Danes mineva 33 let odkar je bil ubit dobrotnik, dimnikar, inovator in politik Ivan Kramberger iz Negove; Še vedno ni povsem jasno, kdo ga je ustrelil!?
Kako čas leti, niti sanja se nam ne, pove starejši možakar iz Gornje Radgona, ki nas je pred dnevi spomnil, da danes mineva natanko 33 let odkar je v Slovenskih goricah potekla prva kri „slovenske demokracije“, kot so nekateri poimenovali umor dobrega človeka iz Negove Ivana Krambergerja. Ob tem dobrosrčni Radgončan nadaljuje, da tudi danes, dobrih 30 let pozneje ne moreš verjeti, koliko Ivekovih besed se je uresničilo: Čeprav je bil preprost, neizobražen, pri marsičem je imel prav, ko je govoril: Ljudje – odprite oči, Slovenci – naredimo nekaj pametnega zase! Rad je govoril tudi o spreobrnjencih, ki so res najslabši…Kakorkoli že, prva žrtev slovenske demokracije je padla na Binkoštno nedeljo, 7. junija 1992, v Jurovskem Dolu, ko je bil ubit priljubljeni dobrotnik iz Negove, Ivan Kramberger. Med številnimi velikimi ljudmi, ki jim je slikovita Negova nudila zavetje, jim dala znanje in jih poslala v svet, je eden osrednjih prav dobri človek Ivan Kramberger. Njegov rojstni kraj je Ženjak pri Benediktu. Leto 1936 je bilo prav posebno, saj se je materi Jožefi in očetu Francu, 4. maja (na isti dan 44 let pozneje je umrl njegov vzornik Tito op.p.) rodil sin Ivan, še slutila nista, da bo njun Ivek postal tako dober in velik človek.
Rodil se je v družini enajstih otrok in vsi so morali zgodaj od rojstne hiše, za pastirje in hišne pomočnike. Tudi mladi Ivek, kot so ga klicali domači je šel za pastirja h kmetu v Voličino. Tam se mu ni dobro godilo in večkrat je pobegnil domov. Velikokrat je stradal, spal v jaslih in živel od mleka, ki mu ga je radodarno odstopila krava Šeka. Večkrat so mu na pomoč priskočili bratje in sestre, ki so mu nosili obleke. OŠ je obiskoval v Voličini in po končani osnovni šoli je šel k dimnikarskemu mojstru Papiču, kjer je nekaj let bil dimnikarski vajenec. Vajeniški izpit je opravil v Ljubljani, dimnikarsko delo je nato opravljal v Celju in se spet vrnil nazaj k dimnikarju Papiču. Ko je bilo potrebno iti v vojsko se je zaljubil in da bi se služenju izognil, si je dal zamrzniti prste. Zdravniki so ga komaj rešili, vojaščino pa je kljub temu služil v Titogradu (današnji Podgorici). Tam je opravil šoferski izpit za tovornjak. V času služenja vojaškega roka si je prislužil vojaške medalje za hrabrost, saj je iz reke Morače rešil utapljajoče. Medaljo mu je nadel sam maršal Tito. Ko se je vrnil iz vojaščine v Slovenske gorice, se je odločil da gre »s trebuhom za kruhom« v tujino. Pot ga je vodila preko Gradca, kjer je delal v opekarni. Ker je bilo delo težko se je odločil, da gre v Nemčijo. Leta 1963 je v Nemčijo prišel z zvijačo, saj so ga žandarji zamenjali za Nemca.
