Ker se mu noče pokoriti, župan je Jožetu Šmelcu, menda brez zakonske podlage, najemnino s 170,17, dvignil na kar 567,81 evrov/mesec; Župan trdi, da je vse zakonito
Res je sicer, da v občini Radenci potekajo številne naložbe, ki bi lahko „deželo treh srčkov“ vrnile na stara pota razvoja in tudi slave, ki jo zlasti na področju turizma in mineralnih voda mnogi starejši državljani poznajo že iz bivše skupne države SFRJ. Žal pa niti poskusi vrnitve turistično-vinogradniške in sploh kmetijske občine med najbolj napredne in razvite lokalne skupnosti v Sloveniji ne odtehta nenehnih zapletov, ki jih je zlasti v samem kraju Radenci, predvsem v zadnjih dveh letih, ki naj bi jih prinesel aktualni župan Roman Leljak, saj očitno trmasto vztraja na svojih idejah, kjer drugače misleči nimajo kaj za povedati. Res je tudi, da ima Leljak v občinskem svetu večino, ki njegove pobude in predloge spravlja v življenje, toda nepotrebno ideološko ločevanje, delitve na naše in one druge, ter tudi vedno večje sovraštvo med občani gotovo nikamor ne vodijo. Če tudi pozabimo na največjo ideološko oviro, katero pred prihodom sedanjega župana nihče v Radencih ni poznal – umik Titove ceste oziroma maršalovega imena iz Radencev, nikakor ne moremo mimo nekaterih drugih cvetk, ki počasi prihajajo do vretja in prej ko slej bo prišel čas, da bo kapljica čez rob. Tukaj nas občani še posebej opozarjajo na odnos župana do različnih društev, na gradnjo nove čistilne naprave in še nekatere naložbe, zgodba zase pa naj bi bil Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, t. i. NUSZ, kjer naj bi v občini Radencih zneski presegali vse sosednje in tudi druge lokalne skupnosti. Posebej, naj bi bili prizadeti večji kmetovalci ter obrtniki in podjetniki…
V celotni zadevi pa je najhujša domnevna zamerljivost in maščevalnost sedanjega župana Leljaka, ki po prepričanju nekaterih njegovih „nasprotnikov“ vsem, ki ne mislijo kot on „želi nadeti nagobčnik“. In dokler gre zgolj preko družbenih omrežjih, kjer sta se ustvarili dve skupini občanov, je še dobro, žal pa veliko „prijateljskih pisanj“ vse pogosteje končuje na sodiščih in se sovraštvo samo povečuje. Posebna zgodba pa je eden izmed najbolj ostrih županovih kritikov, upokojenec Jože Šmelc, ki na svojo nesrečo, z ženo Anico in zadnjih nekaj leti sinom Borutom, živi v občinskem stanovanju. In kot sam trdi se mu župan sedaj maščuje, z oderuško najemnino, ki je doslej znašala 170,17, sedaj pa kar 567,81 evrov/mesec. Šmelčevi in ne le oni, so vse do zadnjega menili, da do takšne „podražitve neprofitnega stanovanja“, ne bo prišlo, a je le prišla položnica z novim zneskom, ki ga mora plačati do 20. aprila. Šmelc je, po navodilu odvetnika, plačal znesek kot doslej, o celotni zadevi pa pravi: „Sem mislil, da se to vseeno ne bo zgodilo do zakonske obrazložitve na osnovi česa so najemno pogodbo iz neprofitne najemnine spremenili v tržno najemnino, in ne bo poslan ček za plačilo najemnine s tem oderuškim zneskom. Seveda sem po prejetju čeka poklical na občinsko upravo in povprašal, kako je s tem in na osnovi česa so prišli do te cene za najemnino. Povedati mi ni znala ali hotela nobena izmed treh zaposlenih, direktorica uprave, pravnica in višja svetovalka za področje prostorskega planiranja, okolje ter gospodarske dejavnosti.“
