Huda finančna stiska pritiska polsestri Marijo Lenarčič in Pavlo Sabotin iz Prlekije
Polsestri, 68-letna Marija Lenarčič in 60-letna Pavla Sabotin iz Radomerja, dober streljaj iz Ljutomera, enako kot njuna najmlajša polsestra oz. sestra, 57-letna Marjetica Sabotin, ter pokojni brat Slavek, ki je umrl že leta 2002, gotovo niso bili rejeni pod srečno zvezdo. Nikoli jim ni bilo postlano z rož’cami, saj so po hitri smrti staršev so morali v nekakšno vrsto rejništva, pravzaprav so morali služiti pri bogatejših kmetih. Že med svetovnima vojnama, a tudi pozneje, je bilo za otroke revnih staršev v Prlekiji precej običajno, da so šli služit k bogatejšim kmetom. Večinoma je tukaj šlo za žalostne zgodbe, saj so se mnogi bratje in sestre enostavno izgubili, tudi posamezni otroci, pozneje dekleta in fantje se svojih otroških in mladostniških let večinoma spominjajo kot nadvse trpkih in žalostnih. Mnogim ni bilo omogočeno niti najbolj osnovno izobraževanje, da o zdravstveni zaščiti niti ne govorimo. Pomembno je bilo samo delo in garanje od jutra do večera. Marjana Lenarčič, rojena v Iljaševcih in Pavla Sabotin, rojena v Spodnjem Kamenščaku, torej obe v okolici Ljutomera, sta vmes imeli tudi kakšno veselje in zadovoljstvo, zlasti pred desetimi leti, ko sta po skoraj pol stoletja, s pomočjo Slovenskih novic, prvič srečali in spoznali svojo sestro oz. polsestro Marjetico, ki je že kot dojenčica končala na drugem delo Slovenije, na Gorenjskem…
In tako kot smo oktobra 2010 pomagali, da so se sestre veselile snidenja, sta polsestri Marija in Pavla pomoči potrebni tudi sedaj. Sedaj sta naši sogovornici, obe že v letih in ne posebej dobrega zdravja, še posebej mlajša Pavla, ki je tudi invalidka, sta se sedaj znašli v finančni stiski. Ko je leta 2014 umrl gospodar kmetije, na kateri že od leta 1964 živi Marija in od leta 1975 še Pavla, ženski sami skrbita za večjo kmetijo, kjer pa je zob časa načel skorajda vse objekte v sklopu kmetije, še posebej hišo in osrednji hlev. Čeprav je pokojni gospodar Jože Škrlec vse premoženje prepisal Mariji, s katero je v zadnjih letih tudi živel v registrirani izven zakonski skupnosti, je zapuščinska razprava za naši sogovornici prinesla nekaj pretresov. Nekaj premoženja je sodišče kljub vsemu pripisalo sinu pokojnega iz predhodnega zakona, čigava mama Terezija je po hudi bolezni umrla leta 2003. Ob tem je del premoženja pripadel tudi znancu, ki je veliko pomagal na kmetiji, zlasti s kmetijsko mehanizacijo. Tako sta sedaj, ko je za sinovo zapuščino že poskrbljeno, dolžni še 2.500 evrov, ki pa jih nimata odkod vzeti. Pa še to ni vse, potrebno bi bilo nemudoma zamenjati streho na hlevu, še posebej na hiši, kajti streha zateka, in ko dežuje tudi v spalnici morata nastaviti vedra in drugo posodo, da ne bi povsem uničilo pod. Vlaga in fajhnoba nažirata njuna že tako utrujena pljuča, ometi in tudi del stropa grozi, da ju bo zasipal med spanjem. In če se hitro kaj ne spremeni, če ne bo nove strehe, se bo to tudi zgodilo.
