Ker se trgatve v zadnjih letih začenjajo nekoliko prej, tudi klopotce postavljajo že pred veliko mašo
Nekaj dni pred Veliko mašo, oz. Marijinim vnebovzetjem, ko to običajno počnejo, so članice in člani Društva vinogradnikov Mala Nedelja minulo soboto, ob društvenih prostorih v Moravcih v Slovenskih goricah, tradicionalno postavili klopotec, ki že odganja ptiče in druge tatove sladkih grozdnih jagod. Ob tej priložnosti so ob družabnem srečanju bila podeljena tudi priznanja zaslužnim za izvedbo in gostoljubje letošnjega pohoda od kleti do kleti ter vinogradnikom, ki so bili uspešni na tekmovanju Vinis. Na prireditvi, katero je vodila Breda Žunič, so bili prisotni tudi društvena vinska kraljica Neja Horvatič predsednik društva Marjan Novak in ljutomerski podžupan Janko Špindler, ki so pozdravili prisotne ter podelili omenjena priznanja.
Sicer pa ne smemo prezreti, da so klopotci pomembna znamenitost Slovenije. Zato je v poznem poletnem času v naših vinogradih zelo lepo, ko že veselo pojejo klopotci, ki si jih vinogradniki postavijo ob velikem šmarnu ali na Jakobovo, sedaj pa tudi nekoliko prej, in jih spet snamejo za Martinovo, ko mošt uradno postane vino. Klopotec je naprava ali zvočilo, ki je verjetno slovenskega izvora, kot trdi tudi nemški etnolog Leopold Kretzenbacher. Nekateri pa trdijo, da so ga prvi postavili Francozi v 18.stoletju, in to na njivah. Torej ne v vinogradu. Marsikdo se najbrž vpraša, kakšen smisel ima danes postavljati klopotec, ko pa vemo, da se ga tudi ptiči več ne bojijo oziroma se sčasoma navadijo na njegov klopot. Torej je glede svojega temeljnega poslanstva pravzaprav neučinkovit. Toda klopotec je v svojem času, odkar ga poznamo, postal tako priljubljen in nepogrešljiv del krajine, kjer je doma in ga vidimo kot zaščitni znak naših vinogradov. Klopotčeva pesem je nekaj posebnega, najbolj pa je kot rečeno znana v Slovenski goricah, Prlekiji, Prekmurju in Halozah, manj na Dolenjskem in Beli Krajini in še manj na Primorskem. Klopotce poznajo tudi na avstrijskem Štajerskem in Hrvaškem Zagorju in Medžimurju. Toda ime so ohranili po slovenskem izvirniku, zato mu tudi Avstrijci pravijo klapotez.
Klopotec je sestavljen iz mnogih delov in vsak ima natančno opredeljeno funkcijo, zato tudi ni vseeno iz kakšnega lesa je narejen. Stolček je tisti del, ki drži gred, in ker je v obliki stola, nosi to ime. Biti mora iz močnega trdnega lesa, ponavadi iz bukovine, hrasta ali jesena. Na gred, za katero je najboljši akacijev les,izvrtajo luknje, v katere pritrdijo kladivca ali macleke. Kladivca morajo biti razporejena tako, da nikoli na udarita po dve hkrati. Zanje je najboljši hruškov les. Macleke držijo viličice iz hrastovega ali bukovega lesa. Kladivca udarjajo po deski- najboljša je iz kostanjevega ali češnjevega lesa-, deska pa visi na verižici. Klopotec ima tudi rep, da se lahko obrača po vetru; navadno je iz brezovih vej. Vetrnice so najboljše iz topolovega lesa, ker ni pretežak. Haloški klopotec ima šest do osem krakov vetrnico, slovenjegoriški pa štiri krake. Posebno veliki klopotci imajo tudi zavoro, da jih ob prevelikem vetru ustavijo, sicer bi se lahko uničili. Nekateri klopotci so tudi okrašeni z umetelno izrezljanimi figuricami…
V preteklosti je skoraj vsak vinogradnik ob vinogradu, tudi brajdah, postavil klopotec, ki je odganjal vsiljivce, da mu ne bi zobali sladkega grozdja. Klopotec je slovenska posebnost, ki so jo povzeli tudi avstrijski vinogradniki, ter ga poimenovali »Klapotez«. Zgodovino klopotca, je v knjigi Klopotec opisal Drago Korade. Prvič, pa je ime klopotec, v pesmi Tožba enega vincerla, leta 1797, zapisal duhovnik, pesnik Leopold Volkner. Znani, a žal že pokojni, naravovarstvenik Mirko Šoštarič, ki je bil po rodu iz Prlekije, je našel podatek, da so slovenski klopotec nekoč postavili celo na otoku Bali v Indoneziji. Klopotce so po navadi izdelovali samouki, včasih pa tudi kolarji ali mizarji. Ker je tradicija postavljanja klopotcev zamirala, so se pri društvih vinogradnikov odločili, da s postavljanjem klopotce obudijo in ohranijo to tradicijo. Tako danes na številnih vinorodnih področjih severovzhoda Slovenije, kjer delujejo vinogradniška društva, ni društva, ki ne bi postavljalo večjih klopotcev…
Klopotci so bolj namenjeni ohranjanju kulturne dediščine, saj se jih ptiče ne bojijo več (Foto: Občina Ljutomer)