Upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres je 15. avgusta 2026 pri Gradu v Prekmurju daroval slovesno sveto mašo ob prazniku Marijinega vnebovzetja. V homiliji je poudaril, da je praznik podoben veliki noči, saj oznanja zmago življenja nad smrtjo ter vernike spodbuja k zaupanju, zvestobi in življenjskemu optimizmu tudi sredi preizkušenj.
Ob svetopisemski podobi žene in zmaja je spregovoril o boju med dobrim in zlim ter poudaril, da ima človek zaradi stvarjenja, Kristusovega odrešenja in obljube vstajenja neodtujljivo dostojanstvo. To po njegovih besedah zahteva varovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, skrb za bolne in ostarele ter spoštovanje resnice. Marijino vnebovzetje je predstavil kot znamenje velikega krščanskega upanja: zadnje besede nimajo nasilje, laž, greh ali smrt, ampak Bog.
Homilijo nadškofa Stresa objavljamo v celoti.
Drage sestre in dragi bratje!
Današnji praznik Marijinega vnebovzetja je podoben prazniku velike noči: je praznik zmagoslavja Jezusove in naše matere Marije, ki nas spodbuja k zaupanju, zvestobi in življenjskemu optimizmu kljub preizkušnjam in težavam, ki jih moramo v življenju prestati.
Naše življenje je trajen boj med dobrim in zlim. Na to meri prvo berilo z dramatično podobo žene in zmaja. Žena predstavlja Božje ljudstvo in Marijo, zmaj pa vse tisto, kar streže po življenju in nasprotuje dobremu. Podoba šibke žene z otrokom nasproti veliki zveri izraža naš pogosti občutek, da so sile zla močnejše. Toda na strani slabotne žene je Bog sam – in to nam vpliva zaupanje, da v boju za dobro ne odnehamo.
Kar je šibko v človeških očeh, je skupaj z Bogom močno, najmočnejše. To je sporočilo evangelijske Marijine hvalnice, ki smo ji prisluhnili. Marija sama se v evangeliju uvršča med nizke, lačne in ponižne. “Ozrl se je na nizkost svoje dekle.” Marija ni poveličana zato, ker bi se sama povzdigovala in bahala, ampak zato, ker se je Bogu povsem podarila. Ni iskala sebe, ampak zaupala v Boga. »Povišal je nizke«. Današnji praznik kaže, kako resnične so te njene besede. Bila je žena močne vere in neomajnega zaupanja, da bo Bog imel zadnjo besedo. Elizabetine besede: »Blagor ji, ki je verovala …« dejansko povzemajo vse Marijino življenje. Tudi v najbolj črni temi svojega življenja – pod križem − je ohranila vero in zaupanje, da zadnje besede ne bosta imela laž in nasilje, katerega podoba je svetopisemski zmaj, ampak Bog, kateremu “ni nič nemogoče”, kot ji je bilo rečeno ob oznanjenju.
Drugo berilo, vzeto iz pisma, ki ga je apostol Pavel pisal kristjanom v Korintu, poudarja, da Marijino vnebovzetje ni Marijin lastni uspeh ali dosežek, ampak Božji dar. Kar je v Kristusovem vstajenju obljubljeno vsem, ki so Kristusovi, se je v Mariji že dopolnilo. Nihče mu namreč ni bil tako blizu v življenju in še posebno v trpljenju in smrti, kakor mu je bila ona. Zato mu tudi nihče ni tako blizu v slavi vstajenja, kakor ona. V njej gledamo svojo prihodnost, ki nam je obljubljena z Jezusovim vstajenjem in ga je bila ona prva deležna.
