Potomci treh največjih denacionalizacijskih zahtevkov na območju UE Gornja Radgona niso bili uspešni, sedaj pa kar nekaj nepremičnin propada in kazi okolje, med njimi Dvorec Freudenau ali Meinlov grad
Denacionalizacija, ki se je v Sloveniji začela malo po osamosvojitvi, je povzročila veliko preglavic, ne le denacionalizacijskim upravičencem in tistim, ki so menili, da so upravičeni, temveč tudi uradnikom na upravnih enotah, sodiščem in nenazadnje ministrom, ki so večkrat morali reči zadnjo. Postopki vračila denacionalizacijsko odvzetega premoženja, v minulih letih, praktično od osamosvojitve, povzročili največ sivih las tudi radgonskim državnim uradnikom. Na omenjeni upravni enoti je namreč bilo vloženih 768 zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev in velika večina jih je bila hitro pravnomočno končanih, tri izmed vloženih zahtevkov, pa so dolgo povzročali preglavice, ne le uradnikom UE Gornja Radgona, temveč tudi uradnikom v Ljubljani in tudi sodnikom. Zgodbe zase so namreč bili največji in najbolj zahtevni postopki, in sicer vračilo nepremičnin oziroma odškodnine v zadevah: Höhn Šarić – Radenska, Julius Meinl – Kmetijstvo Črnci, in Bouvier – Radgonske gorice. Šlo je za trde orehe in zelo kompleksne zadeve, zato so si na upravni enoti oddahnili, ko so vsi postopki bili končani.
Tako je bilo zaključenih vseh 768 zadev, kar je največ od vseh štirih pomurskih upravnih enot. V treh najdlje trajajočih večjih primerih, so potomci bivših lastnikov zahtevali vrnitev polnilnice mineralne vode, zdravilišča, veliko kmetijskih zemljišč, gozdov, takšnih in drugačnih stavb in vinogradov, kar bi v primeru uresničitve njihovih zahtev pomenilo veliki udarec za gospodarstvo na desnem bregu reke Mure, in najbrž bi bile storjene tudi novo krivice. Zato so se nekateri razveselili tudi zadnje zavrnitve zahtevka potomcev kavnega mogotca Juliusa Meinla za vrnitev dobrih 236 hektarjev kmetijskega zemljišča, na 217 parcelah, od tega je 2,55 hektara stavbišča, na katerem stoji tudi grad v Črncih, zahtevek pa je vložila vnukinja Meinlovih Jeanette Meinl z Dunaja. Enako zapleteni so bili tudi primeri zahtevkov za vrnitev premoženja nekdanjih lastnikov Radenske, vinogradov in kleti v okolici Gornje Radgone. Pri zahtevku denacionalizacijske upravičenke Jeannette Skrbensky Meinl je UE Gornja Radgona ugotovila, da njen ded in nekdanji lastnik velikega posestva skupaj z gradom Friedenau oziroma Meinlovim gradom v Črncih nikoli ni izgubil avstrijskega državljanstva in zato ne more biti denacionalizacijski upravičenec. To pomeni, da nepremičnine, v pretežni meri gre za kmetijska zemljišča, ostajajo v lasti države, dvorec v Črncih, ki ima status kulturnega spomenika in je v zasebni lasti, pa je naprodaj. Na UE so zahtevek dvakrat zavrnili, ker so menili, da je bil Julius Meinl III. ves čas avstrijski državljan, toda ministrstvo za kmetijstvo jim je primer dvakrat zavrnilo in pozvalo stranko, naj se izjasni. V skladu z usmeritvami ministrstva so se zato pripravljali, kot da bodo kmetijska zemljišča vračali v naravi. Identificirali so nepremičnine, ko pa so v postopek vključili še druge stranke, med drugim Kmetijstvo Črnci in Sklad kmetijskih zemljišč RS, so dobili dokazila, da pogoji za vračilo niso izpolnjeni. Dokaz za to je po trditvah nekdanjega načelnika UE