Mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl DJ je sinoči, 14. avgusta 2026 v baziliki Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski Gori daroval sveto mašo na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. V homiliji je poudaril, da je bila Marija v Božji načrt odrešenja vključena v celoti, z dušo in telesom, njeno vnebovzetje pa razodeva tudi poklicanost človekovega telesa k poveličanju in vstajenju.
Nadškof Cvikl je opozoril, da je danes telo pogosto izpostavljeno izkoriščanju in ravnanju, ki nasprotuje njegovemu dostojanstvu. Praznik Marijinega vnebovzetja je zato predstavil kot povabilo, naj znova odkrijemo telo kot svetišče Božje navzočnosti ter življenje usmerimo k dokončnemu cilju – občestvu z Bogom. Ob zgledu sv. Maksimilijana Kolbeja je vernike spodbudil k zaupni veri, darovanju sebe in zvestobi Kristusu. Po sveti maši je sledila procesija z lučkami ob petju litanij Matere Božje.
Homilijo nadškofa Cvikla objavljamo v celoti.
Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!
Zbrani smo tu na Ptujski Gori na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja.
Marijino vnebovzetje je polno bogatega sporočila. Rad bi podčrtal eno, ki se mi zdi posebej pomembno.
Začnimo pri dejstvu, da je Marija s svojim telesom vstopila v nebesa. To telo je bilo prežeto s sijajem njene duše, ki je polna lepote, polna Boga.
Kaj to pomeni za nas? Kakšno sporočilo nam prinaša?
Najprej je potrebno poudariti, da je Marija v svoje veliko poslanstvo v katerega jo je poklical Bog, vključevala tudi svoje telo.
V Nazaretu, ob angelovem sporočilu, je na to sporočilo odgovorila v tihi poslušnosti svojega srca. Njem glas privolitve, njen »Da« Bogu, je glas njenega telesa, ki postane zibelka v kateri se naseli Bog, ki postane človek.
Marija se potem takoj odpravi na pot k svoji sorodnici Elizabeti, da pokaže svojo bližino in ji bo v oporo v pričakovanju rojstva otroka, ki ga pričakuje v svoji starosti.
Marijina odločitev, da se poda na pot k sovji sorodnici Elizabeti je bila sprejeta v njenem srcu, a pot, ki jo je morala prehoditi in služenje sorodnici pa je vključeno tudi njeno telo.
Minevali so meseci in v Marijinem telesu je rastel otrok največjega čudeža, sin obljube, sin, ki je poslan, da reši človeštvo strupa greha.
Marija je dala svoje meso Božjemu Sinu in njena materina kri, postane kri, ki bo na križu prelita za odrešenje sveta.
Vse to kaže, kako je Marijino telo vključeno v veliko delo odrešenja.
In ko cesar Avgust se odloči, da popiše prebivalstvo cesarstva, se Marija odpravi na pot iz Nazareta v Betlehem, na pot gre njeno telo v katerem se skriva božanska prisotnost Božjega Sina.
V Betlehemu je Marija rodila Jezusa, ga vzela z vso toplino v naročje s svojo globoko vero, ga dojila. Med Marijo in Jezusom zaživi tista edinstvena vez, ki poveže otroka z materjo in mater z otrokom.
Nobeno bitje na zemlji ni imelo tako globoke vezi in bližine z Bogom kot Marija. Iz vsega srca mu lahko reče: «Moj Bog«. Bog sam pa lahko reče Marijinemu sinu: »Moj Sin«
Marija ima posebno vlogo in mesto v Božjem načrtu. Mi to njeno poslanstvo težko ustrezno opišemo.
Tudi v odločilnem trenutku Jezusovega trpljenja in smrti na križu, ima Marija posebno vlogo, tako v duši, kot telesno je z Njim trpela.
Glede na vsa našteta dejstva si je težko predstavljati, da bi to Marijino telo bilo izpostavljeno trohnjenju v grobu.
Cerkev je od vsega začetka verovala, da je bila Marija ob izteku svojega zemeljskega življenja, z dušo in telesom vzeta v nebesa in tako postala prva deležna sadov Jezusovega vstajenja.
Cerkev slovesno obhajala ta praznik, kot čudovito zgodbo Božje ljubezni.
To sporočilo Marijinega vnebovzetja se ne konča tu. Vsem nam govori, da tudi naše telo čaka zmagoslavno vstajenje, da je tudi naše telo poklicano, da odseva svetlobo božjega življenja, ki je bilo položeno v nas pri sv. krstu, ko je naše telo postalo svetišče v katerem Bog prebiva.
Na žalost smo danes priča dramatičnemu nasilju nad telesom, ki je radikalna oddaljitev od poslanstva, ki ga je Bog namenil telesu.
Telo postaja vse bolj sredstvo izkoriščanja, ki je v nasprotju z dostojanstvom telesa.
Praznik Marijinega vnebovzetja je praznik poveličanja Marijinega telesa. To praznovanje lahko pomaga tudi nam k povrnitvi dostojanstva našega telesa, ki bi naj bi bilo okno preko katerega se razodeva veličina Božje dobrote in ljubezni.
Naj v nas rodi močno željo, da povrnemo telesu, po vzoru svetnikov, dostojanstvo našemu telesu.
Marija je znamenje, da Jezusovo vstajenje ni bil osamljen primer in da se naša zmaga nad smrtjo začenja že sedaj.
Marija je podoba vsakega izmed nas, kadar na Božji klic odgovorimo z »da« v veri in zaupanju v Boga.
Praznik Marijinega vnebovzetja nam kažena cilj naše življenjske poti in ta cilj je lep in privlačen, ki vodi naše korake in nas spodbuja, ko smo utrujeni in nam vliva upanje.
Ta cilj je Bog, neskončna in večna ljubezen, polnost življenja, miru, veselja in vsega dobrega.
Človeško srce ni srečno, dokler ne najde to, po čemer hrepeni.
Vzor takšne vere je minoritski pater Maksimilijan Kolbe, ki danes goduje.
V mračnem okolju koncentracijskega taborišča iz svojega lesa naredil herojsko dejanje ljubezni.
Koncentracijsko taborišče, kjer je doživljal grozote in nečloveškost, vse to ga v tej veri ni omajalo.
Ostal je zvest Kristusov učenec, ki ni imel pred očmi le sebe, ampak tudi bližnje.
To je najlepše pokazal, ko je stopil v vrsto, ki je bila določena za smrt, in sicer namesto družinskega očeta, kateremu je s tem rešil življenje. Tako je sv. Maksimilijan Kolbe sklenil svoje življenje, kot daritev v popolni izročitvi Bogu.
Na predvečer Marijinega Vnebovzetja nas lik sv. Maksimilijana Kolbeja vabi na pot zaupne in ponižne vere.
Kot je Marija na zemlji pripravila bivališče Bogu in mu omogočila, da se je lahko naselil med nami, tako je vsak od nas povabljen, da v svojem srcu da prostor Bogu, s tem, da veruje in mu zaupa.
Za Kristusom je Marija druga priča nesmrtnosti človeka, ki je tesno povezan z Bogom. Če se bomo tudi mi vztrajno prizadevali za to povezanost, za vedno globlji in iskren odnos z Bogom tu na zemlji, smo tudi mi na poti, ki nas vodi v polnost življenja z njim, v nebeški slavi.
Amen
