Državljani Slovenije smo humani, darežljivi in radi pomagamo, žal pa včasih ne vidimo niti čez plot ali čez cesto
Navdušen in povsem vzhičen sem ob tem kar se te dni dogaja na področju slovenske humanosti in humanitarnosti. Vsi po svojih močeh skušamo pomagati nesrečnemu narodu na Hrvaškem, zlasti v Petrinji, Glini in Sisku, ter številnih okoliških vaseh, kar je povsem prav. Pravzaprav je to čas, ko ne govorita politika in gospodarstvo, temveč slišimo zgolj glas srca vsakega izmed nas. Žal pa se očitno spet dogajajo krivice do nekaterih, kajti, po spremljanju medijskih poročanj in zlasti prispevkov na družbenih omrežjih, mnogih reči je za prizadete kraje že preveč in tamkajšnje humanitarne organizacije sporočajo, da ne potrebujejo več pomoči, razen denar. Ljudje, ki so ostali brez strehe nad glavo in brez vsega kar so imeli, bi sedaj potrebovali predvsem finančno podporo, da bi si lahko znova urejali domovanje. Mnogim izmed nas pa tudi ni jasno, da potres ni uničil samo omenjena tri mesta in več sto vasi Sisačko-moslovačke županije, temveč mnoga naselja tudi širše po Hrvaški in tudi na drugi strani reke Une, v Republiki Srbski (BiH) kjer so poleg številnih vasi, močno uničena tudi mesta, zlasti Kostajnica, nekoliko manj Kozarska Dubica, Novi grad in vse tja do Prijedorja in celo Banjaluke. Torej tudi oni bi potrebovali pomoč širše mednarodne skupnosti, torej tudi našo…
Ni moj namen, da bi komurkoli solil pamet o tem, kdo si zasluži pomoč in kdo ne. Pomagati resda moramo vsakomur, če le lahko, a ne le tistim, ki so žrtve določenega trenutka, kot je primer tokrat, s potresom na Hrvaškem, ter ob pogostih uničujočih neurjih. Pogosto namreč tudi mnogi ljudje, posamezniki in cele družine, v naši neposredni bližini, ki jim je usoda iz takšnega ali drugačnega razloga (požari, plazi, neurja, različne nesreče, bolezen odraslih oseb, invalidnost otrok…) pridejo do dna, potrebujejo našo pomoč. Res je, da tudi tukaj vemo biti izjemno darežljivi, kot je denimo primer majhnega Krisa iz Kopra, Vida in Vanje iz Ptuja, ter še nekaj podobnih zgodb, ki so se uspešno končale, pogosto pa se lahko sramujemo, ko ne vidimo, kaj se dogaja za ograjo ali na drugi strani ceste. Prav v tem času, brez razmišljanja, lahko naštejem vsaj pet primerov na severovzhodu države (Murska Sobota – družina Šadl-Kolbl; Dolnji Slaveči na Goričkem, družina Prešeren; Zgornja Ložnica pri Slovenskih Bistrici, družina Krznar; Stranice pri Slovenskih Konjicah, družina Dolar; Janževa Gora, Selnica ob Dravi, družina Štefan), ki so jih požari ali kakšna druga življenjska smola, pahnili v neživljenjske razmere. Za vse omenjene in še marsikoga potekajo akcije zbiranja pomoči, predvsem jim želijo urediti človeka dostojen dom.
Z upanjem in željo, da nikoli in nikjer ne bo potresov, poplav, požarov in drugih naravnih nesreč, ter da nihče ne bi živel v revščini in ne bi potreboval tujo pomoč, apeliram na vse, ki imajo možnost, da razmislijo, ali smo vedno enako humani in dobrodelni do vseh, tistih ki so v določenem času v središču pozornosti, in tistih, ki so skozi v naši bližini in jih prepogosto ne vidimo ali ne želimo videti. Na žalost, pogosto tudi najbližjih svojcev, o čem kaže razmisliti tudi, ko bomo mnogi po praznikih na smetišče metali ostanke hrane, s katero bi že prej marsikomu ogreli srce…
