Olga in Štefan Godina praznujeta 60 let skupnega zakonskega življenja
Ni ravno veliko takih zakonskih parov, ki bi svoje življenje posvetili zgolj svojemu zakonskemu partnerju in v zakonu vzdržali 60 let. Danes v modernih časih, je glede zakonske zveze vse drugače. Veljajo drugačni zakoni, saj se lahko zakonci poročajo brez prič, v veliki meri pa družinsko skupnost tvorijo izven zakonska partnerstva. Če rečemo v šali, ti itak ne morejo praznovati jubilejnih porok, kot so zlata, diamantna in druge visoke okrogle obletnice. Pri nekaterih pa skupni zakon vzdrži, kot sta prvič povedala pred oltarjem, dokler nas smrt ne loči. In ene takšnih smo obiskali te dni, in sicer diamantna poročenca Olgo in Štefana Godina, ki že več deset let domujeta v svoji hiši na Grajski cesti, nedaleč od mogočnega gradu v Gornji Radgoni. Vstopiti v njuno hišo, ne da bi sezul čevlje, bi bil greh, kajti njuno stanovanje se kar blešči od čistoče. In takšna je tudi njuna življenjska zgodbo, ki odkriva, káko je bilo življenje v preteklosti, ne samo njuno, tudi drugih ljudi, ki so živeli na podeželju.
Oba izhajata s podeželja, kjer sta tudi preživela otroštvo, iz Dolnje Bistrice v Prekmurju, odkoder sta ju ljubezen iz razumevanje pripeljala v mestece Gornjo Radgono, ne desnem bregu reke Mure. Oba sta se rodila v času II. svetovne vojne, Olga leta1943, Štefan pa 1942. Oba sta 4 razrede OŠ obiskovala v Dolnji Bistrici. Olga je osnovno šolanje končala v Gornji Bistrici, Štefan pa nižjo gimnazijo v Črenšovcih. Ona se je po končani osnovni šoli zaposlila v tovarni parketa v Straži pri Novem mestu. Po dveh letih dela v parketarni, se je vpisala v Gostinsko šolo v Ljutomeru. Ker so slednjo ukinili, je nadaljevala šolanje na Gostinski šoli v Radencih, kjer je končala šolo za kuharico. Kot kuharica se je zaposlila v hotelu v Bohinju, nato v Hotelu Ilirija v Ljubljani, kjer je postala vodja kuhinje. Tedaj je šolanje v gostinskem poklicu nadaljevala v večerni Hotelski šoli v Ljubljani, nato pa nadaljevala šolanje na Višji hotelski šoli Opatiji. Ves čas zaposlitve v gostinstvu je bila cenjena, zato so ji zaupali vodenje kuhinj, kjer je bila zaposlena. Želja, da bi bila bliže svojemu rodnemu Prekmurju, jo je pripeljala do tega, da se je zaposlila v Gostinski šoli v Radencih kot strokovna učiteljica kuharstva in tam bila zaposlena 26 let, vse do upokojitve. Kljub upokojitvi ni »dala« kuharskega znanja v »pokoj«. Svoje znanje je delila na številnih kuharskih tečajih, ki so jih organizirala društva kmečkih žena in deklet ter turistična društva, po Pomurju.
Štefan se je šolal v kovinarskem poklicu. Čeprav je prvotno želel obiskovati vojaško šolo mu ni uspelo, saj ga je zdravniška komisija izločila. Da bi vseeno prišel do poklica se je vpisal v Industrijsko kovinarko šolo (IKŠ) Koper, kjer se je izobraževal za orodjarja. Ker je bil štipendist Tovarne motorjev Tomos je v tovarni delal 2 leti. Od tu je šel na služenje vojaščine, ki jo služil v ABH enoti v Knjaževcu v Srbiji. Po vrnitvi iz vojske se ni več vrnil v Koper, kajti v tem času mu je zbolela mati in je želel biti bliže njenega doma. Tako se je leta 1964 zaposlil kot orodjar v tedanjem podjetju Elrad v Gornji Radgoni. Najprej je delal kot orodjar, ob tem pa obiskoval Kovinarsko delovodsko šolo v Murski Soboti. Po končani delovodski šoli je opravljal delo konstrukterja orodij, kar je opravljal vse do stečaja Elarda. Po stečaju se je zaposlil v Tovarni Var, ki je pravzaprav naslednica Elrada, kjer je kot konstrukter orodij, odšel v pokoj.
Štefan in Olga, ki sta se poročila leta 1965, sta si pozneje na Grajskem hribu v Gornji Radgoni gradila dom. Kot sta povedala, ni bilo lahko, kajti v tistem času ni bilo lahko dobiti gradbenih materialov, še težje pa je bilo priti do denarja. Dom, ki sta ga začela graditi leta 1967, sta ustvarjala z lastnim delom, le pri težjih delih, so jima pomagali prijatelji, kajti takrat je še veljala sosedska pomoč. Njuno družinsko življenje je obogatilo rojstvo otrok, dveh sinov Andreja in Robija. Oba sta se izšolala in si ustvarila družine, zato ju sedaj razveseljujejo vnuki: Eva, Helena, David in Leia. Vesela sta, ko ju obiščejo, čeprav so raztreseni daleč po svetu.
Olga in Štefan sta bila tudi družbeno dejavna. Dolga leta sta bila aktivna planinca. V okviru društva sta obiskala številne gorske postojanke in poti, trikrat pa sta bila tudi na Triglavu. Štefan se je posvečal tudi gasilstvu. Vse od ustanovitve je bil član Industrijskega gasilskega društva Elrad. Po stečaju Elrada, pa se vključil v PGD Gornja Radgona, kjer je sedaj kot veteran. Bil je tudi zvesti član Turističnega društva Gornja Radgona, ko je bilo društvo, ki ga je vodila Milena Marovič, zelo delavno. Tedaj so uredili stopnice na grad, njihovo delo pa je zasaditev lip ob peš poti od Šlebingerjeve hiše do križišča Grajske ceste. V času osamosvojite so nameravali, da bi lipe sadili župani tedanjih občin v Pomurju, a tega niso uspeli izpeljati. Sadili so jih kljub temu in so sedaj okras pešpoti na grad. Zanje je v začetku, ob nasaditvi, z zalivanjem skrbel prav Štefan Godina, kot Grajski prebivalec in član TD Radgona, o obeh Godinovih pa bi lahko zapisali še veliko zanimivega iz njunega pestrega življenja. Morebiti se bo to uresničilo čez pet let, ko bosta obhajala jekleno poroko, v kar nihče ne dvomi, saj sta čila in zdrava, čemur prispevajo tudi vsakodnevni skupni sprehodi ob reki Muri in na grajski breg…(L.K.)
Foto: Ludvik Kramberger