Med Štefanom in Silvestrom je 28. decembra tudi tepežni dan ali „pametva“
Z nenehnim tehnološkim napredkom in digitalizacijo družbe, industrializacijo dežele in razvojem podeželja, gredo v pozabo tudi številni stari običaji, ki so jih ljudje na deželi gojili stoletja. Eden takšnih je tudi tepežnica, ki je na severovzhodu države znan pod imenom »pametva«. Ta dan, v koledarju, zlasti cerkvenem, piše da je to dan nedolžnih otročičev, je 28. decembra, ko so otroci hodili na »pametvo«. Pametva v Slovenskih goricah, ni bila namenjena samo otrokom. Na pametvo so odhajali, zlasti k sosedom in prijateljem, tudi odrasli, predvsem moški in to le v popoldanskem času. Ti so se ponavadi opremili iz šibja spletenimi »krdebači«, s katerimi so, večinoma narahlo, »naklestili«, po ta zadnji natepli starejše, ki so jih obiskali. Včasih, pa je bil kateri starejši “pametjak”, tako so jim rekli, grob in so padali težki udarci. Zgodilo se je, da je kdo zameril, čeprav po običajih, to ni bilo dovoljeno, ali pa je prišlo celo do resnega pretepa. Starejši udeleženci pametve so bili v večini le deležni pogostitve jabolčnikom, šmarnico, vinom ali »gajico« – »šnopsom«.
Pri otrocih je bil običaj, da so že zgodaj, najprej obiskali svoje botre in sorodnike, če so bili blizu. Veljalo je prepričanje, tako je tudi bilo, da je tisti, ki je prišel prvi več dobil. Za obisk »pametjakov«, so pri vsaki hiši pripravili drobiž, kajti v glavnem so otrokom podarili denar. Redke hiše so bile, kjer so se pred njimi zaprle. Žal ta običaj gre vse bolj v pozabo. Razumljivo je, da so šli od hiše do hiše peš. Danes pa so redki, ki še pešačijo. Morda je tudi to pripomoglo, da običaj zamira. Velja pa splošno prepričanje, da je svoje opravil standard in blaginja, ko ima že vsak otrok »mobitel« ali dlančnik, ob tem pa tudi kaj več denarja, kot bi ga zaslužil z »težkim« pešačenjem, posebno, če bi bila pametva v debelem snegu. Spomniti kaže, da so otroci odrasle udarjali po zadnji plati z leskovo šibo. Pri tem so glasno izgovarjali: »Pametva, pametva vriški bote, vünšam vam veselo novo leto«. Starejši so si spletli krdebač iz »pintovca«. Če pa tega niso znali, so jih dobili pri tistih, ki so to znali. V Cerkvenjaku v Slovenskih goricah celo deluje društvo Krdebač, nekaj kilometrov stran, v Sovjaku, pa živi „profesionalni“ izdelovalec krdebača Slavko Matjašič, ki vsako leto splete po 50 in več krdebačev. Ob tem pa tudi druge pletarske izdelke iz šibja.
Kako sta se povezala tepežkanje in spomin na nedolžne betlehemske otroke?
Verjetno vsak, ki pozna zgodbo o božiču, pozna tudi pripoved o nedolžnih otrocih. Ko je namreč kralj Herod od treh modrih izvedel za Jezusovo rojstvo, je nemudoma ukazal iskalno in morilsko akcijo, med katero je v okolici Betlehema na krut način pomoril vse judovske dečke, mlajše od dveh let. Ti otroci so bili umorjeni zaradi Kristusa. Čeprav takšne smrti niso sprejeli nase zavestno, kar bi bilo potrebno za mučeništvo v pravem pomenu besede, jih je Cerkev že zgodaj častila kot prave mučence. Že sredi 6. stoletja, če ne že prej, so njihov praznik obhajali 28. decembra. O teh mučencih piše sveti Matej v drugem poglavju svojega evangelija. Čeprav drugih nesvetopisemskih virov, ki bi opisovali ta dogodek, ni, so dejstva o Herodu dovolj zgovorna, da lahko zapisu v evangeliju zaupamo. Herod je bil namreč tiran, ki je rutinsko odstranjeval vse, ki bi se mu postavili na pot. Umoril je celo lastnega sina. Srednjeveški spisi so navajali, da jih je bilo 140 tisoč – kar je število vernih, omenjeno v knjigi Razodetja (14,3), ki nosijo napisano na čelu ime Jagnjeta. Bolj verodostojen podatek pa je, da je bilo število umorjenih otrok okoli 30.
Običaj tepežkanja: prvotno so odrasli fantje tepli dekleta
S tem praznikom pa je povezan tudi poseben običaj, ki mu rečemo tudi tepežkanje ali pametiva. Čeprav je to dan, za katerega danes velja, da lahko otroci namenijo kakšen udarec svojim staršem, pa že površno raziskovanje tepežkanja razkrije, da prvotno niso tepli otroci, ampak že skoraj odrasli fantje. Tepli pa niso kar vsepovprek, ampak predvsem mlada dekleta, navaja Niko Kuret v knjigi praznično leto Slovencev. Ti udarci v preteklosti niso bili samo simbolični, “ampak so prav krepko padali”. Udarci s šibo na ta dan naj bi prinašali blagoslov in rodnost, zato so jih nekatere ženske celo prostovoljno prenašale.
In zakaj se je ta običaj v srednji Evropi uveljavil prav na dan nedolžnih otrok? Cerkev je želela pogansko šego tepežkanja zamenjati z dnevom nedolžnih otrok. A “pokristnjanjevanje” se ji tu, kot piše Kuret, ni najbolj posrečilo. Smisel tepežkanja, to je spodbujanje rodnosti, je poskušala zamenjati s pedagoškim in krščansko-etičnim smislom. V ta namen je iz srednjeveških samostanskih šol prenesla šego “otroškega škofa”. Šega je bila v tem, da se je enkrat v letu red obrnil na glavo. Učenci so vladali, učitelji so ubogali. Učenci so spraševali, učitelji so odgovarjali. Če niso znali, je šiba pela. Prvotni poganski pomen se ni izgubil. Še več. Tepežkanje se je iz šol preselilo v mesta in vasi. Tako otroci še danes tepežkajo doma in po tujih hišah. Omejeni pa so samo na dopoldanski čas. Medtem ko odrasli fantje tepežniki za svoj obredni obisk navadno ne dobijo nobenega plačila, pa je drugače z otroki. Otroke tepežnike je treba obdarovati. Tako je na primer na Dolenjskem, Notranjskem in ponekod na Štajerskem. Iz tega sklepamo, da se je z otroki tepežniki zlila predstava o sprevodu otroških duš. Mali tepežniki so njihovi predstavniki.
Tepežkanje je tako nekakšen splet različnih prvin: poganskih, krščanskih, prazgodovinskih in srednjeveških. (M.S,)
