Antonija, ki je po zimi spala pri svoji kravici v hlevu, in je dobila bivalnik mora plačati dobrih 7.000 evrov, a sama pravi, da nima niti za kruh
Gotovo se mnogi naši bralci spominjajo ganljive zgodbe iz Haloz, ki smo jo objavili na predvečer praznika dela, 30 aprila letos. Glede na telefonske klice in pisma, ki smo jih prejemal, se je žalostna zgodba s srečnim koncem mnogih dotaknila. Žal pa, vsaj po besedah glavne akterke Antonije, ni šlo za prav „srečno zgodbo“, kajti naša sogovornica, ki trdi, da je brez finančnih sredstev, kar bo najbrž tudi držalo, a kljub temu je prejela položnice v znesku dobrih 7.000 evrov, kar mora plačati, če denar ima ali pa ne…Kljub vsemu 77-letna Antonija Arnečič iz Haloz, ima sedaj nekoliko boljše pogoje za življenje, kot jih je imela še v prvi polovici letošnjega marca. Tam bi bil pravi čudež za preživetje tudi za mlajše in zdrave osebe, ne pa za do konca izčrpano in izmučeno ženico. Kljub temu ženica pod nobenim pogojem ni želela zapustiti svoj skromni domek na bregu, kot pravi, saj se je tam rodila in tam želi tudi umreti. In prava sreča je, da se to že ni zgodilo, kajti tam, kjer je živela, v stari dotrajani in dobesedno razpadajoči hiši, bi jo lahko pokopala streha tega objekta.
Nesrečna Tončka iz Slatine, v haloški občini Cirkulane, ki od lanskega septembra, ko ji je umrl osem let mlajši brat Anton, na domačiji, kjer je bila rojena 1. marca 1944, živi sama, je številne minule mrzle noči preživela kar v hlevu, v senu, pri svoji edini kravi Bebi, ki je poleg nekaj mačk, petelinov in kur, ter ježkov, njena edina družba in družina. Odgovorni v lokalni skupnosti in na CSD trdijo, da od doma ni hotela nikamor, četudi so ji ponujali tako nastanitev v domu starejših občanov. Prav tako naj bi ji ponujali selitev v bližnjo za bivanje primerno hišo, a ker tudi tega ni želela so ji sedaj ob domači podrtiji postavili bivalni kontejner, kjer bo ženska vsaj na toplem, predvsem pa bo bolj varna. Tako ima Tončka ustreznejše domovanje, za kar so zaslužne številne organizacije in posamezniki, a kljub temu mora Tončka globoko seči v žep, čeprav pravi, da nima denarja, od česa, če prejema le skromno socialno podporo.
Čeprav do njenega doma še pošto dobesedno „prinese lisica“ (vsak dan tudi Slovenske novice, ki jo, kot pravi držijo po konci), so nekako uspeli pripeljati bivalnik, nabavili so vso potrebno opremo za kuhinjo in spalnico, priključili elektriko in telefon, pripeljali so še vodo in uredili odtoke. In sedaj Antonija v toplem prostoru, ko ni na vrtu, njivi, ali v vinogradu kjer praktično vse obdeluje sama in to ročno, s čem si pridela hrano, zase in kravico, pa čeprav samouka piše pesmi in zgodbe. Slednjih se ne bi sramoval niti poklicni pisatelj in prava škoda je, da jih ne bi nekje objavila in jih predstavila širši javnosti.
