Ščavniška dolina je izjemno bogata z vrelci mineralne vode
V naši z vodnimi viri bogati Sloveniji gotovo ni območja, ki bi bilo bogatejše z naravnimi slatinskimi vrelci, kot je to pokrajina ob reki Muri, kjer se nahajajo slatinski vrelci v Boračevi, Šratovcih, Petanjcih in Radencih, ter v dolini reke Ščavnice in dela Slovenskih goric med rečicama Pesnico in Ščavnico. Naravnih vrelcev mineralne vode je največ v dolini reke Ščavnice, kjer se prvi vrelci pojavljajo že v Ihovi in Spodnji Ščavnici. Prav v Spodnji Ščavnici je najbolj znana Matjaževa slatina, ki se nahaja 500 metrov od magistralne cesti Maribor – Gornja Radgona in je omenjena v knjigi »Sto naravnih znamenitosti Slovenije«. V dolini reke Ščavnice od Spodnje Ščavnice do Okoslavcev, na razdalji 12 kilometrov, je znanih vsaj 30 naravnih vrelcev. Večina jih je opuščenih, lahko pa bi jih z malimi posegi ponovno usposobili za uporabo.
Samo v krajevnih skupnostih Negove in Spodnji Ivanjci so turistični delavci popisali 16 naravnih vrelcev slatine. Med temi je najbolj obiskana „Ivanjševska slatina“, kjer je občina Gornja Radgona, s pomočjo Sklada Helios, obnovila nad vrelcem postavljen paviljon. Pri tem vrelcu ljudje natakajo (nalivajo) slatino iz bližnjih in oddaljenih krajev. V preteklosti so slatino polnili za gasilske veselice v sode in jo odvažali s konji. Tu so že pred drugo svetovno vojno, slatino polnili v steklenice v bližnji kleti, kar je še danes vidno. Že pred prvo svetovno vojno so tedanji lastniki vrelca (Kirbiš iz Murske Sobote) želeli postaviti hotel, a je vojna to preprečila. Naravni slatinski vrelec v Ivanjševcih ob Ščavnici je bogat, saj lahko litrsko steklenico napolnimo v manj kot v desetih sekundah, pretok pa je enak ne glede na letni čas ali morebitno sušo. Čeprav je večino naravnih slatinskih vrelcev v ravnici, se najdejo tudi taki, ki izvirajo na višjih legah na obrobju doline. Eden takih je slatinski vrelec v Lokavcih pri Negovi, imenovan Lokavska slatina, ki se nahaja vsaj 70 metrov nad dolino.
Slatinski vrelci se nahajajo tudi v tistem delu Slovenskih goric, katerega vodovje se izliva v reko Pesnico. Tu so vrelci sicer zelo redki, največ pa jih je na območju sedanje občine Benedikt. Tu sta najbolj znani Fišerjeva, sedaj Benediška, Ihovska in Špinglerjeva slatina. Naravno Benediško slatino, ki se nahaja le nekaj sto metrov od vasi Benedikt, so pred leti z vrtanjem uničili geologi. Na zahtevo KS Benedikt, in vztrajnosti njunega tedanjega tajnika Milana Gumzerja, pozneje župana samostojne občine Benedikt, je država napako popravila, saj je Geološki zavod Ljubljana, pod vodstvom sedaj že pokojnega geologa, dr. Petra Kralja iz Gornje Radgone, izvrtal novo vrtino, ki je globoka 103 metre. Iz nje ponovno teče slatina. Danes stoji nad vrelci v Benediktu lepo urejen slatinski paviljon, v nem pa je mogoče natočiti Benediško slatino. Na pb,očju občine Lenart se nahaja poslednja slatina v verigi izvirov od Mure do Pesnice, v vasi Lormanje, zato ji pravijo Lormanjska slatina.
O slatinah v Ščavniških dolini in Slovenskih goricah bi lahko veliko pisali, tudi žalostnih zgodb. Pri mnogih izvirih so namreč ljudje, predvsem pa živali, zaradi strupenih plinov, umirali. To se je dogajalo še po drugi svetovni vojni. Smrtni primeri zaradi plinov ob slatinskih izviri so bili zabeleženi pri Lokavski slatini v Negovi, v Očeslavcih in Šratovcih. V Stavešincih, v zaselku Amerika, deluje imenovana Žlabrova slatina, uradno imenovana Slepica, ob kateri izhajajo najbolj strupeni plini. Kot ugotavljajo zaradi plinov, ki se nabirajo nad izvirom, še danes umirajo ptice, ki se želijo odžejati. Za ta fenomen se zanimajo domači in tuji strokovnjaki. „V še ne tako davni preteklosti, ko je bilo manj denarja, so podeželani, ki so živeli v teh krajih, hodili po slatino vsakodnevno, da so imeli pri roki “frišno”, svežo, kot so rekli. Slatino so mešali z jabolčnikom, tega je bilo vedno dovolj, in vinom, ki so ga pili le ob praznikih in posebnih dogodkih. Danes tudi ti ljudje kupujejo slatino, še celo navadno pitno vodo, s trgovskih polic“, žalostno ugotavlja odličen poznavalec tega območja Slovenskih goric, 84-letni Ludvik Kramberger, rojen na območju Benedikta, nekaj časa živel na območju Negove in sedaj več desetletij v Gornji Radgoni.
Prav Kramberger nas je opozorila tudi na omenjeno Matjaževo slatino v Spodnji Ščavnici, ki jo avtor knjige »Sto naravnih znamenitosti Slovenije« Peter Škoberne, imenuje Matjaševa in ne Matjaževa slatina. Do nje se pride z več strani, z glavne ceste pa mimo trgovske poslovalnice Kmetijske zadruge Radgona, ter mimo kmetije Kralj, do koder je občina lansko leto poskrbela za položitev asfalta. „Matjaževo slatino sem poznal že iz otroških let. Tokrat me je zanimala urejenost slatinskega vrelca. Malo pred vrelcem stoji tabla, kjer piše Kraljeva slatina. Verjetno so ji dali ime, ker se nahaja blizu domačije, večje kmetije, Kralj. Kot sem omenil pa je v doslej dosegljivi literaturi imenovana kot Matjaževa slatina. Sedaj so slatinski vrelec, ki se nahaja le nekaj metrov od naravnega izvira, kateri pa je opuščen, ustvarili z vrtanjem. Nad vrtino je občina Gornja Radgona uredila paviljon, ob njem pa postavila klopi, kjer si lahko obiskovalec, predvsem so to pohodniki in kolesarji, ob pitju te naravne pijače, slatine, odpočije“, dodaja Ludvik Kramberger.
