Andrej Rotar, ki je čez noč ostal brez obeh nog, od trimesečnega zdravljenja na oddelku za intenzivno terapijo, do državne kolesarske parareprezentance
„Nič mi ne manjka! se imenuje akcija Zveze za šport invalidov – Paralimpijskega komiteja Slovenije za ozaveščanje javnosti o para športu v Sloveniji. To geslo najbolj ponazarja moj pogled na moje življenje invalida. Še pred to uradno akcijo sem običajno odgovarjal na vprašanja prijateljev o počutju s stavkom ˝Nič mi ne manjka˝. Ko človek preboli hudo bolezen s trajnimi posledicami na telesu, se spremeni tudi njegov pogled na samo življenje. Ta klišejska trditev, ki kroži med ljudmi, pa ni prav nič klišejska, ko si sam v takem položaju. Vsaka stvar je za nekaj dobra, pravijo. Zase lahko trdim, da sedaj živim veliko mirneje, z manj stresa…“ pravi 55-letni Prekmurec Andrej Rotar, o kateremu smo že večkrat pisali, preko Krambergerjevega sklada pa ste bralci pomagali pri nakupu ustreznega – prilagojenega avtomobila. Andrej se je na najbolj žalosten način prepričal, kako kruta je lahko usoda, ki ti nenadoma, kar čez noč, življenje obrne na glavo. Prepričal se je, da življenjska barka včasih ne pluje po naših željah in načrtih, kajti mož, oče in prijatelj poln elana, energije, športnega in življenjskega duha, je dobesedno čez noč, iz povsem zdravega in zelo aktivnega človeka, postal trajni invalid, brez obeh nog in nekaj prstov na levi roki. Kljub temu se oče dveh otrok nikakor ni želel vdati usodi in se je začel boriti praktično kot da se mu ne bi nič zgodilo. Velik borec, ki sta mu šport in rekreacija vse življenje redna spremljevalca, ni želel biti invalid odvisen od kogarkoli. Niti v invalidsko pokojnino ni šel, saj mu v njegovi firmi niso obrnili hrbet in so ga zaposlili za polovični delovni čas, ob tem Andrej na mnogih področjih še ni povedal zadnjo besedo.
„Ko sem prišel domov po mesecih zdravljenja v bolnišnici, sem si zastavil tri cilje. Postati v celoti neodvisen od pomoči drugih, ohraniti zaposlitev, kar mi je omogočil moj delodajalec Carthago iz Odrancev in se ukvarjati s svojimi hobiji kot pred boleznijo. Ena od najvišje postavljenih prostočasnih dejavnosti je kolesarstvo. Že v bolnišnici me je prijatelj Sandi, s katerim sva v mladosti kolesarila po poteh Ljubljanskega barja, vzpodbujal za ročno kolesarstvo. Takrat je bila to zame precej abstraktna dejavnost, saj sem bil poleg amputacije nog in prstov na levi roki tudi popolnoma obnemogel in shiran. Nisem se bil sposoben niti obrniti na postelji, niti dvigniti roke do obraza. Ampak že takrat sem vedel, da je to šport zame. Ko sem bil v letu 2018 na prvi rehabilitaciji v URI Soča, sem se s svojo delavno terapevtko Tonjo pogovarjal o tem športu. Rekla je, da ima Soča v lasti parakolo, ki pa ga je dala v izposojo mojemu sedanjemu reprezentančnemu kolegu Aneju, ki je to kolo pripeljal v Sočo, da sem ga lahko preizkusil. Ker sem bil še vedno nemočen, so me zaradi bolnišničnih okužb, ki sem jih takrat še imel, zavili v rjuho in me kot otroka položili na kolo. Ko sem naredil nekaj krogov po krožišču pred bolnišnico sem se v domišljiji že videl na paralimpijskih igrah v Tokiu. Seveda me tam ne bo, ampak tisti občutki in želje so ostali v meni do danes,“ se spominja Andrej svojih terapij in zdravljenja.
V URI Soča so ga takrat fizioterapevti in delovni terapevti usposobili toliko, da je bil vsaj delno gibljiv, da je lahko sam skrbel za osebno higieno, oblačenje in hranjenje. Na postelji se je le z največjim trudom spravil v sedeči položaj, na invalidski voziček pa je šel preko deske, ki je služila kot brv od postelje do vozička. S temi veščinami je šel domov. „Doma sem imel od samega začetka podporo svoje družine in prijateljev. Ko imaš slab dan, nič ne pomaga bolj, kot vzpodbudne besede bližnjih. Otroka sta oba uspešna pri študiju in mi ne povzročata prav nobenih starševskih skrbi. Žena pa je moj osebni psiholog in motivator. Da o vseh navidezno malih dejanjih in delih, ki jih opravlja po hiši in vrtu niti ne govorim. Večino dela, ki sem ga prej opravil jaz, sedaj opravijo oni.
