Skip to content

Mošt se je (tudi uradno) spremenil v vino!

Na 27. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov; Bogata vinska tradicija predstavljena v najboljši luči

Vsakomur, ki je vsaj enkrat bil prisoten je znano, da je Martinovanje v mestu sejmov in penine Gornji Radgoni, vedno prav posebno doživetje. In tako je bilo tudi letos, ko so se bogati vinski tradiciji tega območja, kjer kar 170 let pridelujejo znamenito radgonsko penino, so se mnogi domačini in gostje od blizu in daleč, poklonili v soboto, 12. novembra 2022, na Kerenčičevi ulici (spodnji Gris), tik ob reki Muri in meji s sosednjo Avstrijo. Tudi tokrat so organizatorji iz Zavoda Kultprotur, Društva vinogradnikov Radgonsko – Kapelskih goric, različna društva in organizacije, ter Občine Radgona, pripravil pester kulturno-zabavni program s krstom mošta, stojnicami, kulinarično ponudbo, golažijado, nastopi Pihalnega orkestra Gornja Radgona, Folklornega društva Gornja Radgona, Tamburaške skupine KD Peter Dajnko ter skečem Turističnega društva Negova – Spodnji Ivanjci, v katerem je nastopil tudi domači župan Stanislav Rojko, ki je mimogrede pred tem uradno pozdravil množico prisotnih. V bližnjem muzeju Špital so obiskovalci lahko prisluhnili viničarski zgodbi in si ogledali, kakšne pripomočke so v vinogradništvu uporabljali naši predniki ter se za zabavo celo pomerili v virtualnem obiranju in stiskanju grozdja. Odprte so seveda bile tudi kleti Radgonskih goric, na Jurkovičevi ulici, kjer se hranita »radgonska zlatnina in srebrnina«, kot je nekoč zapisal pesnik Manko Golar. Za sproščeno druženje ob sezonski in martinovi kulinariki pa je poskrbela Skupina D-Dur.

Sploh pa je tudi letošnje, 27. radgonsko martinovanje bilo za mnoge prav posebno doživetje, saj so domači vinarji še enkrat odlično predstavili svojo tradicijo. Bogati vinski tradiciji radgonskega območja so se domačini in številni gostje iz drugih delov države ter sosednje Avstrije, letos poklonili dan za godom sv. Martina, ki mošt v vin spremeni. Kakorkoli že, radgonsko martinovanje bo mnogim ostalo v lepem spominu, množice obiskovalcev so skozi celodnevno dogajanje videli marsikaj zanimivega ter popili na stotine litrov žlahtne kapljice ter pojedli stotine kilogramov kulinaričnih dobrot, in je gotovo vsakdo našel nekaj zase. Poleg bogate kulinarične in vinske ponudbe ter izdelkov domače in umetnostne obrti, ki so jo jih ponujali na posebnih stojnicah. Sicer pa, za krst mošta je tokrat poskrbel humorist Samo Tuš – Korl, zraven pa so na odru bili predsednik radgonskih vinogradnikov Milan Kolarič, društvena vinska kraljica Taja Zupan, direktor Radgonskih goric Borut Cvetkovič, župan Stanislav Rojko, častni občan Slavko Lončarič, vinogradnika Janko Kniplič, Franc Rožman…

Martin je „sprehajal“ po Vinorodni deželi Podravje

Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot pred leti spreminja, ali se je spremenil v vino, se je to »uradno« dogajalo šele v »Martinovem tednu«, ko so številnih, zlasti vinorodnih mestih in krajih pripravili tradicionalne »Martinove prireditve«. In teh je na skrajnjem severovzhodu države, na območju Vinorodne dežele Podravje, bilo zelo veliko, vse od Maribora do Lendave. Takšne in drugačne prireditve povezane s sv. Martinom, ter krstom mošta, so potekale na več lokacijah v Mariboru, Rakičanu, na Ptuju, v Ormožu, Moravskih Toplicah, Cerkvenjaku, Gornji Radgoni, Apačah, na Kapeli, v Beltincih, Puconcih, Murski Soboti, Dobrovniku, Ljutomeru, Lendavi…

Ponekod, kot v Cerkvenjaku in Lendavi so okronali tudi vinske kraljice in še marsikaj se je dogajalo na zadovoljstvo mnogih ljubiteljev vina in drugih gostov. In povsod so ugotovili, da je vinski letnik 2022 sicer izjemne kakovosti, res pa ga je količinsko nekoliko manj kot v povprečnih letih.

Zakaj vino po Martinovem?