Čeprav se ne želi pogovarjati s predstavniki medijev, nas je z veseljem sprejela, saj poudarja, da ji kot dolgoletni naročnici „Slovenske novice lajšajo življenje“. Hudo ji je, da je nekdo uničil njen poštni nabiralnik, ki se nahaja daleč od doma, tako da že nekaj mesecev ni dobila niti enega pisem, razen reklam in računov. Predstavila nam je svoje bedno življenje, ki je bilo težko že od 2. svetovne vojne, ko se je rodila, sedaj pa je najtežje, a je kljub vsemu vesela in zadovoljna s tem kar ima. Rodila se je kot drugi otrok Mariji in Antonu Arnečiču, pred njo je pri porodu umrla njena sestrica, saj med vojno ni bilo zdravnikov, a tudi težko bi prišli do njihovega doma. Osem let pozneje, 1952 se ji je rodil brat Anton. Že leta 1964 je ostala brez očeta, tako da sta z bratom in mamo obdelovala majhno hribovito kmetijo, kjer je težko bilo kaj pridelati. Največ je delala, orala in opravljala druga dela, z voli ali ročno. Nikoli si ni ustvarila družine, kljub težkemu delu in nenehnem garanju je ostala čila in dokaj zdrava, kot pravi predvsem zaradi čistega zraka in sploh zdravega življenja na kmetiji. Pred iztekom prejšnjega stoletja, 1998 ji je umrla tudi mama, tako da sta z bratom, ki je vmes hodil tudi delati, ostala sama. Socialne pomoči dobi nekaj več kot ima obveznosti s položnicami. Za hrano ji malo ostane, a ker večino potrebščin pridela sama, ji nič ne manjka. Močno jo je prizadelo, ko ji je septembra lani umrl še zadnji bližnji sorodnik, brat Anton, a življenje mora teči dalje.
Ker živi v odročnem kraju, so bili pogosto tudi tarča nepridipravih, ki so jim vedno kaj odtujili.
Vesela je, da jo kdo obišče, že če ji kdo potrobi iz avtomobila ali pomaha z brega, se veseli in ji to polepša dan. Najbolj vesela in zadovoljna pa je pri svoji kravici, ki jo ima najraje, pa med mačkami in kurami, ježi in drugimi živalmi, ki jo občasno obiščejo. Ob branju svojih večinoma resničnih zgodb, ki jih je v dolgih in mrzlih nočeh s svojimi trdimi in s žulji oblikovanimi rokami prenesla na papir, nam je Antonija pokazala, kako je pozimi več noči spala v hlevu, kako se je pred vhodom v napol podrto hišo skušala ogreti s kurjenjem v starem štedilniku. „Bila je to dejansko najtežja in najhujša zima v življenju, prva ki sem jo preživela sama, brez brata, sama s svojo kravico, kurami in mačkami“, med jokom razlaga Tončka, ko nam razkazuje, kako se v kotu hleva, sporazumeva z dobro hranjeno kravo, ter sosednji prostor, kjer je v mrzlih zimskih nočeh, v senu iskala vsaj malo zavetja in topline.
Posebno žalostno se spominja 19. septembra 2020, ko ji je umrl brat Tonček, sedaj pa poteka zapuščinska razprava za njim, kar Tončki prinaša nove težave. Nikakor ne verjame, da bi bil brat, ki je prejemal pokojnino, ničesar pa ni zapravljal, lahko bil nekomu dolžen in sedaj bi morala ona to plačati. „On tega dolga, gre z več kot dva tisoč evrov gotovo ni naredil. Nekdo bi tukaj najraje, da bi se jaz odpovedala gruntu in prodala kravo“, razlaga Tončka, ki nam je razložila zakaj noče v dom starejših? „Zakaj bi izkoriščala državo in šla v dom. Veliko več ljudi to potrebuje bolj kot jaz. Ne vidim vzroka, da bi koga za kaj prosila, če si lahko pridelam vse kar potrebujem. Zato ne grem v dom starejših, vsaj dokler me bolezen ne vrže v