V Lucovi na Goričkem je potekala arhitekturna delavnica prekrivanja streh s slamo
Prekmurje je gotovo zibelka slamnatih streh, slamokrovstvo pa zavedeno v evidenco nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji. V Prekmurju je bilo kritje objektov s slamo zaradi skromnosti bivanjskih razmer dolgo najbolj razširjen način prekrivanja streh in daje območju značilno podobo. Danes pa tovrstna stavbna dediščina in znanje o uporabi materiala tudi tu počasi izginjata. Znanje o tradicionalnem procesu gradnje se kljub priljubljenosti naravne gradnje ne prenaša na mlajše generacije obrtnikov, saj je taka gradnja dražja in zahteva več skrbi v življenjskem ciklu. Redki mojstri, ki tehniko poznajo se starajo in obstaja nevarnost, da tovrstne tehnike popolnoma izumrejo. Zanimanje za naravne materiale in tradicionalne načine gradnje, z vidika varovanja narave in zdravega življenjskega okolja so odgovorne v eko socialnem zavodu Makrobios Panonija vzpodbudili k pripravi projekta – delavnice in raziskave o uporabi materiala – odpadka – slame.
Tako je na lokaciji zavoda v Lucovi pri Gornjih Petrovcih na Goričkem potekala delavnica prekrivanja strehe s slamo. Tokrat so sicer prekrivali streho na modelu, bo pa kmalu slamnata streha pokrivala tudi njihov hlev. Pod taktirko arhitektk Maše Ogrin in Nine Vidić Ivančič se je v kar toplih jesenskih barvah odvijal zanimiv projekt raziskovanja in odkrivanja nesnovne kulturne dediščine slamokrovstva. Projekt se po raziskovanju, izvedeni praktični arhitekturni delavnici, katero je vodil mojster Anton Golnar, ki je nesebično delil svoje znanje, ter objavljeni publikaciji zdaj zaključuje. Zamisel za projekt je nastala iz ljubezni do prostora, materialov in oblikovanja. S hitrostjo arhitekturne produkcije se ključna znanja o ročnih in tradicionalnih spretnostnih in obvladovanju materiala zanemarja in zapostavlja.
„S projektom želimo osvetliti težje dostopna znanja, ki se pozabljajo in ustvariti prostor, da jih prenesemo v okolje, kjer bodo dosegljiva vsem. In zakaj ravno slama? Slama je naravni material, ki že stoletja služi tudi za pokrivanje objektov. Danes so v praksi njeno uporabo zamenjali industrijski materiali, a se vsak dan bolj zavedamo pomembnosti gradnje iz naravnih, trajnostnih materialov in nujnosti ohranjanja tradicionalnega načina gradnje. V Sloveniji znanje za izvedbo strehe iz slame ohranja le še nekaj izvajalcev, zato je pomembno, da to znanje doseže čim več ljudi. Slamokrovstvo je zavedeno v evidenco nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji, zibelka slamnatih streh pa je v Prekmurju. Tam je bilo kritje objektov s slamo zaradi skromnosti bivanjskih razmer dolgo najbolj razširjen način prekrivanja streh in daje območju značilno podobo. Danes pa tovrstna stavbna dediščina in znanje o uporabi materiala tudi tu počasi izginjata. Znanje o tradicionalnem procesu gradnje se kljub priljubljenosti naravne gradnje ne prenaša na mlajše generacije obrtnikov, saj je taka gradnja dražja in zahteva več skrbi v življenjskem ciklu. Redki mojstri, ki tehniko poznajo se starajo in obstaja nevarnost, da tovrstne tehnike popolnoma izumrejo,“ poudarjajo Makrobios Panonija, kjer dodajajo, da so udeleženci tekom projekta imeli možnost spoznati in se učiti od mojstra slamokrovstva Antona Golnarja in njegovega sina Janeza Golnarja, ki je eden redkih registriranih nosilcev nesnovne dediščine slamokrovstva v Sloveniji in se še vedno aktivno ukvarja z dejavnostjo, s katero se tudi preživlja.