Edino kar je naš sogovornik izvedel je, da bi naj na občino prišel zahtevek kriminalistične policije za dokumentacijo, ki jo zahtevajo. „Romana Leljaka smo namreč prijavili zaradi suma storitve kaznivega dejanja – zloraba uradnega položaja. Ne more me nihče prisiliti, da bi plačal takšno oderuško najemnino za neprofitno stanovanje, v ker 90 let stari stavbi, ob tem podstrešno stanovanje ni bilo ocenjeno, niti ni bilo preverjeno premoženjsko stanje in prihodki najemnice, moje žene. Pa tudi, če že občina stanovanja prodaja bi mi naj stanovanje ponudila v odkup, za kar sem že večkrat izrazil zanimanje. To mi pripada po nekdanjem Jazbinškovem zakonu, toda Leljak se za to ne meni. Celo mi je že zagrozil, da v Sloveniji ni pravnika, ki bi mi pomagal, da bi to stanovanje lahko odkupil. Rekel je tudi, da ga bodo drugi odkupili, čeprav imam predkupno pravico. Torej bomo morali počakati na nadaljnje korake občinske uprave, ker je več kot očitno, da se to dela samo zaradi maščevanja in ega Romana Leljaka“, je prepričan Šmelc.
Slednjega podpirajo tudi v Civilni iniciativi ter v skupini Enotni ZA občino Radenci, katerih član je. Trdijo tudi, da v 7. županskem mandatu v „samostojni občini Radenci vodi našo občino župan – maščevalec, ki se obnaša kot lastnik občinskih nepremičnin in lastnik občanov! Za utišanje občanov, ki dokumentirano opozarjajo na njegove sporne postopke, tudi nezakonite, ne izbira sredstev! Toži, izsiljuje, grozi, se maščuje… Občana in člana CI Jožeta Šmelca, že nekaj desetletij stanujočega v zgornji, podstrešni etaži nekdanjega zdravstvenega doma v Radencih, že nekaj mesecev izsiljujeje prav s slednjim. Za nameček je zgradba še v denacionalizacijskem postopku, stanovalci v takih zgradbah pa pod posebnim varstvom države. Višek izsiljevanja in odkrito maščevanje, za povrh povsem nezakonito“, ob tem Šmelc dodaja: „Leljak poskuša na vse načine, da bi se mi maščeval in dosegel svoje, če tudi mimo zakonov. Tako smo tudi dobili novo najemno pogodbo, katero bi naj podpisali, da se najemnina iz neprofitne spremeni v tržno. Vmes je napisano, da se najemnina lahko spremeni s sklepom občinskega sveta. Nikjer pa ne piše, da je OS spremenil najemnino iz neprofitne v tržno, kdaj in na kateri seji naj bi se to zgodilo. Torej tukaj je kar nekaj pravnih ovir, da bi ta pogodba, katero nismo podpisali, začela veljati s 1.4.2021. Leljaku bi bilo najboljše, da bi se posvetoval s občinsko pravnico in v.d direktorice OU, ki najbolj vesta, da sem jaz hotel to stanovanje že kupiti in ga nisem mogel zaradi denacionalizacijskega postopka, ki še vedno traja, tako so naše pravice zamrznjene. Torej, če je občina postala pravnomočna lastnica stanovanja in je denacionalizacija končana, potem zahtevam, da se mi stanovanje proda, ker imam predkupno pravico in po zakonu, ki nam to še vedno omogoča. Svojo pravico hočem uveljaviti z odkupom, ker to podstrešno stanovanje nikakor ni vredno najemnine, ki jo je določil samovoljno, brez vsake predhodne cenitve in preverjanja premoženjskega stanja in prihodkov.“ Ob tem Šmelc poudarja, da je stanovanje kot neprofitno bilo dodeljeno v najem od nekdanjega, delodajalca ZD Gornja Radgona, njegovi ženi Anici. Pojasnil je tudi, da je najemno stanovanje dvosobno in velikosti le nekaj čez 60 kvadratov, ne pa kot ponekod piše med 92,46 in 96 kvadratov. Razliko Šmelc pripisuje nefunkcionalnosti prostorov v starem objektu, kjer je od omenjene kvadrature potrebno odšteti dobrih 30 kvadratov hodnika in balkona s shrambo. „Kakorkoli že, Roman Leljak, ne boš me utišal ali zlomil“, nam je še povedal Jože Šmelc, ki trdi, da ima vse dokumentirano in je že preko odvetnika zoper župana vložil zasebno tožbo.