posteljo,“ razlaga Tončka, ki je še posebej hvaležna neki trgovki iz Ptuja, ki ji podarila črne nogavice in zaščitne maske, ob tem pa vedno znova ponavlja: „Srce bi mi počilo, če bi morala moja Bebica iz hleva, bog ne daj v klavnico. In tudi jaz ne morem zapustiti svoje ognjišče. Nikomur ne kradem, nikogar ne goljufam. Sem zadovoljna s tem kar imam, če imam kozarec vode in skorjico kruha. Kaj pomaga človeku kraljevski obed, in vse bogastvo sveta, če za reveža nima tople besede, torej če nima srca“, pravi Antonija in v pesniškem slogu nadaljuje: „Tako bi bilo, če grem v dom! Naprej ne vem, nazaj ne smem. Zato upaj in nikoli ne obupaj, če še ti je tako hudo. Morda še v življenju zate sonce zasijalo bo. Upanje umre zadnje. Moje življenje ni z rožcami postlano, je s trnjem tlakovano… Ne želi tistega, kar ne moreš imeti, bodi zadovoljen s tem kar lahko imaš. Pa če imaš pošteno srce, pridne roke, in zdrav razum, to je vredno“. Kljub vsem težavam s katerimi se je ubadala in bednemu življenju, kateremu se je podpisala, naša sogovornica ničesar ne obžaluje, razen smrti svojih najdražjih. Drugače pa, kot pravi, tudi če bi se spet rodila, bi živela enako.
O poteku vseh aktivnosti povezanih z reševanjem stanovanjske problematike in življenjskih problemih Antonije Arnečič, smo se pozanimali tudi na sedežu občine Cirkulane, kjer sta nam županja Antonija Žumbar in direktorica občinske uprave Nina Horvat pojasnili, da Tončka sedaj „ima zagotovljeno in urejeno bivališče z elektriko, vodo in sanitarnimi pogoji (tuš, wc, umivalnik) ter notranjo opremo. Finančne zadeve pa še niso v celoti zaključene.“ Materialno so pri zadevi pomagali številni donatorji, z organizacijo, koordinacijo, dostavo in deli pa tudi Občina Cirkulane. Hvaležni so donatorjem, podjetjem: Hosekra d.o.o., EMITT d.o.o., Žaga GT Gorsko d.o.o., Darko Rakuš s.p., AP Letonja Aleksander s.p., Župnijska karitas Cirkulane, občinskem Štabu CZ, delavcem občine Cirkulane in vsem, ki so kakorkoli pomagali.
„Zaradi nujnosti urejanja zadeve se je občina takoj vključila v organizacijo zagotovitve bivališča, saj je gospa Arnečič pred tem nekaj dni spala v prostorih sosednjega gospodarskega poslopja. Na terenu smo se z gospo o pristopu k rešitvi težave dogovorili in tako izvedli nujna dela skladno z njeno odločitvijo za nakup kontejnerja (iskanje primernega in cenovno ugodnega kontejnerja in njegova dostava, iskanje, dobava in vgraditev notranje opreme, ureditev ogrevanja, izvedba dovozne ceste, podiranje dreves, čiščenje vejevja, izvedba gramoznega platoja, izkopi in priključitev vseh instalacij…). Z našo iniciativo in pomočjo je v roku enega samega tedna, dne 26.3.2021, naša občanka prejela ključ opremljenega bivalnega kontejnerja in končno zaživela v človeka dostojnih razmerah. Veseli smo, da je na varnem in želimo, da bi se dobro počutila. Upamo, da bo sprejela vse narejeno s hvaležnostjo,“ poudarja županja Žumbarjeva, ki posebej poudarja, da je v tem primeru šlo za „organizacijsko dobrodelno akcijo, saj gospa izrecno ni želela finančne pomoči niti publicitete. Po preveritvi možnosti finančne pomoči preko CSD je bilo prav tako ugotovljeno, da ima gospa Arnečič na svojem TRR več kot zadostna denarna sredstva, zaradi katerih ji CSD ni mogel odobriti denarne pomoči in tako tudi občina nima podlage za prevzem njenega deleža prispevka za plačilo. Gospa ni nikoli želela niti sosedske pomoči, saj nikomur ni zaupala in je pogosto nastopala obtožujoče zoper okolico, zato se ljudje zaradi njene nepredvidljivosti niso niti upali več vključevati pri pomoči,“