Zatekel se je v taborišče za tujce, tam je z veliko sreče in ker priimek Kramberger izvira iz Nemčije, so ga iz taborišča izpustili in pot je nadaljeval v Duisburg, kjer je kmalu dobil službo v mehanični delavnici. Delal je tudi v kemični tovarni, tam je delal najgrša dela. Direktor tovarne je opazil njegovo iznajdljivost in kmalu je dobil delo v bolnišnici Marien Hospital. Ko je v bolnišnici zagledal zdravnike v belih haljah, si je tudi on želel, da bi si jo enkrat oblekel. V bolnišnici je delal vse; bil je vzdrževalec, hišnik, pometač. Tam se je prvič srečal z dializnimi aparati in tegobami življenja. Opazil je tudi, da so aparati zastareli in ljudem nevarni. Kot vzdrževalec jih je začel popravljati in naredil nekaj izboljšav. Naredil si je tudi avto iz odpadnega materiala. Poimenoval ga je Bugatti, saj je bil zelo podoben originalu. Ravnatelj bolnice je opazil njegove izboljšave in poskrbel, da je prišel do primerne izobrazbe in ga zaposlil v oddelku za dializo. Naredil je kar veliko izboljšav in patentiral aparat, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc. Iz Nemčije je tudi pomagal svoji rodni domovini Jugoslaviji z pošiljkami zdravil in raznim bolnicam podaril 41 dializnih aparatov in to v bolnišnice v Srbijo, na Hrvaško, na Ptuj, v Maribor, Mursko Soboto…
Leta 1972 se je vrnil v domovino in spoznal Marjeto, s katero se je poročil in posvojil njena otroka. Skupaj sta se vrnila v Nemčijo, kjer sta pomagala veliko ljudem, saj sta ustanovila društvo za pomoč revnim. Ko sta se pripravljala na nove akcije, mu je umrl oče. Po 20 letih garanja v Nemčiji sta se odločila, da si ob Negovskem jezeru zgradita svoj topel dom. Vrnila sta se v domovino. Leta 1984 sta odprla gostišče ob Negovskem jezeru in na spominsko ploščo je napisal: »Odločil sem se za Titovo pot in šel bom po njej do konca svojih dni…« Še z večjim veseljem je pomagal ljudem in leta 1986 se njima je rodil prvorojenec in poimenovala sta ga Ivan. Kmalu je mali Ivan dobil vzdevek Ivek II. Svojega sina Iveka je imel tako rad, da mu je posvetil knjigo spominov Trnova pot. Z njim se je hotel vsakemu pokazati. Ljudje so v množicah prihajali k Negovskemu jezeru, saj je znal narediti šou. Ker je imel zelo rad živali si je ob domu naredil manjši živalski vrt. Z opico, ki je kmalu postala njegov talisman je po Sloveniji prodajal svoje knjige. Napisal je 10 knjig, med njimi najbolj znana Trnova pot. Tudi v Sloveniji si je naredil avto iz starih delov. Začela se je kriza v Jugoslaviji in na vse hudo, kar se mu je zgodilo v življenju se njima je leta 1990 rodil drugi sin Denis z Downovim sindromom.
Čez noč se je odločil, da kandidira za predsednika predsedstva Republike Slovenije. Za predsednika ni bil izvoljen, dobil pa je podporo skoraj 20% volivcev, kar pa pomeni, da ga je volil vsak peti Slovenec. Pred drugim krogom je v spravo med kandidati priredil velikonočno kosilo in vsakemu od kandidatov podaril razpelo in vzkliknil: »Kramberger je nevernike vernike naredil.« Leta 1991 mu je umrla mama. Začela se je vojna za svobodno Slovenijo in tudi tukaj je pomagal ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo. In na binkoštno nedeljo 7. junija 1992 proti večeru je krogla v Jurovskem Dolu pretrgala burno in polno življenjsko pot 56 – letnega Ivana Krambergerja, dobrega človeka iz Negove. V njegovi grobnici v kateri ne počiva, pa je zapisano: »Kramberger Ivan 1936-1992, Pri srcu mu ostanejo siromaki in bolni.« Pokopali so ga na krajevnem pokopališču v Negovi in še nebo je jokalo, ko so ga položili k zadnjemu počitku. Bil je čudež od človeka, in kot je dejal še en velikan iz teh koncev, akademik dr. Anton Trstenjak se takšni geniji rodijo na vsakih 100 let…
Dobri človek iz Negove, ki je našo krizo in težave napovedal, bi marsikje po svetu že bil blaženi, če že ne svetnik, pri nas pa so ga elite že pozabile. Nekomu je očitno bil na poti in je moral umreti. Kot bi bilo včeraj, a zgodilo se je pred približno 12.060 dni ali pred 33 leti; Bilo je na Binkoštno nedeljo, 7. junija leta 1992, ko je bil tragično umorjen dobrotnik, posebnež in predsedniški kandidat Ivek iz Negove. Pastirčka, viničarja, dimnikarja, izumitelja, dobrotnika, gostilničarja, pisatelja in končno politika, vse to je bil dobri človek iz Negove, ki se je od rojstva v revščini prebil do kandidata za predsednika države, je tiste usodne nedelje, 7.6.1992, na predvolilnem zborovanju v Jurovskem Dolu zadela krogla, in potekla je prva „politična kri“ v samostojni in demokratični Sloveniji.
