V soboto, 4. julija, je nekaj več kot 200 romarjev iz Nadškofije Maribor romalo v Maria Plain in Salzburg, kjer so obeležili 180. obletnico škofovskega posvečenja blaženega Antona Martina Slomška. Slomšek je bil v škofa posvečen 5. julija pred 180 leti, zato je bilo romanje priložnost za hvaležen spomin na njegovo življenje, delo in duhovno dediščino.
Mariborska metropolija je ob tej obletnici poromala na dve pomembni mesti, ki sta povezani s Slomškovim škofovskim posvečenjem. Prva postaja je bila romarska cerkev Maria Plain pri Salzburgu. Prav tam je blaženi škof Anton Martin Slomšek med duhovnimi vajami poglabljal svojo pripravljenost na škofovsko službo.
Zbrane romarje je na začetku pozdravil Edmund Wagenhofer, ki je do nedavnega deloval kot prior benediktinskega samostana v Limbušu.
Sveto mašo je ob somaševanju duhovnikov daroval mariborski nadškof in metropolit mons. Alojzij Cvikl. pri sveti maši pa je prepeval katedralni pevski zbor stolne župnije Maribor. V pridigi je nadškof Alojzij poudrail evangeljsko sporočilo o Kristusu kot pravi vinski trti. Vera ni nekaj mrtvega ali oddaljenega, ampak živ odnos z Bogom, odnos ljubezni, ki raste in zori. Sad tega odnosa je ljubezen do bližnjega. Biti v Kristusu pomeni biti sposoben živeti ljubezen, ki premaguje razlike, nezaupanje, dvome in oddaljenost med ljudmi.
Ob 180-letnici Slomškovega škofovskega posvečenja je bil blaženi Anton Martin Slomšek predstavljen kot žlahtna mladika na Kristusu, ki je obrodila bogate sadove ne le za mariborsko škofijo, ampak za vso Cerkev na Slovenskem. Bil je predvsem dušni pastir, ki je imel pred seboj slovenskega človeka svojega časa, z njegovimi vrlinami in slabostmi. Želel ga je voditi po poti poglobljene vere, da bi v njej prepoznal bogastvo, zaklad in luč za življenje.
Slomšek si je prizadeval vzgojiti človeka za dobrega kristjana, dobrega državljana in dobrega nebeščana. Dober državljan zanj ni bil le del množice, ampak človek, ki misli s svojo glavo, zna presojati razmere in sprejemati odgovorne odločitve. Hkrati je želel vzgajati človeka, ki ostaja odprt za Boga in se zaveda, da je njegova končna domovina v nebesih.
V pridigi nas je nadškof Alojzij spomil tudi, da je Slomšek od Boga prejel številne darove in nanje odgovoril velikodušno, z notranjo svobodo in brez zadržkov. Bil je prvi mariborski škof, narodni buditelj, vzgojitelj, pisec in pesnik, ustanovitelj slovenske ljudske šole, začetnik visokega šolstva v Mariboru ter pobudnik številnih duhovnih in narodnih ustanov. Med najpomembnejšimi sadovi njegovega dela so bili tečaj slovenskega jezika v celovškem bogoslovju, duhovna in verska prenova po župnijah in škofiji, ustanovitev Mohorjeve družbe, molitvena bratovščina sv. Cirila in Metoda ter prenos škofijskega sedeža v Maribor.
Romanje se je sklenilo v Salzburški katedrali s slovesnimi večernicami. Na začetku bogoslužja je romarje v imenu salzburškega nadškofa Franza Lacknerja pozdravil pomožni škof dr. Hansjörg Hofer. Izrazil je hvaležnost za obisk romarjev v Salzburški katedrali in jim prenesel pozdrave nadškofa Lacknerja.
Salzburg ima za Slomškovo zgodbo poseben pomen, saj je bilo prav to mesto povezano z njegovim škofovskim posvečenjem. Zato je bilo sklepno bogoslužje v Salzburški katedrali izraz hvaležnega spomina na začetek Slomškove škofovske poti, ki je pozneje tako močno zaznamovala slovenski cerkveni, kulturni in narodni prostor.
Zgodovinski okvir Slomškovega dela
Zgodovinski okvir Slomškovega dela sega daleč v preteklost. Pisalo se je leto Gospodovo 1228, ko je salzburški nadškof Eberhard ustanovil lavantinsko škofijo in za prvega škofa postavil Ulrika I. Južna meja škofije je potekala po reki Dravi, južno od nje pa se je raztezalo cerkvenoupravno ozemlje oglejskega patriarhata. Takšna ureditev je ostala vse do leta 1788, ko so jožefinske reforme spremenile meje škofij. Ozemlje lavantinske škofije se je nato bolj enotno pokrivalo s takratnimi političnimi mejami, vendar ga je bilo treba še preurediti.
Sedež škofije v Šentandražu je bil geografsko zelo odmaknjen, poleg tega pa je okoli 200.000 štajerskih Slovencev prišlo pod nemško sekavsko, današnjo graško škofijo. Odločilno prenovo je izpeljal prav Anton Martin Slomšek, lavantinski škof. Četrtega septembra 1859 je Maribor postal novi sedež škofije. Z izmenjavo dekanij med škofijami je nastalo novo upravno ozemlje, prenos škofijskega sedeža pa je bil krona Slomškovega dela.
S tem so se uresničile njegove želje, da bi Slovence med seboj tesneje povezal. Slovenci na spodnjem Štajerskem so se združili znotraj ene škofije, kar je omogočilo lažje oblikovanje in pripravo duhovnikov. Bogoslovje, ki je v Mariboru začelo delovati s Slomškovim prihodom, je lahko vzgajalo duhovnike v slovenskem duhu in jih pripravljalo na naloge, ki so jih čakale med ljudmi.
Prenos škofijskega sedeža v Maribor ni bil pomemben le za cerkveno življenje, ampak tudi za slovensko narodno zavest. Slomšek je Cerkev med slovenskim ljudstvom gradil na skali vere, duhovnih in moralnih vrednot, hkrati pa je utrjeval slovensko kulturo, jezik in zavest. Lahko rečemo, da je s tem postavil pomemben mejnik severne slovenske meje, ki je preživel prvo in drugo svetovno vojno ter pozneje vplival tudi na dokončno priključitev Prekmurja.
Romanje v Maria Plain in Salzburg je bilo zato več kot le spominsko srečanje. Bilo je dejanje hvaležnosti Bogu za življenje in delo blaženega Antona Martina Slomška ter prošnja za zvestobo evangeliju, Cerkvi in vrednotam, ki jih je Slomšek tako pogumno živel. Romarje je spremljala tudi prošnja, naj jih na tej poti varujeta priprošnja nebeške Matere Marije in blaženega Antona Martina Slomška.
Fotografije: Nadškofija Maribor