Vrhovno sodišče odločilo o zastaranju vrnitvenih zahtevkov pri kreditih v švicarskih frankih
Senat Vrhovnega sodišča RS v sestavi dr. Mateja Končina Peternel (predsednica), Tomaž Pavčnik (poročevalec), mag. Matej Čujovič, Maja Jurak, Katarina Parazajda je sprejelo pomembno odločitev v zadevi kreditov v švicarskih frankih, ki so kreditojemalcem pred leti povzročilo veliko neprespanih noči, in ki obravnava pravice potrošnikov ter vprašanje zastaranja njihovih zahtevkov do bank. Odločilo je, da mora banka dokazati, da je potrošnik vedel za nepoštenost pogodbenih pogojev še pred izdajo pravnomočne sodbe o ničnosti pogodbe, sicer se domneva, da se je šele takrat seznanil s svojimi pravicami.
Vrhovno sodišče je v tej zadevi zavrnilo revizijo banke in potrdilo odločitvi nižjih sodišč, ki sta ugotovili ničnost kreditne pogodbe ter odredili vračilo preplačanih zneskov kreditojemalcu. V konkretnem primeru je kreditojemalec leta 2005 sklenil stanovanjski kredit v švicarskih frankih. Zaradi neplačevanja obveznosti je banka leta 2019 od pogodbe odstopila, tožnik pa je leta 2021 vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe, izbris hipotek ter vračilo že plačanih zneskov. Z obema zahtevkoma je uspel kljub toženkinemu ugovoru zastaranja. Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da zastaranje pred koncem pogodbenega razmerja ne more teči.
Ključno pravno vprašanje v postopku je bilo, kdaj lahko začne teči zastaralni rok za vrnitveni zahtevek zaradi nične kreditne pogodbe v švicarskih frankih (kondikcijski zahtevek), ki je posledica nepoštenega pogoja v potrošniški kreditni pogodbi – ali že med trajanjem kreditnega razmerja ali šele kasneje. Vrhovno sodišče je poudarilo, da zastaranje potrošniku ne sme onemogočiti učinkovitega uveljavljanja pravic in da mora potrošnik imeti realno možnost, da se seznani s tem, da je bila pogodba nepoštena, ter z njenimi posledicami.
Senat vrhovnih sodnic in sodnikov se je pri svoji odločitvi oprl na sodbo Sodišča Evropske unije (v zadevi Banco Santander SA) in odločil, da zastaralni rok za kondikcijski zahtevek začne teči najpozneje takrat, ko je pravnomočno ugotovljena ničnost pogodbe oziroma ko se potrošnik lahko jasno seznani z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Vendar pa banka lahko dokaže, da je potrošnik za to vedel že prej – a mora to dokazati s konkretnimi dejstvi, vezanimi na posameznega potrošnika.
Pri vprašanju začetka teka zastaralnega roka je namreč treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten, ali da ne razumejo obsega svojih pravic. Zastaralni rok je lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel. S sodno odločbo o ničnosti kreditne pogodbe oz. njenega določila, ki je pravnomočna in naslovljena nanj, se nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo pogodbenega pogoja.
V obravnavanem primeru banka kot tožena stran ni uspela dokazati, da je tožnik že prej vedel oziroma bi lahko vedel za nepoštenost spornega pogodbenega določila. Vrhovno sodišče je tako potrdilo, da je bila tožba vložena pravočasno, in revizijo zavrnilo. Tako prizadeti kreditojemalci lahko odprejo penino…Senat je odločitev v tej zadevi sprejel soglasno.
Z odločbo (VSRS Sodba II Ips 58/2025) o ničnosti kreditne pogodbe (oziroma njenega določila), ki je pravnomočna in naslovljena na zadevnega potrošnika, se ta nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo zadevnega pogodbenega pogoja. Takrat lahko presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, ter v roku vloži odškodninski oziroma kondikcijski zahtevek. Zastaralni rok za kondikcijski zahtevek, ki temelji na nični kreditni pogodbi, zato začne teči najkasneje na dan pravnomočnosti odločbe o ničnosti te kreditne pogodbe – ponudnik (banka) pa lahko trdi in dokaže, da je ta konkretni potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja že pred izdajo te odločbe.
Tožena stranka je dolžna prvemu tožniku v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške revizijskega postopka v višini 1.559,90 €, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo. Sodniki VSRS so v obrazložitvi med drugim zapisali, da sta „prvi tožnik kot kreditojemalec in zastavitelj ter druga tožnica kot solidarna porokinja in zastaviteljica sta s toženko (banko) 31. 3. 2005 sklenila kreditno pogodbo za stanovanjski kredit v višini 259.010,15 CHF, z dobo vračanja 20 let. Za zavarovanje toženkine denarne terjatve so pogodbene stranke 12. 4. 2005 sklenile še notarski zapis kreditne pogodbe in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z zaznambo neposredne izvršljivosti na več nepremičninah. Zaradi neporavnanih obveznosti s strani tožnikov je toženka 9. 7. 2019 odstopila od obravnavane kreditne pogodbe. Tožnika sta 15. 10. 2021 vložila tožbo, s katero sta zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, ugotovitev neveljavnosti hipotek in njihov izbris ter plačilo 33.838,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek za plačilo sta zaradi med postopkom izvedenih plačil naknadno večkrat zvišala, nazadnje na 57.795,60 EUR…
Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (zvišanje tožbenega zahtevka na 57.795,60 EUR), ugotovilo ničnost kreditne pogodbe in notarskega zapisa, ugotovilo neveljavnost hipotek, odredilo njihov izbris ter toženki naložilo plačilo 57.795,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zneska 33.838,61 EUR od 15. 10. 2021 dalje, od zneska 16.520,47 EUR od 29. 3. 2023 dalje in od zneska 2.436,52 EUR od 25. 9. 2023 dalje). Toženki je naložilo plačilo vseh stroškov postopka tožnikov. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Na toženkin predlog je Vrhovno sodišče s sklepom 16. 7. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilno stališče višjega sodišča, da zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijske terjatve kreditojemalca prične teči šele z zaključkom pogodbenega razmerja…. In sedaj je izdalo še dokončno sodbo.
