General Maister je Prekmurju omogočil stik z ostalimi slovenskimi pokrajinami
Marjan Farič, predsednik Prekmurskega društva Generala Maistra Murska Sobota, ob prihajajočem državnem prazniku Združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom:
Prihajajoči državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom nas znova opominja na naše današnje vrednotenje in priznavanje zaslug za prizadevanja slovenskih rodoljubov, prekmurskih narodnih buditeljev, ki so zaslužni za danes slovensko Prekmurje: dr. Matije Slaviča, Ivana Jeriča, Jožefa Klekla starejšega, dr. Frana Kovačiča, Franca Ivanoczyja, Jožefa Godine, Mihaela Küharja, Ivana Baše, ter slovenskega generala Rudolfa Maistra… Nasploh Maistrova zasedba Maribora in spodnjega Podravja je Prekmurju omogočila teritorialni stik z ostalimi slovenskimi pokrajinami. Brez tega Prekmurje danes ne bi bilo slovensko. Maistrovim enotam se je pri njegovi nameri glede vojaške zasedbe Prekmurja pridružilo 500 prekmurskih legionarjev. A zaradi zaostrovanja položaja na Koroškem in Štajerskem, predvsem pa zaradi francoskega nasprotovanja, je Maister svoje načrte glede
vojaške zasedbe Prekmurja opustil.
Temu navkljub je po zaslugi Maistrovega sopotnika in sodelavca, našega prleškega rojaka dr. Matije Slaviča, člana delegacije Kraljevine SHS na mirovnih pogajanjih v Parizu, ki mu je na podlagi neovrgljivih, s podatki podkrepljenih argumentov uspelo dokazati, da na območju Prekmurja prebiva slovensko prebivalstvo, Prekmurje s strani velikih sil bilo dodeljeno novonastali Kraljevini SHS. Delegacija Kraljevine SHS je na mirovnih pogajanjih prejela mandat, da lahko vojaško zasede Prekmurje do razvodnice med Muro in Rabo. Jugoslovanske čete so v Prekmurje vkorakale 12. avgusta, 17. avgusta pa je vojska izročila oblast civilnemu upravitelju dr. Srečku Lajnšicu, ki je v Beltincih pred več kot 20.000 ljudmi uradno razglasil
združitev tega ozemlja s preostalim slovenskim ozemljem v Kraljevini SHS. Praznik je priložnost za razmislek o tem, da je se je slovenska narodna identiteta prekmurskega človeka ohranjala in razvijala skozi stoletja in da je k temu prispevalo takrat maloštevilno, vendar izredno trdoživo in dejavno prekmursko izobraženstvo. Prav v letošnjem letu obeležujemo 300. obletnico rojstva protestantskega pastorja Štefana Küzmiča, ki se je rodil leta 1723 v Strukovcih v Prekmurju, čigar zasluge za ohranjanje in razvoj prekmurskega jezika in kulture
na takratnem Ogrskem so izjemne.
Küzmičeve knjige v razumljivi materinščini, oziroma v prekmurščini so bile v tistem času glavna podlaga za ohranjanje in nadaljnjo rast slovenske identitete prekmurskega življa, zato je Küzmiča in procese, ki jih je sprožil, navkljub 200 letni časovni distanci moč primerjati s Trubarjem in njegovo vlogo pri utemeljevanju slovenskega knjižnega jezika. Je namreč utemeljitelj prekmurske knjižne norme, druge pisne norme slovenskega knjižnega jezika. Küzmiču so sledili mnogi, se nanj opirali, ter ohranjali in razvijali slovensko jezikovno
tradicijo. Prav slednje je bilo nujno upoštevati pri že omenjenih pomembnih upravno-političnih spremembah, zlasti po prvi svetovni vojni, v času dokazovanja slovenske nacionalne biti prekmurskega človeka, ko se je Prekmurje v skupni državi končno združilo z ostalimi slovenskimi pokrajinami. Brez Küzmiča in njegovih naslednikov tudi dr. Slavič na mirovni konferenci v Parizu ne bi imel zadostnih argumentov o tem, da tod žive Slovenci.
Njegovo najpomembnejše delo je prav gotovo prevod Nove Zaveze (Nova Zaveza ali Testament Gospodna našega Jezusa Kristusa zdaj prvič iz grškega na stari slovenski jezik obrnjeni). To temeljno delo slovenskega protestantizma na Ogrskem je izšlo leta 1771 v kraju Halle (Nemčija). Umrl je 22. decembra 1779 v Šurdu na Madžarskem, kjer je tudi pokopan. Na Štefana Küzmiča nas danes spominjajo in opominjajo redka obeležja, postavljena v njegovi rojstni vasi v Strukovcih in v Šurdu na Madžarskem kjer je deloval 24 let. Po njem sta poimenovani tudi evangeličanska cerkev v Bodoncih in Spominski dom v Puconcih. Prekmurski jezik je kot osrednji gradnik domoljubne zavesti v zgodovini Prekmurja odigral ključno vlogo pri ohranjanju narodnostne pripadnosti ter zavesti prekmurskega življa kot dela slovenskega jezikovnega in etničnega prostora, k čemur je nedvomno v veliki meri pripomogel prav Štefan Küzmič z direktnim prevodom Nove zaveze iz starogrškega originala v prekmurski jezik.
