Objavljamo resnično in ganljivo zgodbo našega sodelavca in prijatelja, ki je že v 89. letu
Vedno pišem o drugih, tokrat pa moram deliti zgodbo o sebi. To mi je nujno, kajti v teh jesenskih dnevih sem doživel, kar doživi malo ljudi. Bil je sončen sobotni dan, in ko so se sosedje, cele družine naspale, so s vsemi potrebnimi orodji, kosilnicami, samokolnico, grabljami, motikami, škarjami in še čim, prišli, nenajavljeno, urejat mojo 1300 m2 metrov veliko parcelo, ki obkroža mojo hišo, ob tem pa pokosili še 600 m2 metrov parcele od ženine sestre Zofije Hauptman, ki živi na Bledu. Ja, komu pa so pripravili to presenečenje? To je bilo namenjeno Ludviku Krambergerju na Šlebingerjevem bregu v Gornji Radgoni, piscu teh vrstic, ki je pred dobrima dvema mesecema izgubil ljubljeno ženo Marico, ki je večina teh del, ki so jo opravili »prostovoljci« sosedje, opravila na tej obsežni parceli. Glejte, danes so ljudje skoraj ne srečajo več. Kaj šele, da bi sosedu pomagali pri kakem delu. To pa ne velja za prebivalce Šlebingerjevega brega v Gornji Radgoni, kjer je med sosedi, še ohranjena solidarnost.
Kot je znano je bila solidarnost vedno močno prisotna na podeželju. Sosed je spremljal delo soseda, in, če je bila nuja, primer nevarnosti nevihte, pospraviti suho seno, je cela družina sosedu prišla pomagat, da so pred dežjem spravili seno na varno. Danes, pa se ljudje več s sosedi skoraj ne vidijo in ne pogovarjajo. V mestih, vsaj tisti, ki se vozijo z dvigali, svojega soseda sploh ne poznajo. Ja, tudi na deželi je že tako. Kajti avtomatska vrata garaže omogočijo, da si že v garaži potnik sede v avto in se odpelje iz garaže, ki jo daljinsko odpira in zapira s »pilotom«. Torej, potnik sploh ne stopi na tla, pač pa ga avto »odnese« z njegovega dvorišča.
Že v uvodu sem omenil, da so mi sosedje prišli urejat okolico hiš, vrt sadovnjak in zelenico. In, kako je to potekalo? Stal sem pri izhodnih vratih do ceste, kjer sem do njih prignal Asho (Ašo), psičko, hčerke Metke in njenega moža Chrisa, ki je pri meni na »dopustu«. In glej, od križišča, ki pelje, do dveh Hojsovih, se odvija povorka stanovalcev, sosedov moje domačije, ki so bili opremljeni z vsem omenjenim orodjem. Ugibal sem, kam bi naj ta »parada« bila namenjena. Uganka je bila hitro rešena, kajti ustavili so se pred mojim vhodom, kjer so me družno pozdravili. Zakaj so prišli pa je povedala soseda Carmen Krancelbinder, ki mi je zame pripravila ganljiv nagovor, ob katerem, čeprav sem stari »ded«, nisem mogel skriti solza. Kako tudi bi, ko sem ob njenem nagovoru opazoval vse, ki so prišli v »povorki«, se mi je v glavi »motalo« mnogo misli. »Je to mogoče, da me tako spoštujejo! Je to mogoče, da ob tem, da sem ostal brez žene, niso pozabili na mene«.
Vprašam se: »Kdo ne bi od sreče potočil kake solze, če tolika množica, bile so cele družine, ja tudi otroci, se spomnil na soseda, in mu pomagal narediti tisto kar v tolikšnem obsegu, ko so ga opravili zbrani sosedje, ne zmore več. V skoraj dvournem »udarniškem« delu, je okolica hiše, vrt, sadovnjak in zelenica, dobila novo podobo, katero bi ob pogledu pohvalil vsak, mimoidoči. A tokrat bi moral pohvalo izreči mojim dobrim sosedom, ki so mi s svojim delom izkazali čast, izkazali, da me spoštujejo. Moram pa povedati, da spoštujem sosede, seveda tudi druge, tudi jaz. Kajti, gorje tistemu, ki nima tople besede za soseda in tudi druge. Moram pa povedati, da je bila pobudnica, družina Carmen in Damjana Krncelbinder, ki je v lepo urejeni garaži tudi pripravila za vse udeležence bogato pogostitev. Za odlični bograč je poskrbel v tej hiši živeči Damjan Fridau, ki je tako poskrbel, da so se »delavci« okrepčali. Za sladkarije pa so priskrbeli tudi sosedje. Kaj se tiče pijač, ki ustvarjajo dobo voljo, te pa je bilo veliko, je poskrbel gospodar Damjan Krancelbinder. Ob kosilu v garaži, ob »gasilskih« mizah, pa se je razvilo druženje, ker so si sosedje imeli kaj povedati. Ni manjkalo tudi izrečenih šal, s katerimi je bilo nasmejano prisotno občinstvo.
Naj ob koncu tega prispevka, ki je edinstven v mojem več kot 60-letnem dopisovanju v časopise in radije, izrečem zahvalo vsem, ki so mi pripravili to presenečenje, ter s tem opravili veliko delo. Posebna zahvala pa gre Carmen in dvema Danijema, ki so odstopili prostor za pogostitev in jo tudi pripravili… (L.K.)
Sosedje so me dejansko osrečili (Fotografije: Ludvik Kramberger)