Marija, ki je mimogrede tudi skrbnica sestri Pavli, po pokojnem Škrlecu prejema okoli 600 evrov pokojnine, nekaj prispeva tudi Pavlina socialna podpora, a kaj ko je mesečno okoli 400 evrov potrebno nameniti za plačilo vseh položnic, nekaj sredstev gre za plačilo ljudem, ki jim opravijo kakšne strojne storitve na kmetiji. Ko še kupijo najnujnejše potrebščine za prehrano, saj si resda največ pridelata sami, potem težko kaj ostane za obnovo objektov na kmetij. S solznimi očmi nam je Marija razlagala o skromnih željah, ki bi jima olajšale življenje v starejših letih. Hvaležni bi bili za vsakršno pomoč, ki je še bolj potrebna ob dejstvu, da tudi sami nista več tako mladi in zdravi in vedno težje obdelujeta kmetijo. Marija in Pavla večji del dneva preživita na gruntu, predvsem na njivah, kjer pridelujeta pšenico, ječmen, koruzo, buče ipd., in v vrtu, kjer je veliko dela, redita tudi kakšnih 40 nesnic in imata veliko jajc. Tudi eno kravo redita in tako imata mleko in mlečne izdelke. „Nekoč, ko se je veliko delalo, je tukaj bilo nad 20 glav goveje živine in nad 40 svinj, več deset nesnic in vse drugo kar je bilo potrebno na kmetiji, toda časi so se spremenili in sedaj je bistveno težje. Zdaj več ne moreva veliko delati in ne vzdrživa veliko na polju“, pove Marija, ki nam je spregovorila tudi o žalostni zgodovini svoje mame ter polsester in polbrata.
Marija je prvorojenka Antonije Lenarčič, rojene 6.1.1933, ki je kot otrok prišla služit k nekemu kmetu v Iljaševce v današnji občini Križevci. Antonija je nezakonsko hčer Marijo, ki je dobila materin priimek Lenarčič, rodila 3.5.1952. Kmalu pa Marijinem rojstvu je Antonija srečala vrstnika Martina Sabotina iz Kupetincev, rojenim istega leta kot ona, 1933. Tudi on je že kot otrok moral iti služit h kmetu. Sorodna usoda je najbrž spodbudila njuno zbližanje in Martin se je naselil pri njenem gospodarju. Tam v Iljaševcih sta se tudi poročila, 11.4.1956 pa se jima je rodil Slavek. Že kmalu po njegovem rojstvu so umrli gospodarji kmetije. Ker jih dediči niso več želeli imeti pri hiši, so si Antonija, Martin, Marija in Slavek morali poiskati nov dom. Na prehodu z 1959. na 1960 so ga našli pri kmetu Puconji v Spodnjem Kamenščaku, katerega se sogovornica Marija ne spomni po lepem: „Bog in Marija pomagaj, tam smo nastradali, kot nikomur ne privoščim!“ V Kamenščaku se je Sabotinovima 30.5.1960 rodila Pavla. Ko je bila Antonija naslednjič noseča, je 27.1.1962 mož Martin umrl za rakom. Družino brez očeta pa je nato doletelo najhujše gorje z razselitvijo in razpadom. Po moževi smrti se je Antonija v zadnjih tednih nosečnosti zatekla v Maribor k sestri Treziki. V tamkajšnji porodnišnici je 10.4.1962 rodila Marjetico in se je z njo vrnila domov v Kamenščak. Majhni dojenčici Marjetici je CSD Ljutomer našel rejnike na Jesenicah, mama Antonija je umrla umrla leta 1981. Že po smrti očeta Martina, 1962., so morali na različne konce tudi otroci. „Mene sta vzela Trezika in Jožef Škrlec v Radomerju. Deset let mi je bilo, ko sem prišla k njima in sem še zdaj tu.“ nam pove Marija, ki je dejansko našla prijazen dom pri Škrlečevih. To je še najbolje doumela pozimi 1975: „Petnajstletna Pavla, ki je še pred šolo šla služit k Zadravcu na Veščici, je pri minus 25 stopinjah slabotno oblečena, vsa premražena in nebogljena, s hudimi zdravstvenimi posledicami, prišla sem. Gospod Škrlec jo je sprejel in je ostala tu. Vsi trije, kajti Trezika je medtem umrla, smo skupaj kmetovali dokler Jože 30.8.2014 ni umrl. Od takrat sva sami“, še pove kljub vsem pritiskom in težkem življenju, zadovoljna Marija, ki se pred nobenim pritiskom ne misli vdati.
