Po slovenskih cerkvah so z blagoslovom presmecev obeležili cvetno nedeljo; Slovenska 304 metre dolga butara v Guinnessovi knjigi rekordov
Velika noč je največji krščanski praznik, ki ga kristjani praznujejo prvo nedeljo po prvi spomladanski luni, torej vedno različno. Velikonočno obdobje pa se začne veliko prej, in sicer takoj po pustu, s pepelnično sredo in se konča z velikonočnim ponedeljkom, ki je mimogrede tudi pri nas dela prost dan. Poleg značilnih jedi, so znane tudi mnoge velikonočne šege in navade, ki se običajno odvijajo v tednu, od cvetne nedelje do velikonočnega ponedeljka. Na cvetno nedeljo kristjani v cerkev k blagoslovu prinesejo sveže zelenje in rastlinje (leskove vejice, cvetoče leske, resje…), ki je povezano v snop oz. v butaro. Lahko pa prinesejo posamezne oljčne vejice…V ljudskem verovanju je cvetnonedeljska butara zaščitnica doma, domačih živali, zemljišč in pridelkov, uporabljali so jo v mnogih šegah in običajih, za zaščito pred uroki ter za zdravljenje ljudi in živali. Po drugi svetovni vojni je začela vera v njihovo čarobno moč počasi zamirati, še vedno pa jih nosijo blagoslavljat v cerkev in marsikje je še živ tradicionalen način uporabe, ki se prenaša iz roda v rod. V 21. stol. se je funkcija cvetnonedeljske butare v marsičem spremenila, gre za prepletanje sodobnega in tradicionalnega načina življenja, saj se pušelj, žegen, drenek, snop, presmec, pegelj, beganica, prakelj, veja, vivnik, butarica uporabljajo tudi kot dekoracija, turistični spominek ali predmet tekmovanja za največjo ali najlepšo butaro.
Najstarejši verniki župnije svetega Petra Gornja Radgona radi pripovedujejo kako so v preteklosti fantje na cvetno nedeljo, ta je en teden pred veliko nočjo, v cerkev prinašali tudi presmece velikane. Šlo je za pravo tekmovanje med vasmi. Toda v polpreteklem času, ki ni bil ravno naklonjen verskim običajem, je bilo to »tekmovanje« odpravljeno. V letu 2000 pa so se verniki vasi Mele, predvsem po zaslugi družine Tončka Kokola in njegovih prijateljev odločili za obnovo običaja. Eden izmed njihovih presmecev velikanov »izdelan« v tem času, je bil tako dolg, da ga ni bilo moč postaviti v cerkev in so ga postavili kar pred vhodom v cerkev. Notranjost radgonske cerkve je namreč visoka le 11 metrov. Za letošnjo cvetno nedeljo, ta je bila 13. aprila, so na Meleh izdelali presmec dolg nekaj manj kot 10 metrov. Gre že za 26. tovrstni presmec, katerega so že v soboto pred samo cvetno nedeljo postavili ob glavni oltar radgonske cerkve. Pred mašo v soboto zvečer in pred mašama na samo cvetno nedeljo sta župnik Franc Hozjan in duhovni pomočnik Stanko Nežič opravila blagoslov tudi presmecev, ki so jih prinesli s seboj številni verniki. Pri vseh maša je bilo sorazmerno veliko vernikov.
V Sloveniji sicer imamo pokrajinsko več običajev zelenja, ki ga blagoslavljajo za cvetno nedeljo. V osrednji Sloveniji in na Gorenjskem so poznane pisane butare. Na primorskem kot zelenje uporabijo predvsem oljčne vejice, ki so se v zadnjih letih razširile po vseh pokrajinah. Na Štajerskem koncu pa se tradicionalno pripravljajo zeleni presmeci. Prav od tam prihaja tudi Guinnessov rekorder, Kot rečeno, butare so ponekod postale tudi predmet tekmovanja, po osamosvojitvi države so začeli v številnih krajih izdelovati t. i. butare velikanke, pri katerih sodeluje vsa skupnost. Skoraj 304 metre dolga butara, ki so jo leta 1999 izdelali člani društva Presmec iz Dolgih Njiv pri Voličini, ki ga je ustanovil in dolga leta vodil, danes že pokojni Jože Vogrin, so leta 1999 izdelali 303,8 metra dolgo butaro, ki je tako prišla tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
V povezavi s cvetno nedeljo je vpisano v register nesnovne kulturne dediščine izdelovanje cvetnonedeljskih butar, ljubenskih potic in ljubljanskih butar. Butarice so v šope povezano pomladansko zelenje, od dreves in grmov do zelišč in cvetlic, nekoč del primarnih šeg, kasneje del velikonočne simbolike v spomin na Kristusov prihod v Jeruzalem. V različnih delih Slovenije se razlikujejo glede na sestavo in obliko, najpogostejše so narejene iz vejic vrbe, bršljana, leske, brinja, drena, bezga, ciprese, pušpana, ponekod jim dodajajo veje sadnega drevja in vinske trte ali pa krasijo z jabolki, pomarančami in pisanimi trakovi. Na Primorskem nadomeščajo šibje in rastlinje oljčne vejice, v slovenski Istri pa jih spletajo tudi v različne oblike. V okolici Ljubljane so začeli izdelovati butare za prodajo na živinskem trgu že v 19. stol. Prvotno so bile izdelane iz šibja in raznobarvnih smrekovih oblancev, na vrhu so se zaključile s šopom rastlinja. Posebno obliko butaric poznajo tudi na Ljubnem ob Savinji in okolici, poimenovali so jih Ljubenske potice, ki predstavljajo predmete ali situacije iz vsakdanjega življenja v obliki rokodelskih izdelkov… (F.K.)
V radgonski cerkvi za osrednji presmec običajno poskrbijo verniki z Melov (Foto: Franci Klemenčič)