Za skoraj pozabljen običaj, pametvo ali tepežni dan, so spletali kardebače
V Športno-kulturnem društvu Spodnji Ivanjci, ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj ter nedaleč od Pomurske avtoceste, v okviru svojega programa dela skrbijo tudi za obujanje in ohranjanje starih običajev. Tako so na dan pred »pametvo«, gre za tepežni dan ali dan nedolžnih otročičev, pripravili prireditev pletenje kardebačev, ki služijo »pametjakom«, tistim, ki gredo na »pametvo«, kot rekvizit za »tepežkanje. Udeležilo se je veliko domačinov, ne le starejših, temveč tudi mladih, katerim organizatorji med drugim želijo vsaditi čut za ohranjanje kulturne dediščine.
O tej zanimivi prireditvi nam je vsestranska aktivistka Mojca Kocbek povedala: „Prireditev Pletenje kardebačev, smo letos izvedli drugič zapored, predvsem z namenom predajanja bogate kulturne dediščine mlajšim rodovom. Prireditev je organizacijsko, v domeni KŠD Spodnji Ivanjci, pomaga pa nam tudi PGD Spodnji Ivanjci, ki nam odstopi svoje prostore. Kot vidite se pletenje kardebačev izvaja na predvečer “pametve” in se je jé udeležilo okoli 50 udeležencev, od najmlajših do malo starejših. Mentorji so bili naši vaščani, ki te spretnosti obvladajo, med njimi tudi mlado dekle 14 letna Lucija, ki jo je pletenja naučil dedek Milan Mlinarič. Med pletilkami kardebačev je bilo tudi več žensk in deklet, tega smo organizatorji veseli.“
Kocbekova je dodala, da so bile udeleženke pri svojem ustvarjanju zelo uspešne. Zanimivo je, da se tudi najmlajši radi spopadejo z zapletenim pletenjem iz osmih pintovih šib, saj so ob pomoči mentorjev spletli čisto svoj kardebač. „Skupaj smo vsi udeleženci spletli kakih 100 kardebačev, ki smo jih doma razdelili med svoje otroke ali vnuke, da so na pametvo ali tepežni dan lahko šli s »friškimi« kardebači. To zanimivo prireditev, ki je obenem nekako druženje vaščanov od otrok in starejših, smo zaključili ob druženju, klepetu in ob dobri hrani in pijači. Seveda bomo z organizacijo tega dogodka nadaljevali tudi v bodoče.“
Sicer pa ne gre prezreti, da se mnogi starejši še vedno živo spominjamo tega zanimivega običaja, ko smo hodili na pametvo, kot so rekli obiskom tistih, ki so 28. decembra, dan »pametve«, obiskali sosede in znance in jim na svojstven način zaželeli srečo v prihajajočem letu. To je običaj, ki mu v Slovenskih goricah pravijo pametva, v slovarju Slovenskega knjižnega jezika pa jo zaznava beseda tepežnica. V cerkvenem koledarju je ta dan označen kot »Dan nedolžnih otročičev«. Kakorkoli že, na pametvo so v dopoldanskih urah hodili otroci, v popoldanskih pa odrasli, po navadi le moški.
Otroci so najprej obiskali svoje botre, tete in strice, nato pa sosede in druge. Po navadi so obiskali vsako bližnjo hišo. V rokah so imeli pintovo ali leskovo šibo, nekateri tudi kardebač, ki je bil spleten iz osmih pintovih šib, s katero so vsakega, ki jim je prišel odpret najprej rahlo natepli, rekli bi našeškali, po zadnji plati.
Pri tem so izgovarjali besede: »Pametva, pametva friški bote, vünšam vam veselo novo leto in debelo repo«. Ti reki, izreki, so se razlikovali, pač glede na kraj od koder so bili tepežkarji, katerim smo rekli »pametjaki«. Včasih so otroci za obisk na »pametvi«, dobivali suho sadje in orehe, morda, ko ga ni bilo na pretek, tudi kos kruha, v novejšem času pa denar v drobižu. Ne ravno veliko, saj ga ni bilo veliko, poleg tega pa je bilo nekoč veliko otrok, ki so hodili ta dan od hiše do hiše. Skoraj pri vsaki hiši, če le niso bili prerevni, so poskrbeli za drobiž, da so lahko obdarili vsakega, ki jim je ta dan prišel voščit srečno novo leto. Starejši pa so hodili na pametvo le simbolično, brez da bi jim kaj podarili. To je bilo nekako srečanje sosedov in prijateljev ob »kukli« ali domačem vinu, ki mu danes popularno rečemo rdečka, takrat pa so temu vinu dejali šmarnica.
Danes srečamo le redke otroke, vsaj v mestu je tako, na deželi pa tudi ni kaj dosti drugače, ki bi hodili po pametvi. Naj zabeležimo še eno voščilo, ki glasi: »Friški pridni bote, zdravi bote, vino pijte ne vodau, zelje jejte ne mesau, naj vam novo leto zdravo bou«. Zares prisrčno voščilo, ki ga je bilo vredno zabeležiti. (L.K.)
Fotografije: Mojca Kocbek in Ludvik Kramberger