Skrivnostno izginotje 43-letnice, ki je od doma odšla brez denarja in osebnih dokumentov; Niti po letu dni dekleta ne najdejo ne mrtvo ne živo; Njen mobi, ki ga je edinega odnesla s seboj je nekaj časa zvonil v prazno
Jutri, v petek, 10. decembra bo minilo natanko leto dni od enega najbolj skrivnostnih izginotij na severovzhodu države v zadnjih letih. Misteriozno je namreč izginila 43-letna Simona Meglič in tudi po letu dni nikomur ni jasno, kam je izginila in kaj se ji je zgodilo. Še vedno niso redki niti tisti, ki verjamejo, da je dekle še vedno živo in iz bog si ga vedi zakaj ne pride domov. Med tistimi, ki upajo, da se bo to enkrat zgodilo, sta tudi 71 – letni Franc in 64-letna Božo Meglič iz Levanjcev 2a, v občini Destrnik, tik ob regionalki Lenart – Ptuj, ki sta gotovo preživela najhujše in najbolj žalostno leto v življenju. Kako tudi ne, ko pa skoraj 365 dni ne vesta ničesar o svoji edinki, 43-letni Simoni, ki sta jo nazadnje videla v sredo, 9. decembra 2020 zvečer, že naslednje jutro pa je sicer povedala, da gre na sprehod, in odšla neznano kam. Hudo jima je enako kot pred letom dni, saj ne vesta, ali jima je hčerka še med živimi, ali pa se ji je kaj zgodilo in jo nikoli ne bosta videla.
Poleg skrhanih očeta, ki je v zadnjem letu precej zbolel, in matere, ki največ časa prejočeta in praktično niti ne jesta, več kot očitno žaluje tudi Simonin kuža rotvajler. Vsi trije, kot da bi enoglasno klicali: Simona vrni se domov! Ko smo ju tik pred prazničnim decembrom, katerega ne bosta praznovala, enako kot tudi lani, ko se spominjata najbolj žalostnih „praznovanj“ božiča in novega leta, nekoliko zmotili, sta mama in oče nekako nemo gledala v prazno, z upanjem, da se le ni zgodilo najhujše in da bodo vseeno še kdaj videli Simono, ki jo vsak po svoje imata najraje. Žal pa se tudi zavedata, da je vedno manj možnosti, če sploh so, da bi se Simona še kdaj živa pojavila na domačih vratih. Mama in oče sta nam s solznimi očmi in med glasnim jokom razlagala, da ne vidita vzroka, zakaj bi ju edinka zapustila. Vzroka naj ne bi bilo za odhod od doma, za morebitni samomor, še najmanj pa za bog ne daj, umor, saj da ni imela sovražnikov, večinoma prijatelje, saj je sama zelo družabna in prava veseljakinja, ki mimogrede ime rada tudi živali.
Oče Franc, serviser Marlesovih kuhinj, Boža pa prodajalka v ptujskem Peku, sta upokojenca od leta 2012 oz. 2015, vse življenje namenjata svoji edinki Simoni in zato ju še bolj boli, da jim je pripravila tako žalosten dogodek. V čudoviti hiši in celi domačiji, na začetku vasi Levanjci dekle, ki se nikoli ni poročilo ima vse pogoje za lepo življenje. Pred skoraj dvajsetimi leti, ko je sama bila stara 24, je bila v resni zvezi, a se ni izšlo in je Simona končala v Psihiatrični bolnišnici Ormož. Zaradi duševne stiske se nikoli več ni resno vezala na kakšnega fanta, saj naj bi se bala novega razočaranja, a kljub temu ima lepo in razgibano življenje. Do februarja 2019 je bila zaposlena pri Zlatarni Celje, v zadnjih mesecih pred izginotjem pa se je rada sprehajala, družila s prijatelji ipd. Občasno je že prej odšla od doma, a le za kakšen dan, dva ali za vikend, je pa poklicala mamo in ji povedala ali vsaj poslala telefonsko sporočilo, češ da je pri kakšni kolegici ali kjerkoli pač. Tokrat pa nič, njen mobilni telefon je zvonil prva dva dni po izginotju, odgovarjala ni niti na SMS sporočila, ne na mamin in ne na očetov telefon. Po dveh treh dneh pa je telefon zvonil v prazno, oz. klicatelju sporočal, da „številka trenutno ni dosegljiva“, kar še vedno para srce njenih dveh najdražjih, katerima se je življenje pred letom dni dobesedno ustavilo.