Pri ogledu zgodovinskih poti do vina je na eni pisalo, da je prvi vinogradnik bil Noe, enkrat pa naj bi se tako napil, da sta ga zapustila dva sinova. Druga zgodovinska pot do vina je šla celo čez Gruzijo. Njihovi plemenski misleci so zahtevali, da vsak vinogradnik mora imeti ob trgatvi še staro vino, kar je bil znak dobrega gospodarjenja. Šah Badan je bil prepričan, da je grozdni sok, ki lahko vre brez ognja strupen. Preizkusil ga je na jetniku, ki je bil obsojen na smrt. Ko je videl kako je jetnik začel veselo plesati je zapovedal saditev vinske trte. Na iranski poti so našli 7200 let staro vino. Imelo je okus po smoli in terpentinu. Staro egipčanska pot pravi, da je grozd simbol zdravja in moči. Ob trgatvi so prirejali obrede z glasbo. Babilonska pot pa pravi,da so tam v davnini (točneje pred 4000 let) imeli najstrožje vinske zakone. Če se je natakarica zmotila pri računu za vino so jo lahko vrgli v vodo. Pot čez stari Rim nas uči, da so tam slavili boga Backusa in vino naj zori štiri leta. Pot čez keltska božanstva je pa nekaj posebnega. Mimogrede se njim moramo zahvaliti za lesene sode, ki so njihov izum. Ni naključje, da so ravno Kelti imeli zelo razvite zahvalne jesenske obrede za dobro letino. Zato je krščanstvo tudi dalo Martinov god prav v čas, ko so potekali zahvalni prazniki. Zato je še kako prav, da na jesenski zahvalni dan lahko ponudimo dobro vino, do katerega pa brez Martina ne moremo. On je ravno tisti nekdo, ki ga lahko vprašamo katera pot je prava…

Martinovo je jesenski pust

Martinovo je v Sloveniji priljubljen praznik, ki ga večina praznuje ob koncih tedna, na soboto in nedeljo, manjšina pa tudi na sam praznik, ki je letos prav v nedeljo, 11.11. Po ljudskem reku je Martinovo jesenski pust. Sveti Martin sam pri tem nima deleža, v knjigi Praznično leto Slovencev razlaga narodopisec Niko Kuret. Karkoli se ob martinovanju godi, je starejšega izvora. Postavljeni svetnik je moral prevzeti pogansko praznovanje in šege, ki jih ni bilo moč zatreti. Pogani našega podnebnega pasu so v začetku novembra obhajali praznik zahvale za letino. K temu so prihajali tudi duhovi rajnih prednikov. Vse to je mogoče razbrati iz martinovanja, kakšno je bilo na Slovenskem do nedavnega in je deloma še. Martinovanje je posebej slovesno v vinskih krajih, kajti mošt se je že spremenil v novo vino. Svetemu Martinu se je že zgodaj pridružila gos: po vsej verjetnosti je bila to daritvena žival, piše Niko Kuret.

Sicer pa legenda o sv. Martinu pravi, da je spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Posledično naj bi se okrog Martinovega mošt spremenil v vino. Nekoliko kasnejša legenda o goseh pa govori o tem, kako so gosi izdale sv. Martina, ki se je med njimi skrival, ko so mu hoteli sporočiti, da je bil izvoljen za škofa. Po tej legendi morajo gosi na dan njegove smrti umreti. S to legendo so ljudje skušali razložiti upodobitve gosi, dodane podobam svetnika. Najbolj značilna praznična jed je tako prav gos, ob njej pa pijejo vino. Martin Tourski se je rodil oktobra leta 316 v Sabariji, današnjem Szombathelyju, na Madžarskem. Starša sta bila pogana, Martin pa je proti njuni volji pri dvanajstih zaprosil za sprejem med katehumene. Ko je bil star 15 let, je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Že v tem času so ga hvalili zaradi njegove skromnosti in izredne ljubezni do bližnjega.

Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amisensu presekal svoj častniški plašč in polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem, in mu dal vedeti: vse, kar storite ubogim, storite meni. Martin se je poslovil od cesarske službe in se napotil k škofu Hilariju v Poitiers, kjer je nekaj let kasneje prejel mašniško posvečenje in ustanovil prvi samostan na francoskih tleh. Leta 371 je bil namreč izvoljen za škofa v Toursu. Povsod so govorili o moči njegovih čudežnih ozdravljenj, izganjanja duhov in obujanja mrtvih. V znamenje, da je ostal zvest svojemu pojmovanju evangelija, je tudi pri božji službi raje sedel na navadnem stolu kot na oblazinjenem škofovskem sedežu. Največje veselje mu je bilo, da se je lahko pogovarjal z ljudmi v svoji škofiji. Kmalu po njegovi smrti, 8. novembra 397, so ga začeli častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov – nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Na tisoče cerkva, mest in gradov je dobilo svoje ime po njem, tudi v Sloveniji. Je namreč priprošnjik vojakov, pastirjev, revežev in suknarjev…

Fotografije; Arhiv Radgonskih goric in Kultproturja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: