Mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl je danes, na veliko noč, 5. aprila 2026, v mariborski stolnici daroval praznično bogoslužje in poudaril osrednje sporočilo krščanske vere: Jezus je umrl, bil pokopan, vstal in se prikazal svojim učencem.
V homiliji je izpostavil, da se krščanska vera ne opira na idejo ali filozofski sistem, ampak na dogodek Jezusovega vstajenja, ki je odločilno zaznamoval življenje njegovih učencev. Ob evangeljskem poročilu o praznem grobu je posebej poudaril pot vere, po kateri je šel apostol Janez, ki je ob praznem grobu »videl in veroval«, ter spoznal, da so se v Kristusu izpolnile Pisma in njegove napovedi o trpljenju, smrti in vstajenju. Po besedah nadškofa Cvikla je prav to dejstvo temelj vere Cerkve: Jezus živi.
Ob tem je poudaril, da je bilo osebno srečanje z vstalim Gospodom tisto, ki je strte in prestrašene učence spremenilo v pogumne pričevalce, pripravljene oznanjati evangelij tudi za ceno lastnega življenja. Velikonočno jutro po njegovih besedah odvaljuje tudi kamen nevere v človekovem srcu ter prinaša svetlobo, moč in upanje za spoprijemanje z življenjskimi preizkušnjami. Vernike je spodbudil, naj velikonočno sporočilo sprejmejo, ga ponotranjijo in ga ponesejo drugim kot oznanilo, da bosta na koncu zmagali resnica in ljubezen.
Homilijo nadškofa Cvikla objavljamo v celoti.
Dragi sobratje duhovniki, sestre redovnice, liturgični sodelavci, dragi bratje in sestre!
Naša vera se rodi na velikonočno jutro.
Osnova so štiri dejstva:
Jezus je umrl, je bil pokopan, vstal je, prikazal se je.
Pri evangelistu Janezu je Marija Magdalena prva, ki odkrije, da je grob odprt in ta žena takoj sklepa, da je nekdo prišel in truplo odnesel.
Magdalena takoj steče k Simonu Petru in drugemu učencu, da bi ju obvestila.
Oba brez odlašanja stečeta h grobu.
Marija Magdalena je odkrila, da je kamen odvaljen, Janez pa, da trupla ni več v grobu. Apostol Peter vstopi v grob in opazuje, oziroma premišljuje. Pride do zaključka, da je nemogoče, da bi truplo odnesli, kajti vsi povoji in prtič, so bili tam.
Na tej točki vstopi drugi učenec, Janez, ki »vidi in veruje«. Bil je sposoben videti onkraj dejstva, ki ga je videl. Evangelist Janez v svojem evangeliju rad opisuje čudeže, ki jih imenuje znamenja.
Zadnje takšno znamenje je bilo, ko je Jezus iz groba poklical svojega mrtvega prijatelja Lazarja.
Ob praznem Jezusovem grobu je to znamenje Jezusove zmage nad smrtjo.
Veroval je, da so se izpolnila Pisma, ki jih je dobro poznal, a šele sedaj jih je v polnosti razumel.
Ob praznem grobu je razumel, da se je uresničilo to, kar je Jezus večkrat napovedal: da bo sicer trpel, umrl, a da bo vstal od mrtvih.
Apostol Pavel svojim pismu Korinčanom o Jezusovem vstajenju spregovori na koncu pisma. Toda po pomenu je to prvo dejstvo, kajti na tem dejstvu sloni naša vera.
Pavel, ko govori svojim kristjanom, izhaja iz podatka, ki ni rezultat premišljevanja nekega modrega človeka, ampak je dogodek, ki je zaznamoval življenje ljudi, ki so se z njim srečali.
Krščanstvo se rodi tukaj: ni ideologija, ni filozofski sistem, temveč se začenja z dogodkom, o katerem poročajo prvi Jezusovi učenci.
Ko oznanjamo ta dogodek, ki je osrednje jedro naše vere, apostol Pavel vztraja pri dejstvu, »da je Jezus umrl za naše grehe, bil pokopan, tretji dan je vstal in se prikazal Petru ter dvanajsterim« (glej 1 Kor 15,3-5).
To pomeni: Jezus je živ. To je jedro krščanskega oznanila.
Velikonočno jutro je postal najbolj srečen dan. Sveto pismo ga imenuje: »Prvi dan v tednu«. V tem se skriva vsa simbolika odrešenja. V raju je bila prva žena Eva, mati človeštva, zvodnica za človeški rod.
Ob Kristusovem vstajenju žena, Marija Magdalena, postane prva prinašalka vesele novice odrešenja.
Apostol Pavel navede seznam oseb, katerim se je prikazal vstali. Na vrhu je Peter in skupina dvanajsterih, nato petsto bratov, med katerimi so še mnogi živi in lahko pričujejo.
Zadnji na seznamu, pa je on sam. Pavel o sebi reče: »kakor negodniku« (prim 1Kor 15,8).
Ta izraz uporabi, ker je njegova zgodovina dramatična: bil je preganjalec Cerkve, imel se je uspešnega človeka, ki je imel ogromno znanja.
Iz preganjalca postane apostol, ker je srečal živega Jezusa, sam pravi: «Videl sem vstalega Jezusa Kristusa.
To je postal temelj njegove vere, kakor tudi vere Cerkve in naše vere.
Velikonočno jutro je tisto, ki odvali tudi kamen naše nevere in nam podarja svetlobo in zmago življenja. To pa je tisto, kar postaja vir moči, da se lahko tudi mi soočamo z vsemi preizkušnjami, ki nas doletijo na naši poti.
Kaj je bilo tisto, kar je potrte ljudi velikega petka popolnoma spremenilo?
To je bilo osebno srečanje z Vstalim Gospodom: »Ta Jezus, ki ste ga vi križali, živi. Bog ga je obudil. Temu smo mi priče!« (Apd 2,32).
Tega veselja in radosti niso mogli zadržati sami zase. Šli so na ceste in govorili na glas: »Ne moremo molčati o tem, kar smo videli in slišali!« (Apd 4,20). Na koncu so mnogi od teh pričevalcev šli v smrt, ker so govorili, da je Jezus vstal od mrtvih.
To, kar je spremenilo njihovo življenje, je bilo osebno srečanje z Vstalim Gospodom: »On se nam je prikazal in mi smo z Njim jedli in govorili«.
Gospod je vstal! To je veselo sporočilo današnjega praznika. Želim, da ga zaslišimo, ga sprejmemo in pustimo, da nas prevzame. Potem smo povabljeni, da to ponesemo tudi drugim.
Takih pričevalcev upanja je med nami veliko. A na žalost se o njih ne govori veliko. Prve strani novic polnijo slabe novice, ki se dobro prodajo, kajti z njimi se da ljudi manipulirati, ustrahovati in usmerjati.
Velika noč nam govori, da je ta logika premagana. Ta logika je pripeljala Jezusa na križ.
Sporočilo velikonočnega praznika je, da je ta mučeni in križani človek, Jezus iz Nazareta, premagal logiko sovraštva in smrti in se pojavil med nami kot Gospod živih in nam kliče, da bo na koncu zmagalo dobro, da bosta zmagali resnica in ljubezen.
Vstali Gospod je z nami na poteh našega življenja kot znamenje upanja, kot novi človek, ki v naš svet prinaša tisto, kar najbolj potrebujemo: upanje, da bo na koncu slavilo zmago vse, kar je dobro!
Vsem vam želim lepo in doživeto praznovanje letošnjih velikonočnih praznikov in potrditev veri: »da Vstali Gospod ostaja z nami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Amen