Šele danes se namreč izrisuje prava vrednost njegovega dela, ki ni pomembno samo za Prekmurje in Prekmurce, temveč zdaleč presega ozke regionalne okvire. Iz današnje perspektive je moč njegovo delo označiti kot izjemno državotvorno. Mnogi prav Küzmiču kot enemu od najpomembnejših utemeljiteljev prekmurske knjižne norme (jezikovni standard slovenščine na podlagi prekmurskega narečja) pripisujejo zgodovinski pečat ene največjih
osebnosti prekmurske zgodovine, ki dokazuje, da je prekmurski prostor stoletja nazaj premogel svojo lastno izobraženstvo, ki ga lahko enakovredno uvrščamo v širši slovenski in evropski kulturni prostor, in da Prekmurje premore pomembno slovensko narodno identiteto ter večstoletno kulturno tradicijo. Prav Štefan Küzmič je z utemeljitvijo prekmurske knjižne norme prekmurski jezik povzdignil v osrednji gradnik domoljubne zavesti, kar je končno, skoraj poldrugo stoletje po njegovi smrti v veliki meri prispevalo k združitvi Prekmurja s slovensko matico.
Iz tega razloga smo v Prekmurskem društvu general Maister Murska Sobota predlagali, da Štefanu Küzmiču, v jubilejnem letu ob 300. obletnici njegovega rojstva v Murski Soboti kot regionalnem središču Prekmurja postavimo ustrezno spominsko obeležje. Menimo, da je postavitev spominskega obeležja Küzmiču v času, ko smo znova priča obujanju nacionalističnih sentimentov sosedne države, ki želi dokazovati, da Prekmurje nima svoje lastne kulturne in narodne identitete, da je geografska meja s slovenskim prostorom na reki Muri, da je prekmurska zgodovina taka, kot jo pišejo oni, izjemno pomembna tudi na simbolni ravni. Anton Aškerc je v svojem predlogu za postavitev spomenika ob štiristoletnici
Trubarjevega rojstva v Ljubljani v letu 1908, zapisal: »Pokažite mi moža, ki bi bil bolj vreden spomenika od Primoža Trubarja. Ali ne živi v vsaki slovenski knjigi? Ali ni še danes učitelj slovenskega naroda?« V enaki meri je navedeno moč trditi tudi za Štefana Küzmiča, zato dandanes ne moremo in ne smemo prezreti te nadvse pomembne obletnice. To je naša moralna zaveza in dolžnost do spoštovanja slovenske zgodovine in njenih, mnogokrat prezrtih pomembnih osebnosti, ter dolžnost do zanamcev.
Z namenom uresničitve projekta postavitev spominskega obeležja je Prekmursko društvo general Maister Murska Sobota dne 27. 1. 2023 sklicalo sestanek potencialnih deležnikov, združenih v neformalnem odboru (MO Murska Sobota, občina Puconci, Zavod Primoža Trubarja, murskosoboška podružnica Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Društvo prijateljev Sobote, Evangeličanska cerkev AV v
Sloveniji, Klub Prekmurcev v Ljubljani, Prekmurska akademija znanosti in umetnosti, Pokrajinska in študijska knjižnica, Filozofska fakulteta Maribor…). Sprejet je bil sklep da se delo odbora za postavitev spominskih obeležij formalizira, ter da se pobuda za postavitev s ciljem zagotavljanja materialnih sredstev podrobneje predstavi županom občin Pomurske razvojne regije (27 pomurskih občin) na sejah Sveta dne 15. 2.2023 in 13. 7. 2023. V nadaljnjih postopkih je komisija Mestne občine Murska Sobota za pripravo predloga za lokacijo postavitve spominskega obeležja kot najprimernejšo izbrala lokacijo v Murski Soboti, in sicer na koncu Kocljeve ulice v navezavi na Slomškovo ulico, kjer so urejene povsem nove zelene parkovne površine. Za umetniško zasnovo in izvedbo spominskega obeležja je bil izbran akademski kipar Mirko Bratuša, finančna konstrukcija projekta pa po predvidevanjih ne sme preseči 20.000 EUR. Spomenik želimo odkriti še v letošnjem jubilejnem letu, in sicer v okviru obeleževanja državnega praznika dneva reformacije ali
(alternativno) dneva samostojnosti in enotnosti. Pomurske občine in župane smo v okviru Sveta pomurske razvojne regije zaprosili k skupnemu sofinanciranju projekta, in sicer po ključu, ki bo breme financiranja razporedil sorazmerno ( npr. po številu prebivalcev). Pri tem se zavedamo , da so na pomurske lokalne skupnosti, tudi preko Sveta pomurske razvojne regije naslovljene številne prošnje za sofinanciranje različnih projektov in da to za vsako občino posebej predstavlja določeno obremenitev, zlasti v the nelahkih časih naravnih ujm in katastrof, ki so tudi v Prekmurju terjale svoj davek. Za kritje določenega dela stroškov v višini 2.000, EUR se je s sklepom svojega UO že zavezalo Prekmursko društvo general Maister Murska Sobota.
K projektu postavitve spominskega obeležja želimo pritegniti tudi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, ki je osrednji organ varovanja slovenske kulture, kulturne dediščine, slovenskega jezika ter kulturne ter verske raznolikosti in svobode. Postavitev spominskega obeležja Štefanu Küzmiču je po našem mnenju projekt, ki brez sodelovanja in podpore Ministrstva za kulturo ne more biti uresničen. Finančni okvir projekta je v nasprotju z njegovo
simbolno vrednostjo in pomenom sorazmerno majhen. Ta projekt pa lahko znova potrdi (z)možnost uspešnega medsebojnega sodelovanja civilno-družbenih organizacij, lokalnih skupnosti, vladnih ustanov in institucionalne kulture. (Marjan Farič, MA predsednik)
