Dolgoletni župnik, bisernomašnik in častni občan Benedikta Ivan Zanjkovič obeležil lep življenjski jubilej
V minulih dneh, v izteku maja, je častitljivi jubilej, 90 let življenja, praznoval častni občan občine Benedikt in dolgoletni župnik, biseromašnik Ivan Zanjkovič. Predstavniki občine, z županom Milanom Repičem na čelu, so mu predali skromno pozornost in zaželeli še veliko zdravja. Prav tako je župan v svojem kratkem nagovoru izrazil željo in upanje vseh občanov, da jih bo še veliko let navduševal s svojimi besedami in jim dajal vzgled s svojim življenjskim stilom, ki je skromen in skorajda neopazen. Poleg občinarjev so priljubljenem upokojenem župniku voščili tudi benediški gasilci, upokojenci, kulturniki ter mnogi posamezni verniki in prijatelji, čeprav skromni biseromašnik nikoli v življenju in tudi danes nima rad preveč publicitete. Ivan Zanjkovič je župnijo Sv. Benedikta v Slovenskih goricah prevzel pred pol stoletja, davnega leta 1970 in v vseh teh letih do svoje upokojitve v letu 2009 je zgledno skrbel za cerkev in župnišče, odlično sodeloval z lokalno skupnostjo, v težkih trenutkih stal ob strani številnim župljanom, vzgojil pa več generacij otrok, ki so v cerkev in k verouku z veseljem prihajali, saj se je vedno znal tudi pošaliti in jih pohvaliti.
Tudi zaradi tega je takratni benediški občinski svet Ivana Zanjkoviča leta 2008 razglasil za častnega občana. V obrazložitvi so med drugim zapisali, da se je „g. Ivan, po prevzemu vodenja župnije Sv. Benedikta, v letu 1970 ambiciozno lotil svojega poslanstva in že v prvem letu službovanja izvedel volitve v novi župnijski svet ter blagoslovil vse hiše v župniji. Zaslužen je za številna posodobitvena dela na cerkvenih objektih, kar nedvomno dviguje ugled in turistično privlačnost kraja. Z odličnim sodelovanjem z lokalno skupnostjo je dokazal, da se dá združiti vodenje župnije z razvojem kraja, čemur je ves čas tudi sledil, predvsem pa ga nikoli ni zaviral. Prav tako je skozi vsa ta leta vzgajal več generacij otrok in stal ob strani občanom in občankam ob dobrih in slabih trenutkih ter jih znal usmerjati…“
Sam častni občan in biseromašnik Ivan Zanjkovič ob 90-letnici življenja in 63-letnico posvečenja v duhovniški stan postavlja v ospredje hvaležnost, ko pravi: „Bodimo hvaležni bogu in ljudem. Na Benedikt me veže veliko lepih spominov.“ Ivan Zanjkovič, ki je skoraj ves svoj delovni staž, oziroma kar 39 let, bil župnik v župniji Sv. Benedikta v Slovenskih goricah, se je rodil 23. maja leta 1930 na srednje veliki kmetiji v Razkrižju na robu Prlekije, ki je takrat spadalo pod zagrebško nadškofijo. Bil je eden izmed trinajst otrok zajkoncev Zanjkovič, od katerih sta dva umrla že v otroštvu, sam pa je bil med otroki starejši, saj se je rodil tretji po vrsti. Osnovno šolo je obiskoval v domačem Razkrižju, kjer je, kot sam pravi, odraščal v tradicionalnem verskem okolju. „V tistih časih smo z vero živeli. Nikoli se nam ni postavilo vprašanje, ali bomo šli k maši ali ne, temveč smo sledili zgledu staršev in starih staršev, ki smo jih zelo spoštovali. V času pred drugo svetovno vojno smo otroci pomagali tudi pri kmečkih opravilih. Starši so nas pritegnili k lažjim delom, tako da smo začeli pridobivati delovne navade,“ se spominja jubilant, ki na otroštvo ima lepe spomine, saj so bili otroci takrat svobodni kot »ptički na veji« – skakali so okoli, plezali po drevju in se igrali. „Zares nam je bilo lepo. Dandanes se otroci srečujejo s številnimi omejitvami in prepovedmi, saj na njih zaradi razvoja tehnologije, prometa in nasploh načina sodobnega življenja prežijo številne nevarnosti.“ razlaga Ivan Zanjkovič.