Takoj po terapiji v URI Soča sem začel iskati parakolo zase. Preko oglasa sem rabljenega našel v Nemčiji. Ko sem ga dobil, sem ga postavil na trenažer v veži naše hiše. Z velikimi težavami sem se spravil nanj in delal po sto vrtljajev pedal skupaj, nato pa par minut lovil sapo in to parkrat ponovil. Hitro sem ugotovil, da tako zunaj ne pridem niti do konca ulice. Najprej sem moral poskrbeti za pridobivanje gibljivosti in moči. Začel sem telovaditi z ročnimi utežmi, v glavnem leže na hrbtu.“
Na začetku je za Andreja bila težava že obdržati uteži v rokah, saj je na levi roki razen palca in mezinca do prvega členka brez prstov. V desni roki pa zaradi zraščenosti členkov prstov ne more stisniti pesti. Ampak vsak naslednji dan mu je šlo malo bolje, po enem mesecu pa je lahko neprekinjeno dvigoval tudi več ur skupaj. Tudi težo uteži je sčasoma povečal iz enega na štiri kilograme. Ta telovadba je trajala do pomladi 2020. V vmesnem času so mu prijatelji predelali kolo tako, da je imelo ustrezen sedež in naslon. Dodali so mu tudi elektro asistenco. Ko se je vreme toliko otoplilo, da je lahko šel na kolesarjenje, pa se mu je zgodil napad žolčnih kamnov. „Takrat je že bila razglašena epidemija Covid-19, zato sem na operacijo čakal do junija. Na kolo pa sem se po okrevanju prvič usedel v avgustu. Prve ture so bile zgolj skozi okoliške vasi, saj nisem vedel kako bo stvar vplivala name. Ker je šlo nad pričakovanji dobro, pa tudi elektro pomoč je bila zanesljiva, sem povečeval razdalje. Neko soboto v oktobru sem se odločil, da bom obvozil Prekmurje po cestah, ki se najbolj približajo mejam sosednjih držav in reke Mure. Naneslo je 174 kilometrov in preko osem ur sedenja na kolesu. To je še vedno najdaljša tura, ki sem jo odpeljal. Takrat je prišel čas za odstranitev elektro asistence. Po ravnem je šlo podobno hitro, saj se je asistenca prej izklopila pri hitrosti 25 km/h, klanci pa so postali precej strmejši kot prej. Prihajala pa je tudi zima in povratek na trenažer. Ker je bil prvi trenažer kupljen v akciji trgovske verige, sem hitro ugotovil, da je nekoliko preskromen za moje potrebe. Nabavil sem rabljeni ¨pametni¨ trenažer. Bilo ga je potrebno postaviti na glavo, saj imajo ročna kolesa pogon na prvo kolo in zato obrnjeno na glavo v primerjavi z ostalimi kolesi.“
Že od samega začetka voženj je objavljal na športne družbenem omrežju Strava. Preko njegovega sedanjega sotekmovalca v reprezentanci Aneja Dopliharja, je njegov trud opazil selektor in trener slovenske para kolesarske reprezentance Luka Kovic. Pred Božičem 2020 je prišel na obisk v Prekmurje in dogovorila sta se, da bom treniral pod njegovim vodstvom. „Zame je to velika čast, upam da bom zaupanje sčasoma povrnil tudi s kakšnim odmevnim rezultatom. Zaradi epidemije potekajo treningi na daljavo. Trener mi preko TraningPeaks programa pošlje trening, nato pa dobi nazaj parametre opravljenega treninga kot so moč, kadenca, srčni utrip… Tako lahko spremlja napredek in pripravlja naslednje treninge. Tudi v para športu je znanost v športu temelj sodobni treningov. Reprezentanca je bila konec zime tudi na dvotedenskih pripravah na Kanarskih otokih, ki pa se jih nisem udeležil, ker še ni bil rešen moj status reprezentanta, in bi lahko šel kot samoplačnik. Para kolesarstvo spada med vzdržljivostne športe. Ne obstajajo bližnjice do uspeha. Več let je treba trdo garati, da se pokažejo rezultati. Dobil sem priložnost, da se pod strokovnim vodstvom do naslednjih paralimpijskih iger približam najboljšim v svoji kategoriji. Za udeležbo na igrah pa tu še več dejavnikov, zdravje, kvote ki jih dobi država… Da ne bo dileme, para športniki smo vrhunski športniki, ki treniramo podobno kot v ostalih športih. Zgolj za ilustracijo, najboljši v moji kategoriji so sposobni voziti 80 km tekme s povprečno močjo preko 240 W. Malo je rekreativnih kolesarjev, ki to zmorejo z nogami.“
