Jovica Tošović, možakar brez rok in 50 let delovne dobe, od električarja do odvetnika, ter od branilca obtoženih do zapornika, sam trdi, da samo zato ker nekateri sovražijo „Jugoviće“
Podobno kot v tem tisočletju, je Slovenija tudi v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, bila „obljubljena dežela“ za mnoge prebivalce nekdanje skupne države, iz Srbije, Makedonije, Črne Gore, Hrvaške ter zlasti Bosne in Hercegovine. Mnogi so na sončno stran Alp prišli „trebuhom za kruhom“, kjer so mnogi postali lojalni in uspešni, drugi se niso prilagodili in so Slovenijo hitro zapustili, tretji so zabredli v kriminal in s tem v težave, niso pa redki niti tisti, ki so si tukaj ustvarili družine in so sedaj pri nas uspešne že tretje generacije… in med tistimi, ki so z velikimi odrekanji, kjer je skorajda izgubil tudi življenje, povsem uspeli in so sedaj ponosni na svoje minulo delo, je tudi Jovica Tošović, rojen 10.10.1941, v kraju Miljevina pri Foči na reki Drini, nedaleč od črnogorske meje in znamenite Sutjeske, katero starejši poznamo po partizanski bitki, v BiH. Naš 83-letni sogovornik, ki po smrti žene Ane, od leta 2019, živi v veliki družinski hiši v vasi Vosek pri Pesniškem dvoru, skupaj z vnukom, je doživel veliko travm, toda imel je več lepega. Tokrat nam je razlagal, kako ga ni ubil električni tok z močjo 20.000 voltov, skoraj pa bi ga „pokvarjeni ljudje“, za katere sam trdi, da samo zato ker da nekateri posamezniki sovražijo „Jugoviće“
Jovica, ki je osnovno in poklicno šolo končal v BiH, in je po osnovnem poklicu KV električar, je po odsluženi vojski (1962-1964), leta 1965 prišel v Maribor, kjer se je zaposlil v Elektromontaži Hidromontaža Maribor kot električar za terenska montažna dela. Leta 1969 je doživel hudo delovno nesrečo, kjer ga je hudo poškodoval električni tok z močjo 20.000 voltov. Posledica poškodbe je je bila amputacija obeh rok v zapestju, a ga to ni ustavilo, ni obupal in se smili sam sebi. Do leta 1971 je izvaja samorehabilitacijo v domači oskrbi. Istega leta je ponovno pričel delati v Hidromontaži, kjer pa je delal v knjigovodstvu. „Ob tem sem se vpisal na Srednjo ekonomsko šolo v Mariboru ob delu, katero sem končal z maturo leta 1975. Istega leta sem se vpisal v Višjo pravno šolo v Mariboru, s katero sem zaključil leta 1977. Po končanju VPŠ sem se vpisal še na Pravno fakulteto v Ljubljani, kjer sem diplomiral leta 1984, prav tako sem leta 1987 opravil strokovni (pravosodni) izpit. Moj celotni študij je potekal ob rednem delu,“ z zadovoljstvom in ponosom pove Tošović, ki je pred odhodom v odvetniške vode, bil zaposlen v občinski upravi takratne Občine Maribor. V imenik odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije je bil vpisal 1. marca 1989, upokojil pa se je 27.6.2006 po skoraj pol stoletja (49 let, 9 mesecev in 3 dni) delovne dobe.
