Tradicionalni „krajevni in verski“ sejem, v slovenski in avstrijski Radgoni, »bil je živ«
Mesto Gornja Radgona, ki se je včasih imenovalo Ober Rradkerburg, je znano po komercialnih sejmih, ki jih prireja družba Pomurski sejem, ter po znameniti radgonski zlati penini, zato se „trži“ pod blagovno znamko „Mesto sejmov in penine“. Obe dejavnosti imata dolgoletno in uspešno tradicijo. V Gornji Radgoni, enako tudi v mestu na drugi strani reke Mure, Bad Radkerburgu, pa že od leta 1710 poteka, 15. novembra, na god sv. Leopolda, tudi „krajevni in verski“ Leopoldov sejem. Včasih so se na ta dan na področju Trat, kjer stoji znameniti smodniški stolp, odvijali tudi živinski sejmi, kjer so mešetarji kupovali živino, katero so na sejem prignali iz bližjih in daljnih kraje. Prignali so jo celo iz Avstrije in Hrvaške. Živinskega sejma že dolgo ni več, na tem prostoru pa je zraslo naselje hiš in stanovanjskih blokov.
Ohranil pa se je Lipoldov sejem, katerega je obiskovalo veliko, tedaj večinoma kmečkega življa, saj so na sejmu kupovali razne ročno izdelane izdelke in pripomočke, ki so jih potrebovali pri kmetovanju pri vsaki hiši. Največkrat so bile to lesene grablje, kosišča za koso, brezove in sirkove metle, štriki iz prediva, za pogon živine, krplje za nošenje listja ali krme, »štili« ali toporišča za razno orodje, za motike, lopate krampe in še kaj. Na veliko pa so gospodinje kupovale lončene izdelke, zlasti sklede, dükle, »plehe« za peko mesa in drugih jedi v krušni peči, kropnce, »tegle« za rože in še mnogo kaj. Mnogo naštetega več ni videti na sejmu. Tako letos med sejmarji ni bilo več niti lončarja. Najštevilnejši so bil prodajalci suhe robe iz okolice Ribnice, ki je svetovno znana po izdelkih, ki jim pravijo suha roba. Tradicionalna ponudba je zajemala prodajo sirkovih in brezovih metel. Posebno nam je v oko padel stari izdelek, ki sem pravi »krplje«. To je pripomoček za nošenje listja ali krme.
Ko smo vprašali enega izmed kupcev, ki si je na ramo obesil krplje, zakaj si jih je kupil, nam je povedal: »Veste že kot otrok sem s krpljami nosil listje v listnjak, ki smo ga grabljali bližnjem gozdu in v travniškem sadovnjaku. Listje smo nastiljali živi. Iz tega je bil najboljši gnoj. Kupil pa sem jih zato, da bom jih obesil v spomin na preteklosti in za okras«. Med prodajalci je bilo veliko tistih, ki prodajajo industrijsko robo. Moramo pa omenit, da smo srečali med prodajalci tudi domačine, ki praktično niso bili prodajalci, pač pa so se predstavljali s svojo društveno dejavnostjo. Tako smo na stojnici TD Negova – Spodnji Ivanjci srečali predsednika društva Zdenka Bratuša in Otmara Filipič, ki sta predstavlja dejavnost društva. Svoje ročne izdelke je na stojnici prestavlja tudi Valerija Cer iz Črešnjevcev, od koder je imela svojo stojnico tudi Kmetija Janačar, ob kateri so kupcem ponujali pridelke iz njihove kmetije. Zraven je bilo še več društev, med njimi tudi Društvo kmečih žena in deklet Gornja Radgona. Kot smo ugotavljali, je bilo letos več kot v zadnjih letih. Bili so večina domačini in okličani, govoril pa smo tudi z obiskovalci iz sosednje Avstrije, zato lahko rečemo po ljudsko: »Leopoldov sejem bil je živ«. Enako je bilo na slovenski in avstrijski strani, kjer je sejem potekal v avstrijski Radgoni, v središču mesta. Oba sejma so obiskali številni, saj smo, enako kot Avstrijce pri nas, tudi v Bad Radkersburu srečali mnoge Slovence. Nekateri izmed razstavljavcev so bili na avstrijski strani, kjer je »požel« veliko zanimanja s svojimi artikli ljudski pevec, pisatelj in humorist Danilo Rajh iz Spodnje Ščavnice.
Po splošnem prepričanju je letošnji sejem, ki se odvija več kot 300, saj je bil preložen le v času kuge, vojn in pandemij, bil uspešen, saj so mnoge reči zamenjale lastnike. Zlasti so tokrat za med šle moške in ženske spodnjice, tudi dolge oz. zimske, potem tradicionalno sirkine metle, kjer je ena stala 10, tri pa 20 evrov, ter tudi medenjaki in medeni srčki. Seveda se je dobro prodajalo tudi sveže in sušeno sadje, kjer so bile vrste kupcev najdaljše, tudi kakšne povrtnine. Nekateri so kupovali tudi lopate za kidanje snega, saj težko kje drugje dobiš lopato za manj kot 10 evrov. Zato niti ne preseneča, da je veliko obiskovalcev prireditve odhajalo s tremi metlami, ali dvema metlama in eno lopato, in po Gornji Radgoni in tudi na drugi strani reke Mure, v sosednji Avstriji, smo lahko srečali veliko ljudi z omenjenim »ženskim« orodjem, kot se je izrazil eden izmed kupcev, ko je dejal, da bo »orodje samo prinesel domov, ostalo pa ni moje delo…«.
Vsekakor je v promet dobro šel tudi napitek sv. Martina in druga poživila, ter seveda Martinova in druga kulinarika, zlasti dobre domače klobase. Ker je tokrat dan minil v soncu, brez dežja so ponudniki prodali bistveno manj dežnikov, kot običajno, zato pa je šlo kar nekaj kmečkega orodja, različnih oblačil, obutve, hitro so pošle tudi vse domače dobrote (gibanice, kvasenice, meso iz tünke, klobase, zaseka…) ter še marsikaj. Letos so bili zraven tudi mnoga turistična in druga društva, ki so skrbeli za „zdravo tržnico“, predstavila pa so se tudi nekatera druga društva, čebelarska, za zaščito živali Mnogi so ponujali izdelke domače in umetnostne obrti, nekateri tudi stare predmete in „rabljeno“ opremo ipd.
Za Leopoldov sejem v Gornji Radgoni pa splošno kaže omeniti, da gre za najstarejši sejem na tem območju, na katerem pa se lahko kupi praktično »vse od igle do letala«, predvsem pa potrebščine za kmetovalce in vsakdanjo rabo, saj zlasti kmetje, potem ko so končali z vsemi opravili na kmetijah, imajo več časa za obisk Leopoldovega sejma, pa tudi samo za »kibic« in klepet ob špricarju in klobasi. (L.K. & F.K.)
Fotografije: Ludvik Kramberger, Franci Klemenčič in Katja Bajec