodnik nam je sogovornik ocenil tudi delovanje slovenskega pravosodja in razmere v sodstvu, kjer so po njegovem še vedno možne izboljšave. „Področij za izboljšanje je ogromno, tako kot v industriji in gospodarstvu ter družbi nasploh. Seveda nisem zadovoljen s tem, da najvišja sodišča v državi, skupaj z ustavnim sodiščem, povprečnemu človeku ne dajejo vedno videza povsem ideološko in politično neodvisnih odločevalcev, saj včasih preveč štrlijo odločitve, ki kažejo na to, da se podlega vsakokratni politični moči oz. se ji tudi kljubuje. Temu se bomo lahko v bodoče izognili, ko bo o sestavi npr. ustavno sodišče odločala izključno neodvisna stroka – čista pravna znanost in pravni strokovnjaki pri nas in ne politika, ki pač v sistemu kot je skuša vedno tja postaviti svoje, kar je seveda razumljivo. Ob srečevanju z mnogimi sodniki skoraj vseh članic EU, pa sem spoznal, da se vsi srečujemo s podobnimi težavami in dobil sem občutek, da smo slovenski sodniki med bolj izobraženimi, zlasti pa vsesplošno bolj razgledati in teoretično še kako močni, kar so mi priznavali mnogi med njimi“.
Seveda so izboljšave potrebne, kot povsod, a morajo po Neuvirtu biti pretehtane in posledica ter rezultat strokovnega in teamskega dela praktikov – sodnikov na eni strani ter teoretikov na drugi strani. „Ob tem pa žal opažam, da se praktike, zlasti sodnike in tudi predsednike okrajnih sodišč v zadnjem obdobju, kaj malo vpraša za mnenje in tudi v sodstvu žal spremembe diktirajo zgolj tisti z vrha, ki pa po mojem osebnem prepričanju zasledujejo včasih tudi kakšne druge cilje in ne cilje sodstva po meri ljudi. Opažam tudi, da so zlasti predpisi, ki se nanašajo na procesno vodenje sodnih postopkov dostikrat rezultat interesov posameznih družbenih skupin, tudi notarjev in odvetnikov. Menim, da sedanje število zadev, ki jih obravnava sodstvo, terja bistveno zmanjšanje števila sodnikov. Prav tako je vprašljivo ali res že skoraj vsak sodnik potrebuje strokovnega sodelavca, ki mu npr. piše sodbe, saj iz poznavanja nemškega sodstva vem, da takšne pomoči nemški sodniki sploh nimajo. Nadalje menim, da so velike rezerve pri sodnem osebju. Če ima npr. nemški sodnik ob sedi le eno osebo, ki mu pri delu pomaga – t.i. ˝hilfe˝, pa sta to pri nas kar dve osebi – strojepiska in vpisničarka. Menim, da bi se to dvoje moralo združiti v eni osebi, saj ohranjamo takšno število podpornega sodnega osebja sodniku še iz časov, ko je bilo ogromno sodnih zaostankov, danes pa takšne potrebe več ni. Še ogromno zadev je, ki bi jih morali pri delu racionalizirati in vzpostaviti učinkovitejšo in vitkejšo delovanje sodstva – kar pa še bolj velja za nekatera druga področja javnega sektorja“. Neuvirt je prepričan, da pritiski politike na sodstvo močno vplivajo na samozavest, odločnost, sproščenost, intelektualno neodvisnost sodnic in sodnikov, kar se v praksi kaže pri tem, da se sodniki zapirajo vase in se odločitve sprejemajo pod nevidno psihološko presijo – torej sproščenosti in hrabrosti sodnikov kot smo jo poznali nekaj let nazaj ni več to upam povedati kot sodnik, ki se poslavlja, saj tega javno npr. mlad sodnik ne bo upal povedati…in to je najhuje za neodvisno in pokončno delovanje sodstva“.
