Je bil pred 40 leti. Ob lepotah narave je tam uživalo tudi 3000 dnevnih obiskovalcev – kopalcev, sedaj pa že leta ni nobenega kopalca. Z izgradnjo novega, 10 krat močneje utrjenega jezu, pa je zaradi nesposobnosti izvajalcev upravljanja začel biser izgubljati. Ni potrebno veliko najnujnejših ukrepov, da bi plavalci lahko ponovno koristili to naravno dobrino, si izboljšali zdravstvene sposobnosti in s tem povečali osebno in družbeno zadovoljstvo.
Eden osnovnih ukrepov je popraviti napako prevelikega površinskega odtoka, ko sveža površinska voda ob večjih padavinah odhrumi iz jezera po betonskem izpustu, s seboj pa potegne tudi velike ribe, ki se po betonu potolčejo in poginejo. Če pa nastopi malce večje sušno obdobje, pa poginejo vodni prebivalci v odtočnem jarku pod jezerom, med drugimi potočni raki. Ta problem bi enostavno rešili z zoženjem površinskega odtoka, ob večjih padavinah pa bi lahko dodatno odpirali zgrajena podvodna odtoka. S tem bi preprečili, da bi se gladina vode dvignila nad višino jezu, istočasno pa bi nečisto vodo iz globin jezera, ki je zaradi višje ležečih kmetij in odmiranja organskih snovi v jezeru, odstranili. In voda bi postala zdravstveno primerna za kopanje. V sušnem obdobju pa bi lahko z minimalnim podvodnim izpustom vode vzdrževali življenje v odtočnem jarku pod jezerom.
Zaradi lažjega dostopa v vodo bi bil najmanjši problem izgradnja stopnic na jezu v jezero za malce manj spretne kopalce. Te najnujnejše rešitve so toliko bolj pomembne v današnjem času še zaradi epidemije korona virusa, ko večina ljudi ne more ali ne sme potovati iz svoje občine. Tako rekoč na dvorišču pa imamo velik naravni vodni bazen, ki ga ne znamo izkoristiti. Normalno bi bilo najhitreje, da bi ta nekoč biser turizma pomagal obuditi župan občine Gornje Radgone, ki je hkrati tudi prebivalec Negove. Verjetno bi ugodnosti kopanja koristili tudi bolj premožni občani, ki imajo v lasti nepremičnine ob hrvaškem morju…
Branko Žurman, Negova