Para kolesarji tekmujejo po pravilih svetovne kolesarske zveze UCI. Razdeljeni so v različne kategorije, glede na svoje zdravstvene pogoje. Za razvrstitev je merodajno mnenje pooblaščenega zdravnika, pri nas je to v URI Soča. Andreja so razvrstili v kategorijo H5, ki od ročnih kolesarjev edini vozijo v sedečem položaju. Njegovo kolo je ležeče, zato ni smel tekmovati z njim. Reprezentanca je na srečo imela kolo za to kategorijo in mu ga dala v uporabo. „Omenim naj še, da so poleg ročnih kolesarjev para kolesarske kategorije še tandemi, ki so namenjeni slepim in slabovidnim, pilot pa je kolesar, ki ni invalid. Potem so tu tricikli, ki jih vozijo kolesarji z motnjami v ravnotežju. Najbližje standardnim kolesom pa so v razredu C, kjer vozijo invalidi z eno nogo, eno nožno protezo ali pa brez ene roke. Mislim da je različnih kategorij 13. Jasno je, da para šport ni preveč pravičen, saj smo v istih kategorijah razvrščeni športniki zelo različnih lastnosti. Ampak ne more tekmovati vsak v svoji kategoriji.“
Konec aprila in začetek maja letos, se je reprezentanca udeležila tekem Brugge-Ronse v Flandriji in svetovnega pokala v Ostendeju v Belgiji. To so bile Andrejeve prve tekme, pravzaprav pred tem ni nikoli niti vozil skupaj z drugimi para kolesarji. Na tekmi Brugge-Ronse je bil diskvalificiran, ker mu je s kolesa odpadel varnostni odbijač. To je bila malo grenka, a dragocena izkušnja, saj je nekaj časa vozil v skupini in se učil od drugih. Na svetovnem pokalu v Ostendeju pa so bile dve dirki, na kronometer na 20 km, kjer je zasedel 15 mesto med 16 udeleženci, čez dva dni, na cestni dirki pa je še za eno mesto izboljšal uvrstitev. „Ker sem šel na dirko brez rezultatskih pričakovanj zgolj za nabiranje izkušenj, moram biti zadovoljen. Konec koncev resno treniram na ustreznem kolesu šele od novega leta ali pet mesecev. Nekateri sotekmovalci pa so že deset let med svetovno elito. Pa tudi moje kolo, s katerim tekmujem je staro in nekonkurenčno. Ostali večinoma vozijo karbonska kolesa, ki so narejena ročno po meri in imajo najboljšo opremo. Že samo pri teži so nekaj kilogramske razlike, da o aerodinamiki in pnevmatikah ne govorim. Je pa cena takih konkurenčnih koles višja od cene novega mestnega avtomobila in zato zame trenutno nedosegljiva.
Sicer pa športa ne jemljem zgolj kot boj za vrhunska mesta. Če samo pomislim, da sem bil pred tremi leti z eno nogo v grobu, pred dvema letoma še popolnoma nebogljen in odvisen od drugih, letos pa imam čast nositi državni grb na prsih. To je zame osebno enakovredno olimpijski medalji.“ Andreja letos sicer ne bo v Tokiu, a glede na njegov pogum, požrtvovalnost in bojevitost, ne bo nobeno presenečanje, če ga leta 2024 vidimo v Parizu!
Andrej, po poklicu gradbeni tehnik, se je rodil 3.7.1965 v Ljubljani, pred dobrima dvema desetletjema pa se je z družino preselil v ženino rojstno Turnišče. V Ljubljani je bil dobrih 10 let zaposlen v lesni tovarni kot tehnolog, po preselitvi v Prekmurje pa je bil 10 let podjetnik v kmetijstvu, več let v različnih gradbenih podjetjih delal kot delovodja. Nato je bil zaposlen v podjetju Carthago, toda že od začetka lanskega aprila je v bolniškem staležu, zaradi redke bolezni, ki se imenuje fulminantna meningokokcemija z multiorgansko odpovedjo. „Zbolel sem 2. aprila 2018, tako rekoč čez noč. To je bil velikonočni ponedeljek. Še v soboto popoldan sem bil v službi, malo prehlajen, v ponedeljek pa sem doživel septični šok. Vzrok za to bolezen je okužba z bakterijo meningokok. Kako je do okužbe prišlo se ne ve, prenaša pa se kapljično. Prenašalcev, ki ne zbolijo pa je baje zelo veliko. Lastnost te bakterije pa je, da napada predvsem zelo mlade, telesno zelo aktivne športnike. V moji starosti so taki primeri izjema. Napredovanje bolezni je zelo hitro, preživetje bolezni komaj nekaj nad 50%. Smrtni primeri se zgodijo v roku enega dneva od izbruha bolezni“, razlaga skromni Andrej, ki se najhujšega obdobja (prvega meseca) svoje bolezni ne spominja, ker sem bil v umetni komi.