Današnji praznik nam lepo razodeva veličino človekovega dostojanstva. To dostojanstvo ima človek že zato, ker ga je Bog ustvaril po svoji podobi; Kristus ga je s svojim učlovečenjem in odrešenjem še enkrat potrdil, Marijino vnebovzetje pa nam – kakor Jezusovo lastno vstajenje – kaže njegov končni cilj: človek ni ustvarjen, da izgine, izpuhti v nič, ampak za občestvo z Bogom, in to ne samo njegova duša, ampak človek v celoti, z dušo in telesom. Bog ne zavrže človekovega telesa. Če je tudi človeško telo poklicano k vstajenju, potem telo nerojenega otroka ni material, s katerim lahko razpolagamo; telo bolnika ni breme, ki se ga lahko znebimo; telo starega človeka ni odslužena stvar; in tudi mrtvo telo ni odpadek, ampak telo človeka, ki pričakuje vstajenje. Nikoli in v nobeni okoliščini nimamo pravice zavreči nobenega človeka in ga poteptati, ne glede na to, ali je že rojen ali še ne, ali je zdrav, lep in močan ali pa bolan, star in nemočen.
Vsakdo je Božji otrok, vsakdo je Jezusov brat ali sestra, za katerega je On dal življenje in vstal od mrtvih, vsakdo je ustvarjen in namenjen, da se ob koncu življenju pridruži Jezusu in Mariji v njuni sreči in slavi. Zato kristjan ne more sprejeti namernega uničenja nedolžnega človeškega življenja, tudi življenja pred rojstvom ne.
Člani Cerkve, ki brani življenje, ne smemo nikogar zavreči. Naša naloga je stati ob strani tudi materi v stiski, ob bolniku, ob ostarelem, ob človeku, ki ne vidi več smisla, in mu pomagati, da bo mogel živeti. Namesto, da trpečim ob koncu življenja ponujamo samomor, jim je treba ponujati pomoč in ljubezen, da bodo imeli pogum, vztrajati pri daru življenja do naravne smrti. Dostojanstvo končno zahteva spoštovanje mrtvih in njihovo pravico do spoštljivega pokopa in groba.
Zmaj pa ne uničuje življenja le s fizičnim nasiljem, ampak tudi z nevidnim orodjem – z lažjo. Zato dostojanstvo človeka zahteva tudi resnicoljubnost. Spoštovati dostojanstvo drugega pomeni tudi govoriti resnico, govoriti resnico z ljubeznijo in spoštovanjem. Če lažem, človeka ne spoštujem, ampak ga skušam obvladovati: želim, da bi mislil in ravnal na podlagi neresnice, ki sem mu jo podtaknil. Zato Jezus laž tako ostro povezuje z zlom in pravi, da je prvi »lažnivec in oče laži« (Jn 8,44) sam hudič. Kristjan se zato laži ne upira samo tedaj, ko lažejo drugi. Najprej se mora vprašati, ali sam govori resnico, ali pošteno presoja drugega, ali preverja, preden obtoži, in ali ima pogum priznati resnico tudi takrat, ko mu ni v korist. Lažni propagandi se upiramo tako, da mislimo s svojo glavo in da skušamo slišati tudi drugo plat zvona ter se varujemo prehitrih sodb in obsojanja. Jezus je bil sam žrtev lažnivega obrekovanja in krivične sodbe, zato je tako poudarjal resnico. “Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila” (Jn 8,32). Osvobaja samo resnica in nikoli laž ali zavajanje s pristranskimi polresnicami.
Drage sestre in bratje! Danes ne gledamo Marije samo zato, da bi občudovali njeno slavo. V njej gledamo tudi svojo prihodnost. V njej nam Bog kaže, kaj želi storiti z nami, z vsakim od nas. Noče nas zavreči, ampak rešiti; ne ponižati, ampak poveličati; ne nas prepustiti smrti, ampak obuditi v življenje.
Zmaj iz Razodetja je še vedno navzoč v mnogih oblikah nasilja, laži, obrekovanja, sovraštva in prezira do človeka. Toda današnji praznik nam zagotavlja, da zmaj nima zadnje besede. Zadnje besede nima smrt. Zadnje besede nima niti naš greh. Zadnjo besedo ima Bog. In njegova zadnja beseda o človeku ni smrt, ampak življenje.
Marija, ki je verovala, je že tam, kamor smo poklicani tudi mi. Zato je današnji praznik praznik velikega krščanskega upanja: kar je Bog začel v Kristusovem vstajenju in kar je v Mariji že dopolnil, želi dopolniti tudi v nas. Amen.
