Nove enote v registru nesnovne kulturne dediščine so: džezovsko igranje, igranje na diatonično harmoniko in telovske procesije. V register je trenutno vpisanih 138 enot in evidentiranih 409 nosilcev nesnovne kulturne dediščine. Raznolike zvrsti dokazujejo bogastvo in aktualnost nesnovne kulturne dediščine, njen pomen v sodobnem času ter njeno povezanost s posamezniki, skupinami in skupnostjo.
Telovske procesije sodijo med najslovesnejše načine obeleževanja zapovedanega verskega praznika. Z udeležbo v procesiji verniki tudi navzven izkazujejo svojo pripadnost Cerkvi. Posebno slovesnost dajejo procesijam rekviziti, kot so nebo, bandere, križ, slovesna liturgična oblačila, ministrantske obleke, okrašena monštranca in slovesno oblečeni prvoobhajanci ter birmanci, pa tudi zelenje in cvetje.
Čeprav je telovska procesija del izrazito krščanskega praznika, v njej zasledimo nekatere starejše elemente ljudske kulture, kot so priprava in krašenje oltarjev z zelenjem in rožami, krašenje poti procesije, postavljanje gorečih sveč in nabožnih kipcev v okna hiš in ljudsko vero v posebno moč na telovo blagoslovljenega zelenja.
Z izvajanjem in prepletanjem cerkvenih in profanih elementov udeleženci ohranjajo povezanost ter izkazujejo pripadnost veri in lokalni skupnosti. V negovanje in ohranjanje verskih in ljudskih praks vključujejo mlade ter različna društva, ki delujejo znotraj župnij. V povezavi s telovskimi procesijami se ohranjajo pritrkavanje, streljanje z možnarji in ljudsko cerkveno petje. Pri ohranjanju verske katoliške tradicije in z njo povezanega ljudskega verovanja imajo pomembno vlogo duhovniki. S telovskimi procesijami okoli cerkev ali po krajih verniki obeležujejo praznik svetega rešnjega telesa in krvi. Ob petju, branju evangelijev in blagoslovih se ustavljajo pri štirih na prostem postavljenih ter z zelenjem in cvetjem okrašenih oltarjih.
Telovske procesije imajo svoj izvor v obrednih obhodih, povezanih s prošnjo za blagoslov zemlje in letine. Oglejska cerkev je telovo kot praznik sprejela leta 1254. Po potrditvi leta 1311 je postalo priljubljen ljudski praznik z liturgičnimi in ljudskimi pobožnostmi. Štirje oltarji so se v liturgični obliki uveljavili v 14. stoletju, procesije med polji pa v 15. in 16. stoletju. Valvasor omenja telovsko procesijo v Ljubljani, ki so jo leta 1600 organizirali jezuiti, in procesijo na konjih v Komendi, ki pa so jo okoli leta 1747 opustili. Procesije omenjajo tudi viri s konca 19. stoletja.
Foto: Anja Jeran