Strinja se županja, da je Tončka, po nedavni smrti brata, s katerim sta dotlej skupaj živela in na katerega se je večinoma zanašala, zapadla v precejšnjo stisko. „Gospa si ni želela kontejnerja samo za brezplačno uporabo, pač pa ga je želela pridobiti v svojo trajno last, zato je tudi prejela v podpis pogodbo, s katero ga v zameno za poplačilo prevzema v trajno last. Tako nikakor ne drži, da je občina nasprotovala, da bi si gospa v obstoječi stavbi uredila dva prostora za normalno življenje. Sami smo gospo Antonijo celo prepričevali, da bi bilo najbolj smiselno pristopiti k ureditvi bivanjskega prostora v nedograjeni novejši hiši na njeni parceli. Vendar je vsem zagotavljala, da tega ne želi – v prvi vrsti si je želela ureditve prostora v dotrajanem in za bivanje povsem neprimernem gospodarskem poslopju, kar je tudi sama sprevidela in se potem odločila za kontejner. Za nedograjeno hišo pa je dejala, da si jo bo sama urejala po koncu zapuščinskega postopka po pokojnem bratu, ko bodo razjasnjena vsa premoženjska razmerja.“
Kakorkoli že, skupna vrednost celotnega projekta je 13.618 evrov, od tega bi znašal Tončkin prispevek 6.742 evrov, 6.876 evrov pa predstavljajo donacije vključno z gradbenimi deli zaposlenih občine, ki so se po besedah županje, enako kot vsi drugi posamezniki in organizacije, izkazali s svojo srčnostjo in dobrodelnostjo. Tončka je že plačala račun podjetniku, ki je poskrbel inštalacije in podobne reči v kontejnerju, v znesku 1.494,34 €, sedaj pa ji je ostalo plačilo zneska 5.673,00 €, kar skupaj znese 7.167,36 €, kar je več kot so izračunali na občini.
Funkcionalnost pa takšna…
Pravijo, da ima funkcionalen bivalnik, žal pa temu še zdaleč ni tako. Dve ključavnici, na vhodnih vratih in edini omarici v „hiši“ ne more zakleniti, sploh nima vode niti za pitje, da o pomivanju posode ne govorimo. Lahko si sicer v „kopalnici“ natoči po kapljicah, si skuha kavo ali popije kozarec vode, kako pa naj si natoči za pranje posode ali perila?
Zapuščinska razprava: Skoči v Dravo, kaj me briga
Ravnatelj ene izmed gimnazij je pred časom, ob koncu letnika – maturi, med drugim dejal: Nekdo izmed vas bo postal znanstvenik, umetnik, nekdo politik…, moja želja pa je, da vsi postanete ljudje… Samo pravi človek zna ceniti in spoštovati tudi tako imenovanega malega človeka! Žal pa, po besedah naše sogovornice Tončke, ki sicer ni obiskovala gimnazija ali še kakšne višje šole, a je kljub temu, po srcu velik človek, to ne velja za sodnika Okrajnega sodišča na Ptuju, ki vodi zapuščinsko razpravo po njenem bratu Antonu. „Nenehno se je drl name, v enem trenutku, ko nisem holeta podpisati, da se odpovedujem zapuščini. Mi je dejal, naj grem v Dravo, saj ga nič ne briga zame. Do starejših ljudi bi se moral obnašati malo vljudneje. Preprosto, norčuje se iz mene, vsi bi radi, da bi prodala svojo kravo, kar se nikoli ne bo zgodilo“ pove Tončka s solznimi očmi in dodaja, da si vsako drugo soboto kupi kolač kruha in to je vse, kar si lahko privošči.