V okviru trodnevne delavnice je mojster Golnar udeležence spoznal s celotnim procesom kritja objektov s slamo. Prvi dan delavnice so se učili čiščenja slame na Golnarjevi kmetiji v Sovjaku pri Svetemu Juriju ob Ščavnici. Proces čiščenja je zgolj eden od petih korakov priprave slame za streho. Vse se začne pri setvi, sledijo žetev, sušenje, čiščenje, shranjevanje in na koncu prekrivanje. Drugi dan delavnice so na posestvu Makrobios Panonija pod budnim nadzorstvom vajenca Primoža izdelovali snope za streho, mojster Golnar pa je prisotne naučil, kako se oblikovane snope pritrjuje na strešno konstrukcijo. Pri procesu pokrivanja potrebujejo mojstra in dva pomagača, prisotni pa so kljub številčnosti bili veliko počasnejši. Zato so streho končali šele tretji dan, ko so delavnico zaključili z oblikovanjem slemena strehe.
Na posestvu Makrobios Panonija v Gornjih Petrovcih sicer stojijo trije stari objekti – hlev, skedenj in hiša, ter dva nova objekta zgrajena s tehnikami naravne gradnje. Trije stari objekti so bili sprva namenjeni rušenju, a so se načrti spremenili ko so lastniki spoznali arhitektki Mašo Ogrin in Nino Vidić Ivančič in se odločili objekte prenoviti s sodobnim pridihom in uporabo tehnik naravne gradnje, star hlev bo postal prostor za druženje in bo prekrit s slamnato streho.
Anton Golnar: Slamnate strehe so naša prihodnost!
„Pokrivanje streh s slamo je nekaj povsem drugega, kot pokrivanje s katerimkoli drugim materialom. Za vse druge reči enostavno greš v prodajalno, kupiš kritino in jo položiš na pripravljeno ostrešje. Pri slami pa je potrebno veliko predpriprav in priprav, kajti slamo moramo najprej pridelati na njivi, jo tako in drugače obdelati, da je pripravljena za pokrivanje. Ob tem moramo uporabljati različna orodja, ki so namenjena samo pokrivanju streh s slamo. Pokrivanje strehe s slamo je stara veščina, pri kateri se še danes uporabljajo isti postopki in orodja kot v preteklosti,“ nam je povedal mojster Anton Golnar, ki je izjemno vesel, da se je delavnice na Goričkem udeležilo lepo število mladih, bodočih strokovnjakov, ki bodo skrbeli za našo prihodnost. „Izobraženi strokovnjaki so naša prihodnost, enako kot slama, ki je je naravni material, katerega se moramo čim bolj oprijeti,“ dodaja izkušeni krovec, ki že mnoga leta poučuje mlade in malo manj mlade pokrivanja streh s slamo. Tudi on se je pred kakšnimi tremi desetletji učil na tečaju, ki ga je v organizaciji Ljudske univerze Gornja Radgona, pri njem v Sovjaku, vodil izkušeni mojster slamokrovstva Lovrenc Kramberger
Golnar nam je razložil tudi o tem, kako dolgo „zdrži“ slamnata streha: „Trpežnost je odvisna od naklona. Bolj je strmo, dlje drži, tako da zdrži od 25 do 30 let, če je vsaj 50-odstotni naklon,“ pravi Tonek, kot ga mnogi poznajo, in nadaljuje: „Za kritino je najbolj trpežna pšenica, danes uporabljamo eno tretjino pirine slame. Iščemo neke stare sorte pšenice, večino pa uporabljamo rženo slamo, ker je dolga in se je pridela največ na hektar. Slamokrovstvo je sicer celoletna dejavnost, ki obsega pridelavo ržene slame, njeno obdelavo, pripravo za kritino in krovski postopek. Rž je treba požeti kakšen teden prej, preden je zrela. Ko se posuši, jo omlatimo z manjšo mlatilnico in počešemo na lesenem glavniku. Nato jo povežemo v velike šope po 10–15 kg. Ti se nato skladiščijo do uporabe. Pred pokrivanjem strehe velike snope razdelimo na manjše šope, do 2 kg.“
Golnar nam je razložil še, da krovec pri pokrivanju strehe uporablja lesena orodja, kot so: prička, špriglo ali ribaš (deska za poravnavanje slame), hlapec (kratka lestev) in rebro (močna zakrivljena palica). Za pritiskanje šopic slame na late služijo leskove palice, imenovane roglca, rogla ali rajca. Privezujejo jih z beko ali s pocinkano žico. Na stranskih zaključkih strehe pritrdijo deske ali spletejo kite iz slame…