Ker je bila takrat, ko je mali Ivan končal OŠ, 2. svetovna vojna, Razkrižje pa je bilo pod madžarsko okupacijo, je šolanje nadaljeval na nižji gimnaziji v Zalaegerszegu na Madžarskem, ki jo je končal že v Ljutomeru. Nato je šolanje nadaljeval v gimnaziji v Murski Soboti. Po maturi se je nastanil v semenišču v Zagrebu in se vpisal na Teološko fakulteto Univerze v Zagrebu, na kateri je diplomiral leta 1958. Že leto prej pa je bil posvečen, saj je novo mašo imel v Razkrižju leta 1957. Po končanem študiju teologije in posvečenju je bil najprej imenovan za kaplana na Hrvaškem, najprej v Slavonski Požegi, nato pa so ga poslali za župnijskega upravitelja v Šišinec, nedaleč od Siska. Po dveh letih je šel v župnijo Ludine, kjer je zbolel, zato je moral za dalj časa na bolniško. Po tem ko je okreval, je bil pet let v Orubici ob Savi.
Leta 1970 je na svojo željo po dogovoru z mariborskim škofom Maksimilijanom Držečnikom prišel v mariborsko škofijo, in sicer za župnika v župnijo Sv. Benedikta v Slovenskih goricah, kjer je kot rečeno bil kar 39 let, do leta 2009, ko se je zaradi častitljivih let odpovedal župniji. Od 1.9.2009 je župnik v Benediktu Marjan Rola, ki je mimogrede v Slovenske gorice prišel prav iz Razkrižja. Zanjkovič pa je kot biseromašnik njegov pomočnik, tudi danes, kljub častitljivi starosti. Danes, pol stoletja po prihodu v Benedikt, se Zanjkovič kot pravi, še dobro spominja, kako je bilo, ko je prišel v to majh no podeželsko naselje. „Sedaj pa je to že pravo malo mestece. Velika večina ljudi je včasih živela od kmetijstva, na delo v tovarne pa jih ni hodilo veliko. Ko sem prišel je bila večina Benedičank in Benedičanov tradicionalno vernih, k maši pa so hodili vsi, od starejših do najmlajših“, pravi Zanjkovič, ki je vesel, da se je Benedikt začel hitreje razvijati, še posebej, odkar je postal samostojna občina. Po njegovih besedah je življenje v Benediktu dandanes mnogo bolj udobno, kot je bilo včasih, vendar to ni vse, saj človeku sreče ne prinašata zgolj višji standard in večje udobje, temveč predvsem dobra dela in duševni mir. Njemu osebno, med v jeseni življenja v Benediktu nič ne manjka. „V stanovanju nasproti župnišča živim sam in si tudi sam kuham, saj sem tega vajen že od prej. Benedičanke in Benedičani me večkrat obiščejo in mi marsikaj tudi prinesejo, vendar jih sedaj zaradi koronavirusa ne morem povabiti k sebi v stanovanje, kot to storim običajno. Zato se sedaj pogovarjamo tako na daleč, da eden drugega ne bi okužili. Lepo mi je, saj sem se navadil živeti med Benedičankami in Benedičani, saj sem že tudi sam pol stoletja Benedičan“, še pove skromni biseromašnik Ivan Zanjkovič, ki še vedno prejema čestitke ob svojem lepem življenjskem jubileju, ki ga je obeležil kot zelo čil in zdrav možakar.
