Miran Jelen ljubiteljsko izdeluje klopotce že od zgodnje mladosti, naredil jih je že na stotine in poslal tudi v številne druge države
Medtem, ko po vinogradih severovzhodne Slovenije, a tudi drugje po vinorodnih območjih naše vinorodne dežele, klopotci odganjajo ptiče in druge nepridiprave, in ko že potekajo trgatve letošnjega grozdja, ki napoveduje odličen vinski letnik, smo poiskali strokovnjaka, izdelovalca teh slovenskih posebnosti – klopotcev. Eden izmed slednjih je 62-letni lesarski mojster Miran Jelen s Pobrežja v Mariboru, ki nam je razložil, da je klopotece simbol slovenskih vinogradov, ki nosi žlahtno sporočilo. Po izročilu se klopotec v Sloveniji postavlja od svetega Jakoba, 25. julija, pa do svetega Jerneja, 24. avgusta. „Klopotec je lesena mehanska naprava, ki ob svojem delovanju ustvarja ropot in se zaradi tega uporablja kot ptičje strašilo. Je neizogiben del področij, kjer raste vinska trta v Sloveniji, Avstriji in Hrvaškem. Ker so se ptiči zvoka, ki bi jih naj naganjal, že navadili, ima klopotec predvsem še estetsko vlogo, prav tako je nepogrešljiv del naše kulturne dediščine,“ pove Jelen, ki dodajal, da je tudi mojstrov, ki klopotce izdelujejo, vse manj.
Sam klopotce izdeluje že praktično pol stoletja, od otroštva. Sam je za izdelavo klopotcev samouk, v tem času je izdelal več sto klopotcev različnih velikosti, največ jih ptiče odganja na Štajerskem in v Pomurju, in širše po Sloveniji, toda njegovi klopotci klopotajo tudi v Avstriji, Nemčiji, Švici, Franciji, Romuniji in celo ZDA. „Klopotce delam ljubiteljsko – prijetno s koristnim – tako kot so jih izdelovali stari mojstri. Klopotci morajo biti izdelani iz šestih vrst lesa, in sicer: stol – hrast ali bukev, os – akacija, vilice batov – jesen, bati iz štirih različnih lesov – hrast, bukev, hruška, kostanj, zvočna deska – češnja ali sliva, ter lopute vetrnice – smreka ali lipa. Sicer pa izdelujem vse vrste klopotcev, in ker jih delam že od zgodnje mladosti, sem jih dejansko naredil že zelo veliko, in kot rečeno sem mnoge poslal tudi v druge države, tudi čez veliko lužo,“ razlaga Miran Jelen, ki dodaja, da izdeluje tudi miniature, male klopotce, premer vetrnice 90 cm in velikost stola 25 cm. Miniaturni klopotci so lepi okrasi in spominki, katere tudi mnogi naročajo.
Sogovornik Miran nam je razložil, da je klopotec edini slovenski model in izum na svetu, njegova zgodovina pa sega že pred leto 1700. Prvotno je bil namenjen odganjanju ptičev v vinogradih in je znanilec jeseni. Postavlja se ga v začetku zorenja grozdja od 25. julija do 24. avgusta, pospravlja pa se ga do 11. novembra. „Narejen je iz šest vrst lesa, kar je tudi nekakšna posebnost te čudovite naprave in s tem je omogočeno, da je njegovo klopotanje raznoliko. Predvsem lepo jih je poslušati ponoči, ko je tišina in se oglašajo vsak z svojega hriba. Žalostno je, da nekatere ljudi to moti in nasprotujejo njegovemu postavljanju – v nasprotju z takimi, upam da redkimi izjemami, menim, da moramo na našo tradicijo biti ponosni in jo z veseljem prenašati naprej iz roda v rod,“ ki nam je razložil majhne razlike med obema tipoma klopotca, Slovensko-goriškim in Haloškim.
Slovensko-goriški klopotec ima štiri loputno vetrnico, medtem ko ima haloški šest loputno vetrnico. Vsak klopotec je sestavljen iz 40 delov lesa, vsak del opravlja svojo funkcijo. Posledično tega morajo biti posamezni deli iz različnih vrst lesa, kar pa pride povsem do izraza pri batih. „Ko je osem batov napravljenih iz štirih vrst lesa, različnih trdot in udarjajo ob zvočno desko, s tem povzročajo različne zvoke, kar je tudi nekakšna posebnost te čudovite naprave,“ pravi Jelen in nadaljuje: „Klopotce izdelujem že več desetletij, za to imam tudi pridobljen certifikat kakovosti »domače umetnostne obrti«. Po naročilu izdelujem oba tipa klopotcev (haloški in slovensko-goriški), tako kot so to delali naši predniki. Moji klopotci, od spominkov do velikih naprav za v vinograde, so različnih velikosti, narejeni pa so: izvirno, kvalitetno, estetsko, iz šest vrt lesa, sestavni deli so lepljeni in vijačenji. Vsi moji izdelki so polakirani z lakom odpornim na zunanje vplive. Vse naštete lastnosti mojim klopotcem zagotavljajo dolgo življenjsko dobo.
