Zlato poroko sta obhajala Kristina in Janko Kolarič iz Slovenskih goric, ki sta najbolj vesela, ko je pri domači mizi vseh 22 družinskih članov
V teh dokaj turobnih pomladnih dneh so se za posebej svečan dogodek, praznovanje 50. obletnice sklenitve zakonske zveze – zlate poroke, odločila Kristina in Janez Kolarič z Zgornjega Partinja, skupaj s skoraj 100 svatov sta se slavljenca najprej odpravila v cerkev Svetega Jurija v Jurovskem Dolu, kjer je cerkveni obred opravil domači župnik, dr. Janez Görgner, civilni pa župan občine Sv. Jurij v Slovenskih goricah, Peter Škrlec. Po fotografiranju se je celotna svatbena povorka odpravila v Gostišče Križan v Spodnji Ščavnici, odkoder pravzaprav slavljenca tudi izhajata, nevesta iz Spodnje Ščavnice, ženin pa iz Lomanoš. Tam je ob bogato obloženih mizah bilo veselo vse do jutranjih ur, čemur so prispevali tudi glasbeniki skupin Jurovski gadi.
Kristina, rojena (Kurbus) 11.3.1956 in Janez, rojen 7.5.1952 se sicer poznata že od malih nog, saj so se njuni starši veliko družili in si pomagali pri kmečkih opravilih. Čas je mineval in postajala sta si vedno bolj všeč. Na prvomajskem kresovanje, leta 1971, na domačiji Kristinih staršev, v Spodnji Ščavnici, je med njima preskočila iskrica in zaljubila sta se. Že naslednje leto, v mesecu juniju sta postala starša hčerki Mariji. V božičnem času istega leta sta prejela ponudbo za delo v Avstriji, na Dunaju in pogoj je bil, da se poročita. Kljub mladosti nista veliko razmišljala, saj sta se ljubila. Tako sta se 24. februarja leta 1973 poročila v Gornji Radgoni in odšla na delo v neznano. Najtežja odločitev je bila pustiti hčerko Marijo v varstvu pri Kristininih starših. Čeprav sta vedela, da bo za njo lepo poskrbljeno in da ji bodo nudili vso ljubezen, se jima je trgalo srce in prejokala sta nešteto noči.
Že v jeseni istega leta sta dobila hčerko Suzano. Nekaj mesecev po rojstvu druge hčerke se je Kristina morala vrniti na delo. Tako je bila bolečina še večja, saj sta bili obe hčerki v varstvu pri materi. Trpela sta veliko, vendar sta vedela, da si bosta le tako lahko ustvarila lasten dom, kjer bosta zaživela skupaj z otroci. Leta 1978 sta kupila majhno kmetijo s staro hišo na Zg. Partinju, saj sta pričakovala tretjega otroka. Po rojstvu najmlajše hčerke Simone je Kristina ostala doma z otroci in na sveti večer istega leta so prvič prespali v svojem domu. Kako so bili srečni, da so vsi skupaj. Med leti 1983 in 1985 sta zgradila novo hišo v kateri so skupaj živeli. A leta so minevala, hčerke odraščale, se poročile in si ustvarile družine. Njuna hiša pa je postala prazna. A prišli so vnuki in pravnuki, ki jima popestrijo in zapolnijo to praznino. Imata 6 (Doroteja, Uroš, Simon, Luka, Lara, Jaka vnukov in 5 (Matijas, Teo, Liza, Mia, Lana) pravnukov, ki jih imata zelo rada. Upata vsaj še na štiri pravnuke in kakega prapravnuka. Danes sta srečna ter ponosna na hčerke in njihove družine. Z njimi se veselita njihovih uspehov prav tako pomagata kolikor le lahko. Hvaležna sta, da se radi vračajo k njima in skupaj preživljajo vse večje praznike in rojstne dneve. Rada se družita in na srečo imata veliko sob in veliko mizo, da jih je vseh 22 lahko skupaj.
Fotografije: Lidija Holer