V cerkvi Svete Trojice v Slovenskih goricah, katero vodijo bratje Frančiškani, sta bili v sredo, 2. avgusta darovani maši kot so darovane ob nedeljah oz. praznikih. Šlo je namreč za praznik porcijunkola, ko imajo rimsko katoliški verniki moč prejeti popolni odpustek za sebe ali ga darujejo rajnim. Ob tem morajo biti verniki pripravljeni za sprejem svetega obhajila in tudi moliti po namenu svetega očeta in to vero ter očenaš, zdravo Marijo in slavo Očetu. Spomnimo, da so po drugi svetovni vojni ob 2. avgustu, ko se praznuje porcijunkola, številni verniki med njimi smo bili tudi iz radgonskega območja, peš romali k Sveti Trojici. Večina jih je prišla v Sveto Trojico že na predvečer. Tu so zbrani skozi vso noč v cerkvi bedeli, molili in peli. Med romarji so bili tudi otroci. Za številne, ki so danes stari 80 in več let, je bilo romanje zanimivo, tudi za to, ker je bil za njih ta dan tudi eden redkih dni v leto, ki so bili dela prosti.
V primerjavi z današnjim časom je bilo vse dokaj skromno. Tudi hrana, ki so si jo prinesli romarji s seboj, je bila skromna. O kakem nakupu jedi in pijače v gostiščih, takrat niso niti razmišljali. Po »naročilu« 2. vatikanskega cerkvenega zbora v Rimu (1962 – 1965), je bila izdana nova ureditev glede odpustkov. V tej je določeno, da je porcijunkolski odpustek mogoče dobiti polega v cerkvah, ki jih vodijo frančiškani, tudi v vseh župnijskih cerkvah in to 2. avgusta ali celo na kak drugi primernejši dan, ki ga določi posamezni škof za svojo škofijo. Zato je porcijunkolsko romanje po tem obdobju izgubilo na pomenu. O porcijunkulskem odpustku je tudi znano: »V veliki zmoti je vsakdo, kdor misli, da se z odpustki odpuščajo grehi sami in da so odpustki celo nekakšno nadomestilo resničnega notranjega spreobrnjena in resnega prizadevanja za dejansko hojo za Kristusom, hojo, pri kateri človek more biti pripravljen na odpoved samemu sebi in na pogumen sprejem križa, brez katerega redno sploh ni mogoče krščansko živeti; čeprav seveda križ kot tak ni sam sebi namen, marveč je sredstvo in dokaz ljubezni ter obenem pot k poveličanju s Kristusom.«
S prispevkom želimo obuditi spomin na nekoč priljubljeno romanje širšega območja severovzhodne Slovenije in mladim delno prikazati v kakih težkih socialnih okoliščinah smo takrat živeli oz. odraščali. Vseeno pa smo pa smo bili srečni. Ob tem pa še dodajamo, da so naši predniki tudi hodili v procesijo v sušnih poletnih obdobjih k Sveti Trojici, prosit za dež. (F.K.)
Fotografije: Franci Klemenčič