Kako cenjen je bil pokojni Ivek, kot so ga mnogi imenovali, so pokazale že prve demokratične predsedniške volitve v samostojni Sloveniji, saj so mu slovenski volivci, brez kakršnekoli strankarske podpore, kot samostojnemu predsedniškemu kandidatu namenili kar 20 odstotkov glasov, s čem je človek z opico in otroškim vozičkom, močno razburkal slovensko politično javnost in nekatere očitno tudi prestrašil. Med Slovenci in ne le Slovenci je bil Ivan Kramberger zelo priljubljen, kar so pokazali tudi več deset tisoči obiskovalcev (uradno se je zgodilo, da je v enem dnevu pomladi 1992 prišlo kar 73 avtobusov iz cele Slovenije in tudi iz tujine), ki so v začetku zadnjega desetletja minulega stoletja obiskali Negovsko jezero, kjer si je Ivek ustvaril lepo družinsko gnezdo z gostinskim lokalom, ki je takrat menda bilo najbolj obiskano na območju Slovenskih goric in menda sploh severovzhodne Slovenije. In gotovo je velika večina obiskovalcev prišla zgolj zaradi Iveka ter njegovih številnih znamenitosti, in ne zaradi gostilne ali Negovskega jezera.
Toda tistega toplega nedeljskega popoldneva v letu 1992, le nekaj mesecev pred drugimi demokratičnimi predsedniškimi volitvami, na kar se je priljubljeni Negovčan resno pripravljal, se je zgodilo prav tisto, kar je Ivek večkrat napovedoval, ker da bi ga že prej poskušali umoriti, na promocijskem nastopu za predsedniške volitve. Bil je pravzaprav povabljen na neko veselico v Jurovski Dol in vabilo je z veseljem sprejel, saj je imel rad Slovence in rad se je z njimi družil. Žal pa ni dočakal, da bi se pošteno začela, ne veselica in ne njegov nastop v njemu svojstvenem stilu. Petnajst minut pred devetnajsto uro je pred domačo gostilno v Jurovskem Dolu odjeknil strel, na levi strani Ivekovih prsi se je razlila kri, prva demokratična kri v Sloveniji, kot so nekateri trdili, a kljub temu nihče ni mogel dojeti, da je Ivek nekaj sekund po strelu izdihnil. Nihče se sicer ne spominja, katere besede so zadnje prišle iz Ivekovih ust, a zanesljivo je bilo nekaj v stilu: “Varujte mi mojo Slovenijo”, kot je v svojem razburljivem življenju pogosto poudarjal. Tako je odšel ‘večni’ Ivek Kramberger, ki sedaj že 32 let mirno počiva na svoji zemljici v Negovi, ki jo je imel najraje, saj se je kot revež dolga leta prebijal skozi življenje, in zato je znal ceniti svojo domovino. Ko pa bi v demokratični in samostojni državi Sloveniji lahko zaživel s polnimi pljuči, to očitno nekomu ni bilo po volji in Ivek je moral oditi. Mnogim še sedaj ni jasno, zakaj se je to zgodilo in čeprav je njegov domnevni morilec skoraj devet let odsedel v zaporu, se še vedno mnogi sprašujejo: Ivek, kdo in zakaj te je umoril, saj praktično nihče ne verjame, da ga je ustrelil pijani domači lovec, ki je nekaj let odsedel za zapahi?!
Prisrčni Ivek je močno povezan z nekdanjimi in tudi današnjimi bralci Slovenskih novic, in sicer preko Krambergerjevega sklada, ki je nastal prva v spomin na velikega Negovčana. Pred več kot tremi desetletji je takratnemu uredniku Dela Titu Doberšku prišlo na misel, da bi njegovo dobroto in poslanstvo nadaljevali v Slovenskih novicah. Poleg človekoljubnega poslanstva je sklad tudi pomembna ustanova v spomin na Ivana Krambergerja. Nikakor pa ne moremo prezreti, da so bralke in bralci Slovenskih novic v tem času v sklad donirali najmanj milijon evrov, kar je bilo razdeljeno skoraj štiristotim družinam oz. posameznikom.
