Družina Lah, trije odrasli invalidi in nadvse priden najstnik, po sanaciji strehe spet na suhem, a so potrebni še marsičesa
V lepi vasici Gornji Ključarovci s stotimi dušami, nedaleč od Ormoža, v prleški občini Sveti Tomaž, se sicer dobro živi. Ljudje večinoma dobro sodelujejo, medsebojno si pomagajo, a žal obstajajo tudi tisti drugi, ki sosedom namerno nagajajo, pa še to najverjetneje najrevnejši družini v vasi. Gre za skromno štiričlansko družino Lah, ki živi v 111 let stari, nekoč mogočni kmečki hiši, povezani z gospodarskimi objekti, v Gornjih Ključarovcih 35, kjer se težko prebijajo skozi življenje. Marsikaj jim manjka, a pravijo, da vsaj lačni niso, saj si sami pridelajo praktično vse kar potrebujejo. Povsem drugače je z zdravjem, ki močno obremenjuje vse tri odrasle družinske člane, ter tudi z bivalnimi prostori. Ne le od zunaj, temveč zlasti v notranjosti hiše je potrebno veliko posegov in obnovitvenih del. Kljub vsem težavam, vajeni skromnosti in pridnosti, kolikor jim to zdravje omogoča, so Lahovi izjemno hvaležni in veseli, da so ravno pred dobrim mesecem dobili novo streho, tako da jim vsaj ne zateka ob vsakem deževju, pred dobrim letom pa so dobili tudi sodobno urejeno kopalnico, za katero so morali prodati zemljo, ter mladinsko sobo, s čem so se rešili pritiskov, da bi jim odvzeli otroka in „da odpeljali nekam, kjer ga nikoli več ne bodo videli,“ kot so jim grozili iz ormoške enote CSD.
„To, da se je vse dobro končalo, smo hvaležni predvsem Rdečemu križu in županu občine Sveti Tomaž, Mirku Cvetku, ki so nam v veliki meri pomagali, zlasti pri nujni sanaciji strehe, gradnji kopalnice in sobe za fanta. Če njih ne bi bilo, bi se zgodba najbrž odvijala še bolj žalostno.“, nam ob obisku v njihovem skromnem, a prijaznem domu, pove 56. letna Matilda, ki domuje skupaj z možem, 65. letnim Jožetom, 31. letno hčerko Viktorijo ter njenim 14. letnim sinkom Tonijem. Vsi oni dejansko živijo v slabih pogojih, v katerih mnogi ne bi preživeli. Oni pa, imajo se radi, držijo skupaj, se borijo in verjamejo v lepšo prihodnost. To kar imajo sedaj, razen medsebojne ljubezni, nekaj goveje živine in svinj ter veliko perutnine in prijaznega štirinožca Renoja, ki nas z mahanjem repka prijazno pozdravi, je dobesedno beda. Že zunanjost objekta, kjer živijo ter tudi drugih objektov, kjer so živali, ter posebej notranjost hiše potrjujejo, kako je težko verjeti, da ljudje v 21. stoletju živijo v tako slabih razmerah. Kljub temu vsi skupaj obiskovalca sprejmejo z odprtimi rokami. Iz njih izvira nekakšna posebna toplina, ki greje skoraj kot stara peč na drva, ki tudi širi toplino po celotnem prostoru. „Pri nas nikoli ni mrzlo, saj vsi trije bolehamo in potrebujemo toploto. Veliko kurimo, saj imamo lasten gozd in si drva sami pridelamo. Tudi lačni nismo, saj si pridelamo skoraj vse kar potrebujemo. Zamrzovalne skrinje so polne mesa in tudi zelenjave, vse iz našega hleva oziroma vrta,“ razlaga Matildi, zelo zgovorna in brez dlake na jeziku pa sta tudi Jožef in Viktorija. Sploh, odrasli Lahovi, zlasti Matilda, nimajo ravno lepega mnenja o ormoški enoti Centra za socialno delo Spodnje Podravje, ki da jim nagajajo. Namesto, da bi jim tu in tam pomagali s kakšno enkratno denarno pomočjo, naj bi jim na vse načine želeli odvzeti Viktorijinega nadvse pridnega sinka Tomija, brez katerega ostali trije, ki ga imajo najraje na svetu, ne bi mogli živeti. Sedaj, kot pravijo Lahovi, je tudi sodišče ugotovilo, da je soseda k njim neupravičeno pošiljala socialne delavce, policijo in celo kriminaliste, katerim naj bi lagala, kako ga doma pretepajo, češ da nima kaj obleči in jesti ipd. Tudi šola se je zavzela zanj, da je ostal pri svojih najdržjih. Fant je tudi več kot soliden učenec, ki po osnovki namerava obiskovati zdravstveno šolo, rad bi našel tudi dobro službo, da bi lahko pomagal tudi svojim najbližjim.
