Tako mislim: Kristina Kavčič
Iz moje sobe Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona sem zvečer, 30. aprila izstopila na balkon, iskala sem po vseh vidnih hribih, kje bi se našel prižgani prvomajski kres. Ves trud iskanja je bil zaman, saj nič ni bilo videno ali slišano. V neprespani noči sem imela dovolj časa za razmišljanja, a je res, da je danes virus covid tako močen, da lahko prepreči naša druženja ob 1. maju, saj to je naš praznik dela.
V naslednjem jutru se prebudim in slišim glas godbe – budnico, pred vhodom v dom. Na nekaj odprtih oken je bilo videti nekaj nasmejanih obrazov in solz. Za lep sprejem godbenikov pred vhodom v dom, je poskrbela najstarejša članica skupnosti Ina s prijaznim namsehom in prisrčnim pozdravom, s spodbudo vidimo se naslednje leto. Po opravljenem kosilu smo imeli nekaj srečanj, videti je, da starejši ljudje niso pozabili lepih spominov in srečanj. Za lepo preživeto v preteklosti še nismo pozabili. Radi se pogovarjamo tudi z vodstvenimi delavci doma, kar nam daje pogum za nadaljnjo pot.
