Dr. Andraž Teršek, ustavni pravnik, o legitimiranju starejših nad 65 let
Pred dnevi sprejeta spremembi 2.a člena Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji določa, da morajo starejši od 65 let pri vstopu v trgovino izkazati svojo istovetnost z osebnim dokumentom. To pomeni, da ta skupina prebivalstva – pogojno – ne more opraviti nakupa živil, ne da bi pokazali osebni dokument. Kje je meja, čez katero, tudi v imenu učinkovitosti in operativnosti, ne smemo?
Starejši so v teh časih najbolj zdravstveno ogrožena skupina ljudi. Pa tudi logistično: najtežje poskrbijo za svoje temeljne življenjske potrebe, še posebej, če so prepuščeni sami sebi. Zato mora biti politika delovanja trgovin in drugih objektov, ki jih obiskujejo, ker jih v to silijo življenjske razmere in življenje samo, urejena in izvajana na način, ki bo zanje najbolj prijazen in najbolj učinkovit.
Nobene potrebe po legitimiranju ni pri tem. Ukrep vlade ni namenjen in ne more, ali bolje ne sme biti namenjen temu, da bi veljal zaradi samega sebe, da bi bil sam sebi namen. Edini razumni, pravno dopustni in legitimni cilj pri tem je, da se tem ljudem olajša življenje, olajša nakupe in podobne storitve. Nikakor pa ni namen tega ukrepa, da bi se nad ljudmi izvrševalo “oblastno dovoljevanje in prepovedovanje”, ki bi bilo samo sebi namen.
Na kaj ciljam? Zgodilo se je že, o tem so mi pripovedovali ljudje, da v trgovino ni bil dovoljen vstop osebi, ki je izgledala malo mlajša, kot bi morala biti – po odloku vlade. Ali pa, da se nosečnici ni dovolil vstop v trgovino, ker ni imela dovolj izrazitih znakov nosečnosti. Ali pa, da se osebi ni dovolil vstop v trgovino, ker je prišla 7 minut prekmalu ali 11 minut prepozno. Pa tudi, da se mlajši osebi ni dovolil vstop v sicer prazno trgovino, ker ni prišla ob “pravi uri.” Takšna početja niso le nedostojna in v nasprotju z duhom tega ukrepa: so sramotna.
In spet pridemo do temeljnega vprašanja, podobno ali enako kot v času brez izrednih razmer: so odredbe oblasti namenjene samim sebi, ali človekoljubnemu in plemenitemu cilju, ki mu morajo slediti? Seveda je na mestu samo en odgovor: namenjene so drugemu cilju.
Vsakršno nerazumno, nemara celo nesramno odstopanje od tega pomeni nespodobno, nespametno in zavržno držo in ravnanje tistih, ki morajo in bi morali skrbeti za učinkovito uresničevanje cilja, namena in duha takšne odredbe. In ljudem pomagati.
Pridemo do sklepa: sklicevanje na uredbe in paragrafe, kot bi bili sami sebi namen, brez pameti, dostojnosti in bistre glave nima ničesar opraviti s pravom. Opraviti ima z etiko in osebnostjo ljudi na terenu (nadzornikov, varnostnikov), ki v danem trenutku, na konkretnem mestu in ob srečanju z določeno osebo uresničujejo ukrep in predstavljajo “oblast.” Če se ob tem, ko to svojo nalogo opravljajo v nasprotju z njenim ciljem in namenom, vedejo kot nerazumni ljudje, ki jih “oblastno pooblastilo” zaslepi in preveč prevzame, potem gre za ljudi, ki niso pravi za to nalogo.
Končno, tu ne gre več za pravo, ampak za razum, etiko, omiko in spodobnost.
