Zanimivosti izpod peresa Alojza Filipiča (II): Kam je šlo sočutje danes?
Skoraj dve leti nazaj je ob spominski obletnici na Teharjah nadškof Anton Stres med drugim ugotavljal, da takoj po drugi svetovni vojni pri nas ni bilo sočutja z čemer sem se strinjal, vendar sem pozneje komentiral in dodal, da sočutja takoj po vojni ni bilo niti v srcu krščanske Evrope. O tem je zelo podrobno pisal Keith Lowe v knjigi Podivjana celina 1944-1949.
Po zadnjih parlamentarnih volitvah smo dobili novo vlado. Po mojem mnenju so jo mnogi državljani volili zaradi naklonjenosti krščanski veri, ki (tako kot tudi druge vere) poudarjajo posebej sočutje do bližnjega in na sploh do človeka, niso razmišljali preveč o programih ali o poznejšem delu, oziroma je bilo sekundarnega pomena. Prve poteze nove vlade, kot sem že pisal, so me zelo presenetile. Namesto naskoka na razvoj (nešteto krat izrečeno) je izvedla naskok na ideologijo in na poveličevanje tistih, ki se niso borili v drugi svetovni vojni (1941-1945) proti okupatorju, ki nam je čez noč prepovedal slovenski jezik in slovensko narodnost, katera je kot manj vredna bila na spisku uničenja. Borili so se samo za vero, ker so nasedali neverjetno podli propagandi o rušenju cerkva in ustrelitvi duhovnikov itd. Mimogrede, pri partizanih je bilo skoraj tri četrt kristjanov.
Pater Karel Gržan zelo obsoja (v knjigi Vstanimo v suženjstvo zakleti, 1.del) tako imenovano politiko ekonomizma. Izvoljeni politiki preoblečeni v krščansko obleko vzdržujejo koncept gospodarstva, ki je v pogoltnosti nenasiten. Mislim, da sem spada tudi 5 odstotna lakota po orožju, ki ga nihče ne bo rabil. Moč in oblast sta cerkev zapeljali na napačno pot.
Danes skoraj vsak dan gledamo slike rušenja, revščine, poniževanja ter pobojev iz Palestine. Klic po sočutju je neskončen. Vendar naša nova vlada kljub temu vedno bolj podpira Izrael. Ali niso tu izdana vsa sočutja mnogih vernih volivcev, ki so izvolili sedanjo vlado? Zakaj niso že ob volilni kampanji odkrito povedali, da bodo najvažnejše prve akcije le pokop žrtev zaradi 2. svetovne vojne in takojšnje sodelovanje s politiko Izraela ne glede na število žrtev vsak dan.
Zelo sem bil razočaran nad izjavo bivšega zunanjega ministra ob nedeljskem intervjuju sredi julija, da je Palestina napadalec na Izrael (zardi terorističnega napada 7.10.2023, kjer je bilo 1200 mrtvih), ne da bi z eno samo besedo omenil brutalni krvavi izgon Palestincev v letih 1947-1948 iz njihovih domov in njihove zemlje. Čez 700 tisoč Palestincev je moralo takrat prisilno zapustiti pod kroglami svojo domovino in oditi v šotore v taborišča, kjer so nekateri še danes.
Nihče več ne omenja sklepa o dveh državah iz leta 1947 v OZN v New Yorku, kaj šele , da bi se kdo boril za izvedbo takratnega sklepa. Nihče tudi ne govori, da bi Palestinci imeli pravico do samoobrambe. Naša nova vlada se nagiba na zamrznitev države Palestine. Ali se lahko zamrznejo tudi sočutja? Sedanja izraelska politika je del iluzorne zahteve po biblijskih mejah. Ameriški milijonarji so prepričani, da je to božja volja in proti ne upajo reči niti besede, ker bi jih še celo obsodili antisemitizma, kot piše pisatelj Ferfila v knjigi Izrael in Palestina-prekletstvo preteklosti. To so meje iz časa kraljestva Davida in Salomona pred 3.000 leti. Tisti predsednik, ki ni dovolj brutalen do Palestin cev ne more dobiti volitev, pravi avtor knjige.
Absolutno v tej zgodbi razumem samo Nemčijo, ki se s podporo Izraelu vsaj malo opravičuje za neverjetne grozote, ki so jih židi morali preživeti v 2. svetovni vojni. Vse druge bi pa morale vedeti, da so tu določene normalno moralne meje. Kako lahko Židi katerih predniki so toliko pretrpeli sedaj povzročajo drugim skoraj iste krivice. Bogomil Ferfila piše, da je Izrael z izgonom Palestincev iz njihovih domov, čeprav pred mnogimi leti, sebi napravil ocean sovraštva.
Ker svet ne more nič narediti v dobro Palestine, kljub nenehnim ohlapnim obljubam se občasno zgodijo kruti maščevalni teroristični napadi kot n. pr. Muenchen 1972-olimpijske igre, New York 11. sept. 2001 porušen World Trade Center, skoraj 3.000 mrtvih. In zadnji večji 7.10.2023 napad na jugu Izraela, 1.200 mrtvih, če navedem samo najbolj odmevne, česar se seveda tudi ne da tolerirati. Na žalost se ta ocean sovraštva ne bo izčrpal, ker ga vedno na novo polni neverjeten verski ekstremizem na obeh straneh.
Napad na Iran je bolj izraelsko obarvan kot ameriško. Atomsko orožje Irana je ista lažna zabloda, kot je bilo iraško orožje za množične poboje leta 2003, ki ga še do danes niso našli. Imperij milijarderjev dobro ve kje in kdaj se najhitreje in največ lahko nagrabi bajnega bogastva. Na drugem koncu danes zastrašujoča ruska pošast, ki bo menda vsak čas napadla celo Evropo dobro deluje… (Alojz Filipič)
