Pomurski očak kljub vsemu še vedno kljubuje času in odgovorni sploh ne razmišljajo, da bi ta naravni spomenik posekali
Žalostno je bilo minule dni v deželi ob reki Muri, vse od Trat in Cmureka, do izhoda pomurske Amazonke na Hrvaško. Hudo orkansko neurje, ki se je v četrtek, 13. julija v zgodnjih jutranjih urah razbesnelo na celotnem območju, je ponekod manj, ponekod bolj ali v celoti uničilo vse pred seboj. Povsod, tudi na območju Gornje Radgone je pogled na pokrajino, na naravno okolje, podrta drevesa, uničeni posevki, vinogradi, sadovnjaki, vrtovi, uničeno infrastrukturo, neštete poškodovane in uničene stavbe, vsakogar močno pretresel. Tudi naš „potep“ iz Gornje Radgone v smeri Maribora, do Spodnje Ščavnice in naprej proti Apaškem polju in Sveti Ani. Povsod, levo in desno ob cesti, je bilo videti eno samo razdejanje. Na Šlebingerjevem bregu v Radgoni je neurje »obglavilo« dva Pintarjeve stara hrasta, ob Štarafelovi hiši stoletno smreko, dalje je v Podgradu orkanski veter »oodkril« obrate Refleksa, katerega kritina je obstala na travniku in njivi na drugi strani ceste, tudi do 100 metrov stran. Tudi nadaljnja pot skozi Podgrad ni kazala lepega obličja. Tu in tam so pri hišah stale »obglavljene«, odtrgani, odlomljeni vršiči, smrek, ter drugega drevja. Orkanski veter je opustošil del gozda ob hiši in obratovalnici družine Topolovec, je je pretrgalo tudi žico visokonapetostnega daljnovoda, na drugi strani pa opustošil nekdanjo Farmo Podgrad, tamkajšnji ribnik in še kaj.
Sledi orkana smo videli tudi v Lomanošah, kjer je vodena strela v celoti uničila hišo 84-letne Marije Vrečič. Ko smo zavili iz magistrale na cesto, ki iz Spodnje Ščavnice pelje na robu Apaške doline, so žalostne slike ponujala opustošena polja koruze, katere je poklestila toča. Ob pogledu na opustošena koruzna polja, smo v mislih sočustvovali s tistimi, ki so jih zasejali in pričakovali lep pridelek. Njihovo delo, já, tudi stroški, so bili zaman, saj na njih ne bodo pobirali pridelka. Enako je z drugimi poljščinami. Taka slika se je kazala vse do našega končnega cilja Sv. Ane v Slovenskih Goricah. Tudi povratek proti domu, po dolini reke Ščavnice, kjer slika ni bila nič kaj lepša, saj je tudi v tej dolini tepel »bič božji«, je bila nadvse žalosten. Največje presenečenje pa smo doživeli ob pogledu na 423 letni Niderlov hrast, ki je drugi najstarejši v Sloveniji, katerega je tudi močno »obglavil« orkanski veter, a mu spet, kot neštetokrat doslej, ni mogel do živega. Ob pogledu na razredčeno krošnjo, nam je v glavo šinila misel: »O, ti stari Očak, kaj se ti je zgodilo. Štiristo in več let, si kljuboval vetrovom, tega pa nisi premagal. Oh, s kako lepo zaokroženo krošnjo, si se postavljal. Sedaj pa ti je orkanski veter pokvaril ‘pričesko’. Prepričan pa sem, da ne boš omagal. Gotovo ti bodo pomagali celiti rane vrli gozdarji, ki so ti ob hrastu postavili spominsko tablo, katera podaja tvoje osebne podatke.«
Ob poškodovanem hrastu smo se pogovarjali z lastnikom Niderlovega hrasta, Romanom Niderlom, ki nam je med drugim povedal: »Sam nisem mogel verjeti, da je temu mogočnemu drevesu orkanski veter polomil toliko debelih vej. Kot vidite iz nažaganih vej, je veter odtrgal debele veje, iz katerih smo nažagali plohe. Kot ocenjujem, je od hrasta odpadlo več kot 15 kubičnih metrov lesa. Letos gotovo ne bo želoda, katerega so v preteklosti pobirali prašiči. Tudi »vukov«, se pravi šišk, ki so jih v preteklosti pobirali in prodajali usnjarski industriji za obdelavo kož, ne bo. Upam pa, da ga bodo vsaj delno ‘pozdravili’ gozdarji, ki so tudi doslej skrbeli za njegovo zdravje«.
Prvi v Pomurju, drugi v Sloveniji
Od leta 1600 v Spodnji Ščavnici, nekaj sto metrov od glavne državne ceste Gornja Radgona – Maribor, v smeri Apaške doline raste “pomurski prvak” in drugi najstarejši hrast v državi. Hrast je bil v zgodovini eno najbolj čaščenih dreves v Evropi. Kot simbol moči, stanovitnosti, moškosti in nesmrtnosti je bil zaradi svoje mogočnosti zelo primeren za poosebljanje vrhovnih božanstev v starodavnih mitologijah – Zeusa, Jupitra, Thora, Peruna. Listi tega drevesa so nekoč krasili glave najpogumnejših mitoloških junakov.
Logar Boštjan Režonja s Krajevne enote Zavoda za gozdove Radenci je pojasnil, da hrast domuje skoraj po vsej Evropi, razen na jugu Španije, severu Skandinavije, v Mali Aziji in na jugu Grčije. Drevo zraste do 40 metrov visoko in ima močno razvejano krošnjo. Skorja drevesa je v mladosti gladka, pozneje postane globoko razbrazdana in se lušči v obliki majhnih ploščic. Hrast se olista v sredini maja, listi so enostavni, pernato krpati, na kratkem listnem peclju. Plod – želod je na dolgih pecljih. “Hrastovina je izredno kakovosten in cenjen les. Že v daljni preteklosti je bil priljubljen pri graditeljih ladij. Hrastov les se uporablja v mizarstvu, gradbeništvu, parketarski industriji,… V hrastovih sodih dozorevajo mnoge pijače (vino, rum, konjak, viski), ki jim čreslovine hrastovega lesa dajejo žlahtno barvo in aromo. Mitologija govori o ’tisočletnih hrastih’ in v resnici lahko hrast dob dočaka visoko starost, kar dokazuje tudi Niderlov hrast v Spodnji Ščavnici.“ (L.K.)
Dodali smo slike iz arhiva iz leta 2016, da se vidi kako je izgledal Niderlov hrast pred sedanjim opustošenjem (Fotografije: Ludvik Kramberger)