Jelen še posebej spoštuje les, saj odkar pomni se je rad ukvarjal z lesom. „Čeprav to ni moj poklic, me je to delo vedno navduševalo. Les je kot živo bitje, vsaka vrsta je drugačna – razlikuje se po barvi, teži, strukturi, gostoti, trdoti, toploti, vonju, glasu – toplino začutiš že, ko ga samo primeš v roke in zato s kovino sploh ni primerjave. Ko ga že začneš obdelovati ima vsaka vrsta lesa svoj vojn, posebej močnega imata smreka in bor. Tudi obdeluje se vsak drugače. Najtežje se obdeluje smreka, pa čeprav je zelo mehka. Vse lastnosti pa pridejo v poštev tudi pri izdelavi klopotcev, kajti pri izdelavi enega klopotca potrebuješ pet vrst lesa in sicer hrast, akacija, jesen, javor in smreka. Naši predniki so uporabljali še nekatere druge vrste lesa kot so hruška in lipa, ker se pa te vrste težko dobi sem si dovolil spremembe in uporabljam le omenjene vrste lesa.
V teh različnih vrstah lesa je tudi ves čar,“ pove in dodaja, da ga izdelave klopotcev ni nihče učil.
Vedno je delal po lastni intuiciji, tehnološki postopek in načrte sem si izdelal sam. To delo je zelo raznoliko in zanimivo. Vsi deli so si med seboj skoraj drugačni, tako da se mora žagati, skobljati, rezkati, stružiti, rezkati horizontalno in vrtati, skratka opravljati se mora vse operacije.
Klopotec je naprava, ki je sestavljena iz 40 delov in jo poganja veter. Posamezni deli so gibljivi in morajo biti izdelani točno, da le to lahko deluje kot celota. Če želiš končno delo napraviti skladno in estetsko potrebuješ kar nekaj strojev, orodja in tudi časa, da vse poteka po ustaljenem vrstnem redu. Kot sem že omenil, so me te napravice zanimale že od nekdaj. Avgusta leta 1975, sem si klopotec podrobno ogledal pri enemu trgovcu, ki jih je takrat prodajal. Cena za en klopotec je takrat znašala 300 dinarjev. Za tiste čase to nikakor ni bilo poceni in po temeljitem ogledu sem se odločil, da ga bom izdelal sam. Takrat sem bil star 12 let in nisem imel nobenih izkušenj. Želel sem si samo narediti nekaj, kar bi se vrtelo in klopotalo. To mi je bilo zelo zanimivo, težava je bila le v tem, da nisem imel ne orodja, lesa pa tudi ne. Kljub temu sem se lotil dela. Les, ki sem ga uporabljal, ostanki od raznih razdrtih zabojev za sadje, so bili po večini smreka ali bukev.“
Priv klopotec je izdeloval cel teden, po spominu, kot je videl, da so narejeni in seveda se je ob tem trudil po svojih najboljših močeh. Končni izdelek je seveda bil le nekaj podobnega klopotcu. „Takoj, ko sem bil gotov sem ga postavil na drog, na kar sem hitro ugotovil, da sem naredil dve veliki napaki. Prvič: bati niso bili postavljeni centrično in ga je zaradi tega veter težko pognal. Bat se mora gibati 125°, meni pa se je gibal 250°, zato so se bati zatikali v zvočno desko, tu pa je prišlo do lomljenja. Zvočno desko sem moral odstraniti, ker bi v nasprotnem primeru polomilo cel izdelek. Prvi klopotec sem moral popravljati vsaki teden, vzdržal je nekje do sredine oktobra istega leta. Prišel je en močen veter, ga je razbil do konca, tako da je od vetrnic ostala samo še ena. Istega leta sem napravil še enega, samo da to ni bil klasičen klopotec, ampak je bila to nekakšna osem loputna vetrnica, katera je z svojim vrtljivim gibanjem preko ročičnega mehanizma, omogočala nihanje zvonca in ta naprava ni klopotala, ampak je zvonila. Tudi to vetrnico mi je tega leta razbilo, na isti dan kot prvega,“ pove Miran o svojih začetkih.
Naslednje leto je to vetrnico obnovil in napravil novi klopotec. Bil je že boljši, ampak tudi z njim ni imel sreče, kajti takoj, ko ga je postavil na drog, je prišel močan veter in ga je v trenutku razbilo in razmetalo lopute vse naokrog. Ta klopotec ni bil na drogu niti eno uro. Leta so minevala, z nakupom strojev in orodja, so tudi klopotci postajali kvalitetnejši…
Zgodba Kathleen Wills iz Montane (ZDA)
V Slovenijo sta jo pripeljala delo in želja po spoznavanju novih dežel. Je učiteljica umetnosti, inteligentna, aktivna in razgledana gospa, ki se je že na prvi pogled zaljubila v našo prelepo Slovenijo. V njeni družbi je vedno prijetno, pogovori zelo zanimivi. Navdušuje se nad našo bogato kulturno dediščino in seveda tudi hrano. Slovenijo je že zelo dobro spoznala, saj jo je prepotovala že po dolgem in širokem. Navdušena je nad pestrostjo naših pokrajin, navdušuje jo, da je lahko v enem dnevu v prestolnici, v hribih in a na morju, saj so razdalje bistveno krajše kot pri njih v Ameriki.
„Med potovanji po Sloveniji in prebiranji literature o njej se je navdušila nad klopotci. Kot učiteljica umetnosti in ljubiteljica domačih obrti, vidi v naših klopotcih neko lokalno posebnost. To našo zares čudovito posebnost je ponesla tudi na drugi konec našega planeta. Podarja jih za darila svojim članom družine in prijateljem v daljni Ameriki. Da bodo darila pristna in originalna, jih izdelujem kot pomanjšane kopije originalov, napravljene izvirno in kvalitetno. Zelo sem vesel, da je za izdelavo svojih daril izbrala prav mene, zato se za njihovo izdelavo še posebej potrudim, saj z njimi na drug konec sveta potuje tudi moje delo in se tako na nek način predstavljam tudi izven meja naše majhne dežele,“ prav Jelen.