GR Marjana Potiska potrdilo o tem, kje je Meinl živel, „kar pa ne more biti samo dopis magistrata mesta Dunaj, da ni živel na Dunaju“. Uradnega dokumenta o tem namreč niso dobili. Prav tako ne drži, da so mu leta 1920 odvzeli državljanstvo, saj je bil rojen leta 1903 in je bil takrat star 17 let, torej še mladoleten. Njegov leta 1930 rojeni sin ima avstrijsko državljanstvo, ki ga je dobil po njem, poleg tega pa je že leta 1949 vložil zahtevek za vrnitev odvzetega premoženja, kar pomeni, da je bil ves čas avstrijski državljan. Kot tak pa je imel po vojni pravico uveljavljati odškodnino za v Jugoslaviji odvzeto premoženje ali po avstrijski državni pogodbi ali po avstrijsko-nemški finančni in izravnalni pogodbi. in tako ne bi bil upravičen do vračila nacionaliziranega premoženja. Meinlu, kot izhaja iz v dunajskem arhivu najdenega dokumenta, na katerem je tudi oznaka uradnega spisa iz leta 1967, je bila izplačana odškodnina v višini 1,251.003,50 takratnega avstrijskega šilinga. To pa pomeni, da ne more biti denacionalizacijski upravičenec v Sloveniji. Zato so na upravni enoti zahtevek zavrnili še v tretje, in je odločba že od leta 2016 pravnomočna.
Po drugi strani pa nekateri s takšnim razpletom niso bili zadovoljni, saj kar nekaj nepremičnin v Apaški dolini še vedno propada in kazi okolje. Med njimi tudi črnski grad, čigava usoda je še posebej negotova, saj je bil pred leti prodan v stečajnem postopku takratnega Kmetijstva Črnci, sedaj pa je ponovno na prodaj, apaška občina, ki bi očitno vedela kaj storiti z njim, za odkup in ureditev nima denarja, država pa očitno nima interesa. „Denacionalizacija dvorca Črnci in posestva je pravnomočno končana. Zahtevek potomcev družine Meinl je bil v celoti zavrnjen že leta 2016. Žal dvorec vsa ta leta in v zadnjih letih še bolj propada. Po letu 2016 ga je sedanji lastnik za kratek čas prodajal (220.000 EUR), vendar ga ni prodal oz. je ponudbo umaknil. Prav tako ves ta čas tudi občina Apače nima interesa oz. nima sredstev za odkup in postopno obnovo,“ nam je povedal znani domači zgodovinar Dušan Ščap, ki se veliko ukvarja z raziskovanjem zgodovine celotne Apaške doline, torej tudi črnskega gradu.
Podobno meni tudi apaški župan, dr. Andrej Steyer, ki pravi: „Že pred leti je bila zadeva neuspešno rešena za nekdanje lastnike iz rodbine Meinl. Od takrat je nesporna last fizične osebe iz Slovenije, ki pa nima interesa niti sredstev za ureditev in sanacijo dvorca. Občina je stopila v stik z lastnikom in pomaga pri iskanju rešitve – morebitnega investitorja. Doslej neuspešno. Smo pa letos vseeno v proračun občine zagotovili sredstva za začetek reševanja dvorca, saj bomo pristopili k pripravi konzervatorskega načrta objekta kot tudi celotnega parka (samo to bo strošek med 60.000 in 80.000 €). Občina je tudi sprožila SD OPN, ki bo na tem delu zaščitil območje nekdanje vrtne ureditve in poskušamo zemljišče izvzeti iz namenske rabe kmetijskih površin. Dvorec z okolico smo z odlokom razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena in skupaj z domačinom Dušanom Ščapom vodimo aktivnosti v smeri razglasitve spomenika državnega pomena. Sredstev za obnovo dvorca občina žal nima, smo pa sprožili vse mogoče akcije, da pripravimo osnovo za čimprejšnjo obnovo. Potekajo neformalni pogovori z morebitnimi investitorji.“
