Milan Pepelnik, ki je kot poklicni voznik, brez nesreče, prevozil čez dva milijona km, sedaj trepeta za lastno življenje in življenja svojih družinskih članov
Ob pogledu na lepote čudovite izletniške in romarske Ptujske Gore bi si človek mislil, da tukaj ni nobenih težav in si lahko samo nadihaš čistega zraka in napolniš akumulatorje s pozitivno energijo. Žal pa temu še zdaleč ni tako na kar nas je opozoril domačin Milan Pepelnik, ki je prepričan, da nepotrebne težave in zaplete povzroča lokalna skupnost, občina Majšperk, oz. tam zaposleni, saj se običajno vse začne pri človeku. Poklicni voznik, ki je v delovnem času prevozil nad dva milijona kilometrov, brez ene same prometne nesreče, 65 – letni Milan Pepelnik, doma iz okolice Maribora, si je omislil, da bi se po upokojitvi preselil nekam na mirno območje. Že pred upokojitvijo se je zagledal v hišo in vse okrog, na čudoviti Ptujski Gori, kar si je leta 2002 tudi kupil in se naslednje leto, skupaj s partnerko Valerijo in sinom Mihaelom tam tudi preselil. Toda prepričal se je, da ko ima „hudič majhne jih ima veliko“, saj so se kaj kmalu začele težave z lokalno skupnostjo, občino Majšperk, ki da, med drugim ne skrbi za prometno varnost svojih občanov.
Milan Pepelnik, ki se je upokojil leta 2013 in se je po 42 letih vožnje po mnogih prometnicah naučil prometne varnosti, nam je predvsem potarnal, češ da je življenje njega in njegovih družinskih članov, ter tudi nekaterih sosedov, zlasti petih otrok, ki tam živijo, več kot ogroženo. Ko si je ogledoval hišo, naj bi se pogovoril z županjo Majšperka, Darinko Fakin, ki naj bi mu zagotovila, da okrog njegove hiše ne bo novih gradenj in s tem tudi prometa ne bo. Zgrajenih je bilo nekaj hiš, ob tem se je tudi promet močno povečal, saj so se tudi drugi stanovalci, zlasti ko so javno pot mimo njega asfaltirali, začeli voziti po tej cesti, čeprav imajo dovoz do svojih hiš po drugi strani. „Naša težava je predvsem v tem, da mimo naše hiše nekoč ni bilo ceste, oz. bi morala biti vsaj pet metrov stran od hiše. Sedaj pa je pravzaprav vedno hitrejša cesta, z vedno več prometa, poleg osebnih vozil, traktorjev, štirikolesnikov, motorjev, tudi tovornjakov. In zamislite si, kako je varno, če skozi vrata stopiš na prag in si že na zelo prometni cesti, ki je nekoč bila zgolj poljska oz. gozdna pot. To si nihče, kdor tega ne doživi, ne more predstavljati, v kakšni nevarnosti živimo, pa ne samo mi, temveč tudi drugi, zlasti pet razigranih otrok iz soseščine, katere vozila še bolj ogrožajo,“ nam je razlagal Pepelnik, ki ne more razumeti, da je narobe, če si želi zgolj, da bi občina ob njegovi hiši postavila hitrostne ovire, saj neposredno iz hiše izstopajo na omenjeno javno pot. Prepričan je, da bi z vidika varnosti hitrostne ovire z ustrezno signalizacijo bile najbolj ustrezne, saj poseduje tudi videoposnetke, kjer je vidno, da večina voznikov mimo pelje vsaj 50-60 km/h, če ne še več.
„Tukajšnji ljudje so premili in županja lahko dela z njimi kaj hoče. Jaz pa tega ne morem prenašati in potem me nekateri sprašujejo, češ zakaj sem tako oster do županje. To nikakor ne drži, jaz se samo borim za svoje pravice in nihče izmed birokratov nima pooblastila, da bi posegal v tisto, kar je ljudem podarjeno z ustavo in zakoni. Zato ne morem verjeti, da občinarjev nihče ne more prepričati, da so dolžni urediti talne ovire in s tem olajšati življenje občanom, To jim je napisal tudi prometni inšpektor PU Maribor, mag. Gabrijel Sternad, in sicer da je občini podal predlog za ‘postavitev predpisanih naprav in ukrepov za umirjanje prometa na javni poti Selce – Sv. Rok, s pripadajočo predpisano prometno signalizacijo’. Podobno je že nekaj let nazaj razmišljal tudi občinski Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, toda županji je to malo mar. Kvečjemu na občini lažejo in krivdo valijo na druge, torej name. Ne vem, kdo bi bil kriv, če bi se zgodila kakšna tragedija“, pravi Pepelnik, kateremu sedaj ne ostane drugo, kot da že resno razmišlja o prodaji svojega premoženja na Ptujski Gori in si poišče novo domovanje. Pa še to samo zaradi legitimne zahteve za postavitev talnih ovir na cesti in znaka omejitve 30 km/h.
Iz občine Majšperk so nam sporočili, da je sporna cesta zgrajena že vsaj 50 let. „Gradili so jo občani sami, ko še ni bilo Občine Majšperk. Gospod Pepelnik je kupil hišo leta 2004, mimo katere je »pred njegovim pragom« potekala obstoječa cesta. Cesto je Občina Majšperk po svojem nastanku prevzela v občinsko kategorizacijo in jo vzdrževala kot občinsko javno pot, ki pa je potekala po privatnih parcelah. Gospod Pepelnik je bil med pobudniki s preostalimi občani, ki uporabljajo to cesto, da bi občina cesto asfaltirala. Pred nakupom hiše, se g. Pepelnik ni posvetoval z občino, zato mu tudi nismo mogli ničesar obljubljati, prav gotovo, pa obstoječa cesta nudi dostop tudi g. Pepelniku,“ poudarjajo na občin, kjer so pričeli z urejanjem zemljišč za prenos v javno dobro. S tem so se strinjali vsi lastniki razen Pepelnika. Občina Majšperk je zato, da zagotovi dostopnost vsem sprožila postopek razlastitve, v katerem je bila določena pravična odškodnina za prenos 6 m2 zemljišča, ki je bilo v lasti Milana Pepelnika in preko katerih je potekala javna pot.
„G. Pepelnik se ni več strinjal, da mimo njegove hiše poteka cesta saj naj bi bile hitrosti na tej cesti velike in je ogroženo njegovo življenje, kljub temu, da je leta 2004 kupil hišo ob navedeni cesti. V dogovoru z njim smo kupili »ležeče policaje« za umiritev prometa, ko pa smo jih pripeljali na montažo se z njimi ni več strinjal. Cesto je zaprl z zapornico in s tem ogrožal uporabnike, preprečeval reševanje v nujnih zadevah ipd. Na postopek ureditve lastništva je podal pritožbo, zato je zadeva predana sodišču.“ sta iz občine Majšperk še odgovorila županja Darinka Fakin, in direktor občinske uprave Matic Šinkovec.
Posebej zanimiva je njuna trditev, da Pepelnik ni „dovolil postavitve talnih ovir“, ko pa nam je slednji pokazal dopis Matica Šnikovca iz lanskega maja, kjer je je dobesedno zapisal: „Hitrostnih ovir na javne poti ne postavljamo!“ Kakorkoli že, to je še en primer, ki potrjuje, kako majhne lokalne skupnosti po državi pogosto imajo takšne in drugačne težave. Potreb s terena je veliko, denarja v občinskem proračunu pa premalo. In če k temu dodamo še človeški faktor so zapleti in konflikti neizogibni…
