100 milijonov otrok po svetu še vedno živi na ulici, 250 milijonov otrok starih od pet do 14 let je prisiljenih delati za preživetje, več kot 300.000 pa se jih bojuje v različnih oboroženih konfliktih po svetu.
Vsako leto 20. novembra praznujemo svetovni dan otroka. Zakaj sploh potrebujemo svetovni dan otroka, če imamo že teden otroka? Kako lahko in moramo zaščititi otroka? Svetovni dan otroka obležujemo zato, ker je 20. novembra leta 1959 Generalna skupščina Organizacije združenih narodov sprejela Deklaracijo o otrokovih pravicah in konvencije o otrokovih pravicah. Natanko 30 let kasneje, leta 1989, pa so sprejeli še Konvencijo o otrokovih pravicah.
Konvencija je postala prva pravno zavezujoča mednarodna konvencija za uresničevanje pravic v korist vseh otrok in jo je podpisalo 190 različnih držav sveta (Slovenija jo je ratificirala leta 1991). S temi dokumenti so vsakega otroka na svetu opredelili kot imetnika posebnih pravic, države podpisnice pa so se zavezale k uresničevanju in zaščiti pravic otrok. Na žalost so otrokove pravice v številnih državah kljub temu še vedno na različne načine kršene.
Vsi ljudje – ne glede na starost – imamo enake osnovne potrebe, zato so mnoge pravice otrok in odraslih enake (npr. pravica do preživetja). Vendar se pravice odraslih in otrok tudi razlikujejo, saj so otroci v nekaterih značilnostih drugačni. Otrok se ne more zaščititi sam, zato je za njegovo zaščito odgovoren odrasel oziroma država. Otrok ne more opravljati težkih fizičnih del, ki jih zmorejo odrasli, zato jih nihče ne bi smel siliti, da takšna dela opravljajo. Otrok ima sicer pravico, da lahko lahko sodeluje pri odločitvah, ki se tičejo njegovega življenja. Dejstvo pa je, da je otrokovo razumevanje bistveno bolj omejeno kot razumevanje odraslih, zato v nekaterih stvareh namesto njega odločajo odrasli (npr. na volitvah odrasli odločajo zase in za otroke).Vsak otrok ima pravico, da se igra, da ima pogoje za normalno življenje in možnosti, da se druži s svojimi prijatelji. Na ta način se otrok razvija, spoznava svet, pridobiva izkušnje in počasi postaja del sveta odraslih.
V družinah, kjer so medsebojni odnosi zdravi in harmonični, ima otrok vse možnosti, da te pravice uresničuje. Ljubeči starši so tisti, ki mi pomagajo pri tem – vsak dan, ne samo v tednu otroka oziroma na svetovni dan otroka. Vendar, družine niso vedno idilične, v družinah vlada tudi nasilje, strah in druge grozote, ki jih noben otrok ne bi smel doživeti. Na takšne zlorabe, psihične in fizične, bi morali biti pozorni vsi ostali in otroka na primeren način zaščititi. Velikokrat za težko življenje in kršenje pravic niso krive družine, ampak družba oziroma sistem, ki staršem onemogoča, da svojim otrokom omogočijo uresničevanje najosnovnejših pravic oziroma potreb ali pa otroke in starše sili, da za svoje preživetje počnejo stvari, ki so v popolnem neskladju z njihovimi pravicami. Proti temu se bori vse svet, včasih uspešno, spet drugič ne. Verjetno si vsi, ki imamo radi otroke želimo, da bomo enkrat lahko rekli, da je naš svet po meri otrok. (M. S.)
