Šmarnice so še vedno ena najbolj priljubljenih ljudskih pobožnosti na Slovenskem
V župniji svetega Petra Gornja Radgona so bile v minulem maju tradicionalne šmarnične pobožnosti, poleg v sami cerkvi svetega Petra, še v Črešnjevcih ob Šantlovi in Zemljičevi kapeli, v Hercegovščaku, Lomanošah, na Orehovskem Vrhu, v Spodnji Ščavnici, Stavešincih, na Stavešinskem Vrhu in v Zbigovcih. Točnega števila udeležencev niso zabeležili, po grobi oceni pa bi se teh pobožnosti udeleževalo okoli 150 otrok in tudi odraslih. In večina udeležencev se je ob izteku maja predstavila pred cerkvijo tudi tudi v cerkvi, katero so ob tej priložnosti še posebej okrasili. Zadnjo soboto v maju je namreč bilo zaključno druženje letošnjih udeležencev v cerkvi. Novakovi iz Zbigovcev, so že lani pripravili posebne napise krajev, kjer so bile šmarnice. Te napise so predstavniki iz območij, kjer so bile šmarnice tudi letos pred večerno mašo prinesli k glavnemu oltarju oltar radgonske cerkve. Sledila je maša in za zaključek so peli litanije Matere božje.
Začetki šmarnične pobožnosti, ki so zelo priljubljene tudi v Sloveniji, gotovo segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. V Nemčiji je nadomestila praznovanje ob poganskem »majskem drevesu« (Maibaum). Tudi v Sloveniji so jo z veseljem sprejeli. Med Slovenci se je majniška pobožnost začela v ljubljanskem semenišču na pobudo četrtoletnika Jerneja Lenčka leta 1851, od tod pa se je hitro razširila po vsej slovenski deželi. Besedilo za to pobožnost z naslovom Mesec Marije je že leta 1842 iz francoščine priredil Davorin Trstenjak. Leta 1852 so to marijansko pobožnost obhajali v ljubljanskem Alojzijevišču, leta 1855 so pobožnost obhajali že v romarski cerkvi na Kalobju, leta 1860 v mariborskem bogoslovju.
Janez Volčič je leta 1855 napisal knjigo z naslovom Šmarnice, po cvetlici, ki vzcveti v začetku maja, in pod tem imenom se je pobožnost hitro razširila med ljudmi. Ljudje so to pobožnost vzeli za svojo in so jo obhajali pri številnih Marijinih kapelicah, kjer so brali šmarnično branje, molili litanije in peli Marijine pesmi. Še danes je ta navada marsikje ohranjena, čeprav imajo danes po cerkvah šmarnice največkrat med mašo…(F.K.)
Ob koncu maja so se udeleženci šmarničnih pobožosti srečali v cerkvi (Foto: Franci Klemenčič)