Na naslovu Gornji Ključarovci bi gotovo namreč vse bilo boljše, če ne bi bilo zdravstvenih težav pri vseh treh odraslih. Podobno kot njeni mami, tudi Matildi in hčerki Viktoriji še zlasti nagajajo ledvice. Obe trikrat tedensko morata na dializo v ptujski bolnišnici, ona že 15 let, hčerka od predlani. Matilda nam razloži, kako težko življenje je imela. Vseskozi je na domačiji, kjer je tudi rojena, po očetovi smrti je morala izplačati polsestri, saj bi v nasprotnem ostali še brez tega kar imajo. Sama ne dobi nobene pokojnine ali podpore, ker ji zaradi zemlje ne pripada, tudi ko zaprosi za enkratno pomoč, ji rečejo, da naj gre delati, ker da ima roke. Mož Jože pa prejema 340 evrov invalidske pokojnine. Vrsto let je bil zaposlen v Tovarni sladkorja Ormož, ko pa se je tovarna zaprla, je ostal brez službe, vmes je padel z jablane, ko je obiral jabolka in si zlomil tri vretenca. Pol leta je bil priklenjen za posteljo, pozneje pa se nikoli ni vrnil v staro kondicijo. Res je hodil h kmetom v okolici pomagati, a kašnega težjega dela ni mogel opravljati. Doma je tudi priden, saj skrbi za živino, skupaj pripravita tudi drva za kurjavo in sploh se trudijo, da imajo hrano in drugo najnujnejše. Ona pogosto peče kruh v domači krušni peči, imajo polne skrinje mesa, tudi mleka ne manjka, smetane, domačih jajc ipd.
Kljub vsemu Lahovi ne tarnajo, saj so vajeni skromnosti in težkega življenja, prizadene pa jih krivica, kot je poskus, da bi jim vzeli pridnega fanta Tomija. Tudi, ko niso imeli kopalnice fant nikoli ni bil zanemarjen ali umazan, lani pa so dobili kopalnico ob tem so za fanta uredili posebno sobo. „Prodala sem njivo, a mi ni žal, samo da je fantu lepše. Že od leta 2018 so nam začeli urejati kopalnico preko CSD, a naredili niso veliko in smo potem morali sami, s pomočjo RK in župana oz. občine, ki je poskrbela za pohištvo v vnukovi sobi“, pove Matilda in dodaja, da so sedaj dobili novo streho in jim več ne bo zatekalo. Uspelo jim je pridobiti 9000 evrov iz Ekosklada, za les pa so poskrbeli sami iz svojega gozda in sedaj so vsaj na suhem. Čeprav ne zahtevajo in ne prosijo ničesar, bi bilo veseli, če bi lahko zamenjali okna, mogoče uredili centralno ogrevanje, prepleskali stene, posegli tudi po zunanjosti hiše…, a kako, ko pa imajo tako skromne prihodke, s katerimi mnogi ne bi mogli niti preživeti vse dni v mesecu.
Dva telička za sveto birmo!
Ker pojutrišnjem čaka Tomija sveta birma, drugih sredstev pa nimajo, so se Lahovi odločili za ekstremno potezo. Prodali so namreč dva telička, da bodo sina oziroma vnuka, ki jim pomeni vse na svetu, primerno oblekli in pripravili za omenjeni sveti zakrament.