Do sem vse lepo in prav, če ne bi bilo „črne pike“, za katero se ne čuti krivega, saj ne razume, komu je to bilo potrebno. „Leta 2004 se je zoper mene začela gonja nekaterih pokvarjenih ljudi, katerih ne bi rad omenjal, ali se jih sploh spominjal. Nekateri so aktivirali novinarje, ki so se najprej zanimali o mojem premoženjskem stanju ne le v Sloveniji, celo jih je zanimalo moje domnevno premoženje v BiH, kjer naj bi imel tri stanovanjske hiše, ki jih izdajam v najem in dobro služim. Vsa ta poizvedovanja so privedla do izmišljenih in lažnih ovadb in nepravičnega in nedokazanega sojenja s posledico enoletne zaporne kazni. Najprej me je sodnica obsodila na štiri leta zapora, a so višji sodniki sodbo razveljavili, na ponovljenem sojenju pa me vseeno niso upali oprostiti obtožb in sem bil obsojen na leto dni, tako sem bil nekaj časa zaprt v Mariboru, pozneje v Rogozi,“ pove naš sogovornik, ki že 55 let živi in vse dela, celo piše lepše od velike večine ljudi, brez obeh rok, ki sta amputirani nad zapestji.
Ob obisku v hiši nedaleč od perniških ribnikov, nam je Tošović ponudil celoten „sodni spis“ o očitkih na njegov račun, z dokazno dokumentacijo, ki bi ga morala oprati vseh očitkov, a je sedaj že prepozno, tako da je tudi sam poskusil tisto od česar je v svoji 17-letni odvetniški karieri, rešil mnoge obtožene, torej zapor. To ga je še bolj utrdilo, a hkrati ga žene, da bi javnosti sporočil, da je bil krivično obsojen in da nikogar in nikoli ni goljufal pri denacionalizaciji, in da nikoli ni zlorabil zaupanja enega od svojih klientov. Zgodba sega v leto 2003, ko je hrvaški državljan Božidar Uršić pooblastil odvetnika Tošovića za zastopanje v denacionalizacijskem postopku in za prodajo svoje dediščine. Ker je bil Tošović stoodstotno prepričan o uspehu, mu je Uršić ob podpisu pooblastila za zastopanje in prodajo zemljišč obljubil 35 odstotkov nagrade od kupnine. Odvetniku je zemljišča res uspelo dobiti nazaj, zanje pa je kmalu našel tudi več zainteresiranih kupcev. In tukaj je prišlo do težav, ko naj nekaterim interesentom za zemljišče ni šlo po načrtih. Slednji naj bi imeli prijatelje na visokih položajih, tudi na sodišču, ki so mu z veseljem, na vse načine škodovati. Naš sogovornik trdi, da je šlo večinoma za „ljudi, ki iz različnih vzrokov sovražijo bivšo skupno državo, s tem pa tudi Jugoviće in jim me je tako uspelo brez dokazov spraviti za zapahe.“ Tudi tam še posebej po vrnitvi domov, Tošović ni počival in je zbiral dokumentacijo.
Sedaj je vesel in zadovoljen, da je uspel zbrati vse dokaze, ki menda potrjujejo, da so ga neupravičeno preganjali in tudi obsodili. Enoletno kazen, ko je nekaj časa bil v Zaporih Dob, večino pa na odprtem oddelku enote v Rogozi, bo nekako pozabil, boli pa ga, da mu je žena Ana, najbrž tudi zaradi vseh teh pritiskov, umrla pred petimi leti. Hvaležen je tudi vsem, ki so mu pomagali zbrati vso dokumentacijo, ki ga je oprala vseh očitkov, ali bo zahteval sodno revizijo, ki bi sodbo razveljavila, se še ni odločil. Najbrž pa ne bo, ker kot pravi ima dovolj stresov in travm povezanih „s posamezniki, ki niso vredni, da jih kadarkoli več omenjam,“ kot pravi, saj mu ob nenehnem „vrtanju“ okrog doma in v hiši, nikoli ni dolgočasno. Glavno mu je, da lahko vsakomur in vedno brez sramu pogleda v oči, kot je bilo vedno v njegovem pestrem in razgibanem življenju, od Sutjeske, čez Ptujsko Goro (Gerečjo vas) do Pohorja (Maribora), nazadnje do Slovenskih goric in perniških ribnikov.