„Pred skoraj letom dni, tisti četrtek, ko je odšla od doma ni bilo nič narobe ali sumljivega, le da je tokrat šla nekoliko prej kot običajno. Že ob 6,30 uri je šla in dejala nama je, da gre na sprehod, kar se nama ni zdelo nenavadno, saj je veliko hodila, kondicijo si je nabirala predvsem na mirnih poteh ob Pesnici in sploh po naravi. Le da se tokrat ni vrnila, čudno pa je tudi, da s seboj ni vzela ne denarja in ne osebnih dokumentov. Tudi svojega psa ni vzela s seboj, kar je dodatno bilo čudni“, nam je med jokom razlagala mama Boža, ki je se je spomnila, kako je slišala, da jo je nekdo videl predhodni dan na bencinskem servisu na Ptuju, a je takrat prišla domov. Zato ostaja zadnja verzija, da jo je zadnji videl sosed, ko se je po regionalki, skozi bližnje naselje Dolič, po kolesarsko-sprehajalni stezi, vračala iz smeri Trnovske vasi proti domu. „Čeprav se je sosed nato hitro vračal nazaj in jo je menil pripeljati domov, je več ni videl ob cesti, kar je tudi malo sumljivo“, pove mama in nadaljuje: „V tistem času je v Mariboru spoznala neko združbo, kar jo je močno spremenilo. Pogosto je jokala, a nama natančno nikoli ni razložila, kaj je narobe“.
Dokler oče Franc pove, kako je „vedno imela vsega preveč in za nič ni morala skrbeti“, nam je mama razložila, da ne z očetove in njene strani ni nikoli bilo kakšne nagnjenosti k samomoru. Zato ne verjame, da bi se njuna edinka odločila za končanje svojega kratkega življenja. Potrdila pa nam je, da v njeni družini razhaja huda bolezen, in tudi ona sama boleha za rakom. „Nekaj časa pred njenim izginotjem so tudi Simono povabili na genetsko testiranje na Onkološkem inštitutu UKC Ljubljana, kjer je bila pozitivna. Tudi to jo je vrglo iz tira, še posebej naj bi ji v mislih bile ideje, ki nimajo ničesar z realnostjo. Jasno je, da vse kar imava ostane njej, edino pod pogojem, da bova z možem morala v dom starejših, potem bi morali razmisliti, s čem bi dom plačevali“, nam še povesta prijazna, a žalostna gostitelja Franc in Boža, ki jima se je življenje obrnilo na glavo, saj oba bolehata s hujšimi boleznimi in sama zase prej ko slej ne bosta mogla skrbeti. Torej ju čaka odhod v dom starejših, sama pa trenutno na prvo mesto postavljata iskanje hčerke, katero čakata, da bi ju vsaj čim prej poklicala…
Kljub vsemu, čeprav si tega nihče ne želi, je največ takšnih, ki so prepričani, da je Simona mrtva. Zato niti ne preseneča, da največ iskalnih akcij že od dneva izginotja do lanskega poletja, potekalo ob rečici Pesnici in nekaterih mlakah v okolici ter bližnjih gozdovih. Potekalo je veliko iskalnih akcij, a žal še vedno ni bilo uspeha…, niti na akciji, katero je v začetku leta organizirala njena prijateljica Nataša Drgas in je zraven povabila vse, ki „jim Simona nekaj pomeni“. Iskali so predvsem v širšem predelu ob Pesnici, od Vitomarcev proti Levanjcih. Žal se je spet končalo kot na številnih drugih večjih ali manjših iskalnih akcijah, celo na območju Ptuja in širše, največkrat na območju občin Destrnik in Trnovska vas, v kateri so sodelovali: gasilci prostovoljnih društev Kicar, Podvinci, Pacinje, Biš, Desenci, Spodnji Velovlek, Dornava in Destrnik, pod vodstvom policije. Iskali so jo tudi lovci, vodniki reševalnih psov ZRPS Podravske regije in SIP KZS-skupina 3, mnogi vaščani, prijatelji, znanci in podobno. In čeprav se čas od izginotja hitro oddaljuje je je minilo že skoraj leto dni, mnogi še vedno potihoma upajo, da se bo Simona pojavila pred svojima najdražjima, očetom in materjo.
Tudi policisti niso preklicali iskanje!
S Policijske uprave Maribor so večkrat sporočili, da policisti še vedno izvajajo aktivnosti za izsleditev pogrešane Simone Meglič. Dokler ne najdejo živo ali mrtvo pogrešano osebo, se iskanje nikoli ne prekliče. Zato je javnost tudi sedaj vabljena, da pomagajo odkriti pogrešano žensko, ki je „nazadnje bila videna v četrtek, 10. 12. 2020. Če bi kdorkoli kaj vedel o omenjenem izginotju lahko to sporoči na najbližjo policijsko postajo ali pokliče na telefonsko številko policije 113, oziroma na anonimni telefon policije 080-1200.
Simona Meglič je sicer, ob izginotju, bila stara 43 let, visoka 165 centimetrov, težka približno 55 kilogramov, srednje postave, dolgih črnih las, rjavih oči. Od doma je odšla oblečena v dolgo rdečo bundo, črne hlače in obuta v bele športne copate…
