Mnogi ne bodo hitro pozabili dobrotnika in posebneža iz Slovenskih goric

Pred 85 leti je bil rojen Ivan Kramberger; Objavljamo nekaj doslej neznanih dejstev

Pred nekaj dnevi je minilo 85 let odkar se je rodil za mnoge izjemno znameniti Slovenec, Ivan Kramberger, dimnikar, izumitelj, politik…, ki ga mnogi upravičeno imenujejo dobri človek iz Negove. Rodil se je na dan, ko goduje sv. Florjan, ko v bližnji romarski cerkvi sv. Trojice v Slovenskih goricah, poteka vsakoletno farno žegnanje, kamor so v preteklost prihajali verniki iz širšega področja Slovenskih goric in Pomurja. To je tudi dan, ko imajo gasilci in kovači svoj praznik, kajti za zavetnika so si izbrali prav sv. Florjana. Bilo je 4. maja 1936, ko je Ivan na svet privekal kot 8. otrok v viničarki družini Jožefe in Franca Kramberger, v Ženjaku pri Benediktu (sedaj: Mariborska cesta Benedikt). Le dve leti je preživel v viničarski hiši, katera je sodila v kmetijo Strmšek, v Ženjaku, kajti leta 1939 se je družina njegovih staršev preselila v Negovo, kjer so starši kupili manjšo posest in si na podrtiji Škrjarove hiše postavili svoj dom.
Osnovno šolo je, skupaj z leto dni mlajšim bratom Ludvikom, začel obiskovati leta 1943 v Negovi. Tako je, v času nemške okupacije, dve leti obiskoval šolo v nemškem jeziku. Leta 1945 je nadaljeval obisk osnovne šole v Negovi, kjer mu je bila učiteljica Marica Borovič iz Gornje Radgone, ki se sedaj piše Marica Kebe in živi v Ljubljani. Prvi razred je takrat obiskovalo 66 učencev. Podatek je vzet iz arhivskega gradiva, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru. Po enem letu obiskovanja šole v Negovi, je nadaljeval šolanje v OŠ Voličina, kamor so ga straši poslali za pastirja pri kmetu. Tam je ostal le eno leto, saj so ga za pastirja poslali k kmetu Strmšek v Ženjak. Osnovno šolo je dokončal na OŠ Benedikt. Ker se ni rad učil, nihče pa ga v to ni priganjal, je končal le štiri razrede. Kljub temu se je pri dimnikarskem mojstru Papiču izučil za dimnikarja. Pri njem je kot pomočnik bil tudi zaposlen. Nekaj časa je tudi kot dimnikar delal v Teharjah pri Celju. Po služenju vojske v Danilovgradu, kjer je opravil izpit za voznika motornih vozil, je nekaj časa imel dimnikarsko obrt v Risanu v Črni Gori.

Ker se tam ni počutil dobo, se je vrnil domače kraje. Želele je v svet trebuhom za kruhom, in se je zaposlil v sosednji Avstriji, od koder pa je, po 14 dnevih dela, prek zelene meje pobegnil v Nemčijo. Nekaj časa, dokler ni dobil nemškega državljanstva, je prebival v zbirnem centru emigrantov v Zirndorfu, od koder je bil napoten v Duisburg. Tam je nekaj časa delal kot mehanik, nato pa se zaposlil v tovarni bakra Kupferhutte, kjer se je uveljavil kot inovator. Ker so v njem videli iznajdljivega delavca, so ga poslali na tečaje za dializnega tehnika. Kot dializni tehnik je v novoustanovljenem oddelku bolnišnice Mariaheim, imenovanem Dializni center, kjer je bilo nameščenih 15 dializnih aparatov, to je bil največji dializni center v Porurju, delal vse do invalidske upokojitve.
V času bivanja v Nemčiji, se je trikrat poročil, a je le v zakonu z Marjeto Kaučič iz Radvencev, ki je imela že sina Borisa in Bogdana, oba sta se izšolala na Srednji gostinski šoli v Radencih, preživel 20 let zakona. V tem zakonu, sta se mu, po vrnitvi v Slovenijo, rodila sin Ivan in Denis. Kot je znano, se ob vrnitvi v Slovenijo, podal v gostinske in politične vode. Žena je doma vodila gostilno, ki je delovala na domu, ki sta si ga zgradila ob Negovskem jezeru, sam pa se je posvetil politiki. Njegov »načrt«, je bil da postane prvi predsednik samostojne Slovenije. Posvetil se je svojemu nastopanju, nekakšnih političnih »mitingov«, po Sloveniji, kjer je v svojih dolgih nagovorih kritiziral nekdanjo politiko skupne države Jugoslavije, predvsem, je udarjal po komunistih. Kot predsedniški kandidat na prvih predsedniških volitvah v samostojni Sloveniji, je nastopal skupaj s kandidati Milanom Kučanom, Jožetom Pučnikom in Markom Demšarjem, ter v pravem krogu volitev prejel več ko18 odstotkov glasov. To ga je spodbudilo, da je nadaljeval z političnimi nastopanji, katere je obiskali tudi do 15.000 udeležencev. Prav to njegovo nastopanje ga je stalo življenja, kajti 7. junija 1992. je bil v Jurovskem Dolu v skrivnostnem atentatu ubit.

Ivan, ki je v Negovo, v njegov dom, prav ste prebrali, kajti vsak si je lahko ogledal notranjost njegovega zanimivega doma, privabil na deset tisoče obiskovalcev, ki so ga poznali tudi po njegovih 10 izdanih knjigah, predvsem pa po nastopanjih in govorih v številnih mestih in krajih po Sloveniji. V svojih govorih, je izrekel številne kritike in napovedi, kaj se bo dogajalo v Sloveniji v času samostojnosti. Njegove napovedi, so se natanko tako uresničile, kot je napovedal.

Prva politična žrtev slovenske demokracije, Ivan Kramberger ni bil pokopan v svoji grobnici, ki si jo je postavil ob svojem domu tik ob Negovskem jezeru, pač pa na negovskem pokopališču, kjer mu je žena Marjeta postavila dostojen spomenik, katerega je izdelal umetnik Strmšek iz Maribora. Pogreba, ki se je odvijal v strašnem neurju, se je udeležilo več kot 7500 »pogrebcev« iz vse Slovenije. Žalostna povorka je peš krenila izpred njegovega doma ob Negovskem jezeru, v cerkev Marijinega Rojstva v Negovi, maševal je tedanji župnik Anton Petek, nato pa na negovsko pokopališče, kjer je našel svoja večni mir.