Marjan Neuvirt, ki se počasi pripravlja na upokojitev pravi, da vodenje radgonskega sodišča zapuščam z grenkim priokusom, ker da se je v zadnjem obdobju predsednike okrajnih sodišč v celoti izključilo iz kroga tistih, ki soodločajo in tudi predlagajo boljše rešitve. „Težišče odločanja v upravljalskem smislu se je preneslo na predsednike okrožnih sodišč in tako že cca. dve leti nismo bili vabljeni prav na nobene sestanke ali dogovore pri predsedniku Vrhovnega sodišča RS, kar je bila sicer poprej praksa. O stanju sodstva se danes pogovarja in dogovarja le še v zelo ozkem elitnem klubu predsednikov okrožnih, višjih in vrhovnega sodišča, torej brez udeležbe cca 45 predsednikov okrajnih sodišč. To je velika škoda in strateška napaka, saj do vrha sodstva ne prihaja več glas sodnikov 1. stopnje oz. okrajnih sodišč, ki pa so glavni in večinski motor proizvodnje sodnih odločitev in predvsem tisti del sodstva, ki je neposredno v stiku z narodom. Predsedniki okrajnih sodišč smo tako po t.i. Zalarjevi reformi postali zgolj predsedniki brez izvirnih pooblastil ali pa odvisni le še od podeljenih pooblastil,če so ta sploh podeljena. Škoda, da je temu tako, a je to le odraz in refleksija stanja v naši celotni družbi, ki nezadržno drvi v smer strogega centralizma in elitizma. To pa se kaže v praksi tudi tako, da postajamo sodniki bolj ali manj črkobralski odločevalci, oropani prepotrebne medsebojne kohezije in tovarištva ter intelektualne svobode kar sem ob obiskih in hospitacijah na številnih nemških sodiščih tako občudoval, zlasti njihovo sproščenost in enakost med enakimi – pa naj si je to šlo za predsednika najvišjega deželnega sodišča ali pa zgolj mladega sodnika ne preizkusu“.
Vesel je Neuvirt, da radgonsko sodišče „predaja“ v taki kondiciji, kar se tiče tekočega odločanja in tudi kvalitete, da bi tega bila vesela tudi druga sodišča oz. bi se lahko brez sramu pohvalil o tekočem reševanju zadev pred vsakim sodnikom EU. „Glede odnosov med nami sodniki, zadovoljstvom z delom etc. pa drvimo v napačno smer, kot tudi celotna današnja razklana družba, ki jo v zadnjem času generira in vzpodbuja del politične elite. Ob tem me skrbijo razmišljanja vrha slovenskega sodstva, da bi ukinili okrajna sodišča. Če se bo to zgodilo, bo to najhujši udarec Sloveniji, kot državi policentričnega razvoja, predvsem pa bo to prizadelo ljudi, najbolj seveda revne in preproste. Županom vseh štirih občin iz naše pristojnosti sem poslal apel, da se temu odločno uprejo…“ pravi Neuvirt in dodaja, da se bo upokojil v 1. polovici naslednjega leta, ko bo dopolnil 43 let delovne dobe in, kot še aktiven športnik rekreativec se bo udeleževal tekov, kolesarjenja, košarke in pozimi kot dolgoletni učitelj smučanja tudi smučal, če bo še kaj snega. „Ker pojem pri mešanem pevskem zboru radgonske glasbene šole se veselim novih nastopov. Seveda pa bo dosti časa za delo pri hiši, vrtu, sadovnjaku, najbolj se veselim tega, da bom imel več časa za mojo vnukico Zarjo. Ali bom aktiven tudi v politično – družbenem življenju, pa danes na to vprašanje še ne znam odgovoriti, vsekakor pa bom kot udeleženec slovenske osamosvojitvene vojne leta 1991 še naprej član OZ VVS Gornja Radgona“.
Ob koncu pogovora ja naše sogovornik želel samo dodati, kako je „ponosen in počaščen, da sem lahko svoja najboljša delovna leta posvetil sodstvu in mi je bila prva in zadnja skrb spoštovanje človekovih pravic, strank v postopku in skrb, da se stranke postopkov, za katere so postopki največkrat zelo stresni in hudi, na sodišču niso počutile užaljene in ponižane ter, da so kljub morebitnemu porazu na sodišču iz njega odšli kot pokončni ljudje.“