O celotni zadevi so pri Slovenskih novicah poizvedovali tudi na drugi strani, pri županu Leljaku, ki nam je zagotovil, da ima občina Radenci 27 socialnih stanovanj, ki so do sedaj bila subvencionirana. „V skladu zakonom, potrebno je vsakih pet let preveriti dejansko stanje, smo decembra lani vsem najemnikom poslal zahtevo, da dokažejo, da imajo enaki status. Ugotovili smo, da trije stanovalci teh pravic več nimajo. Poslali smo jim nove najemne pogodbe in zaračunali po tržni najemnini, 5 €/m2. Gospod Šmelc niti ni želel izkazati svoj status. V enem primeru smo ugotovili, da ima najemnik tudi samostojno hišo, v tem primeru smo najemno pogodbo prekinili. Gospod Šmelc je samo eden med njimi, ki pa svojim ponašanjem in nasilnim pristopom že vrsto let ustrahuje in uveljavlja svoje pravice. Ne dovoli nam vstopa v stanovanje, na primer po enem dokumentu g. Šmelc ima stanovanje veliko 134 m2, po drugem dokumentu pa 92 m2. Dva prostora je brez primopredajnega zapisnika vrnil februarja letos.“ trdi Leljak, ki je prepričan, da v nobenem primeru takšno stanovanje, glede na velikost, ne more biti predmet socialnih stanovanj v katerem živita zakonca Šmelc in sin, ki je rojen leta 1982.
„V vsem tem času se sklicuje na stanovanjsko pravico, ki mu je bila podeljena v Jugoslaviji. Občina se strinja, da g. Šmelc, oziroma njegova žena Anica Šmelc ima predkupno pravico, ki jo je pridobil s stanovanjskim zakonom iz SFRJ, leta 1992 pa je z stanovanjskim zakonom sklenjena najemna pogodba, ki mu ohranja to pravico, se pa občina ne more strinjati, da pa ima tudi pravico do socialnega – neprofitnega stanovanja. Da ga vsa ta leta ne smemo preverjati, da lahko do konca življenja živi v neprofitnem stanovanju (170 evrov za 130 m2). Tudi stanovanje, ki ga je dobil okoli 1980 leta ni bilo opredeljeno kot socialno ali neprofitno stanovanje. G. Šmelc v imenu svoje žene Anice vrsto let izvaja takšne pritiske, preko novinarjev, policije in drugih, ki bi mu lahko pomagali, da ohrani svoje »pravice«. Ne gre za socialno ogroženo družino, prav nasprotno. Njegovo življenje izkazuje drugačen videz. Služboval je v Avstriji in od tam tudi prejema finančna sredstva“.
Ob tem Leljak dodaja, da v primeru, če se g. Šmelc in njegova žena ne strinjata z najemnino, imata možnost, da zaprosita „Center za socialno delo, ki bo občini odredil plačilo subvencije, če na to ima pravico. Tako se dela za vse občane, edino za Šmelca je bolje, da to rešujejo novinarji ali pa policija, saj je podal tudi kazensko ovadbo za oderuško najemnino, ki sem jo določil jaz osebno kot župan. Tržno najemnino je določil Občinski svet, jaz jo samo izvajam, oziroma podpisujem pripravljeno od strani OU“.
