Skip to content

Ni le gledališki igralec, ampak že 60 let bogati slovensko kulturo s svojo poezijo

Velikan Slovenskih goric, igralec in pesnik, veliki domoljub Tone Kuntner, v izbrani družbi, nedaleč od rojstne vasice, obeležil 80 let življenja

S posebnim literarnem večerom in druženjem prijateljev, ki ga pripravilo TD Klopotec, je v Krajevni hiši pri Mariji Snežni, na Zgornji Velki, 80 let življenja obeležil veliki rojak iz Slovenskih goric, igralec in pesnik, veliki domoljub Tone Kuntner. V domačem kraju so se poleg obeležitve Tonetove lepe življenjske obletnico spomnili najpomembnejših trenutkov v njegovem pestrem in plodnem ustvarjalnem življenju. Zanimiv pogovor med slavljencem očetom Tonetom in njegovim sinom Jernejem Kuntnerjem, ter še nekaterimi uglednimi gosti je povezoval ugledni slovenski pisatelj in dramatik Tone Partljič. Poleg omenjenih sta za „okroglo mizo“ sedela in kramljala tudi teolog in filozof dr. Edvard Kovač, ter prvi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, ki je zaigral na ustno harmoniko. Ob koncu so spregovorili tudi literarni ustvarjalec Niko Kolar, pedagog in slovenski politik Rudi Moge, med gosti pa je bila še ena pomembna rojakinja z Zgornje Velke, danes evropska poslanka Ljudmila Novak.

V kulturnem programu so nastopili domači ljudski pevci in godci Marije Snežne, ob tej priložnosti pa je izšla tudi Kuntnerjeva nova pesniška zbirka Mati zemlja. Ob tej priložnosti je Kuntner obiskal tudi lokalnega kiparskega umetnika in ljubitelja kulturne dediščine, Leopolda Methansa na Zgornjem Dražen Vrhu, in njegovo hišo zgodb. Vse se je sicer vrtelo okrog dejstva, da legendarni igralec in pesnik ter veliki domoljub Tone Kuntner, ni bil le gledališki igralec, ampak že od srede 60. let prejšnjega stoletja bogati slovensko kulturo s svojo poezijo, ki je nekaj posebnega. To zgovorno potrjujejo že naslovi nekateih njegovih pesniških zbirk, kot so: Vsakdanji kruh (1966), Lesnika (1969), Mrtva zemlja (1972), Trate (izbor pesmi, 1975), Ledene rože (1978), V lesu ogenj (1979), Slovenske gorice (1981), Koprive (1988), Moje bregače (1993), O domovina (1994), Marija Snežna (1995), Golčim besede iz srca in vesti (1995), Cmurek 1998), Moja jablana (1999), Mati Slovenija (2000), Tropine (2005)

Kakorkoli že, pred 80 leti se je na Tratah v Slovenskih goricah rodil Tone Kuntner, ki je svoje profesionalno življenje posvetil igranju, ob katerem je ves čas tudi pesnil. Pesmi piše in objavlja še danes, po več pesniških zbirkah z domovinsko tematiko je te dni pri Celjski Mohorjevi družbi izšla nova zbirka Mati zemlja, v kateri prevprašuje svoj odnos z zemljo. Kuntner je bil od diplome leta 1968 na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani pa vse do upokojitve član Mestnega gledališča ljubljanskega. V 80. letih je odigral več osrednjih likov, med njimi Hvastjo v Cankarjevih hlapcih, Kreona v Smoletovi Antigoni, Čebutikina v Čehovovih Treh sestrah, Obsojenca v Petanovih Dachavskih procesih in Matijo Čopa v Flisarjevi drami Iztrohnjeno srce. Od gledaliških upodobitev sta mu, kot je povedal pred desetletjem, najbolj v spominu ostali vloga Kreona, za katero je leta 1983 prejel Borštnikovo nagrado, in vloga Johna Proctorja v Millerjevi drami Lov na čarovnice. Leta 1980 je za igralsko delo prejel priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Igral je tudi v filmih, kot sta Na klancu v režiji Vojka Duletiča ter Nasvidenje v naslednji vojni Živojina Pavlovića.

Kuntner, ki sam sebe opredeljuje za enega redkih domovinskih pesnikov, je pred leti za STA med pesniškimi zbirkami izpostavil delo O domovina iz leta 1994, za katero si je naslov sposodil pri Cankarju. Ob 10. obletnici osamosvojene Slovenije je izdal zbirko Mati Slovenija, leta 2013 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla tretja zbirka z domovinsko tematiko Podorane sanje. Pri založbi Karantanija so leta 2016 izdali še zbirko Mati Slovenija, ki jo je posvetil 25-letnici samostojne Slovenije. Do leta 2013 je bil Kuntner član Društva slovenskih pisateljev in slovenskega centra PEN, a je iz njiju izstopil. Kot vzrok je tedaj navedel politikanstvo, s katerim sta se po njegovih besedah začeli ukvarjati društvi. „Bil sem prvi, ki sem izstopil, za menoj so sledila tudi velika imena, kar mi potrjuje, da sem storil prav,“ je dejal Kuntner, ki je za poezijo leta 1970 prejel nagrado Prešernovega sklada in leta 1994 zlatnik poezije…

Gostje in obiskovalci so lepo napolnili Vaško hišo na Zgornji Velki (Fotografije: Franc Berlič in Arhiv družine Methans)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: