Politika ima eno temeljno omejitev, ki jo nekateri oblastniki prepogosto pozabijo: izvolitev na volitvah ne pomeni lastništva države. Pomeni le začasen mandat za njeno upravljanje. Nihče, niti predsednik vlade, ne dobi pravice, da svoje osebne politične simpatije razglasi za voljo celotnega naroda. Prav zato je sedanja sprememba slovenske politike do Izraela in Palestine mnogo več kot običajen zunanjepolitični manever. Gre za vprašanje politične odgovornosti, ustavne kulture in moralne verodostojnosti države. In vse to si dovoli trenutna oblast.
Preklic priznanja Palestine
Slovenija je leta 2024 priznala Palestino. To ni bilo dejanje proti Izraelu, temveč dejanje v podporo rešitvi dveh držav – rešitvi, ki jo desetletja zagovarjajo Združeni narodi in tudi Evropska unija. Nihče razumen ni trdil, da Izrael nima pravice do varnosti. Toda enako velja za Palestince. Tudi oni imajo pravico do države, dostojanstva in življenja brez vojne.
Danes poslušamo napovedi o preklicu priznanja Palestine in selitvi slovenskega veleposlaništva v Jeruzalem. Takšne poteze niso zgolj tehnične spremembe diplomacije. So politične izjave z daljnosežnimi posledicami. Pomenijo odmik od dosedanje slovenske zunanje politike in od prevladujočega evropskega pristopa, ki še vedno zagovarja rešitev dveh držav ter spoštovanje mednarodnega prava. To se dogaja v času, ko mednarodne organizacije, humanitarne agencije in številni pravni strokovnjaki že mesece opozarjajo na katastrofalne razmere v Gazi. Namesto da bi Slovenija poudarjala pomen zaščite civilistov, spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava in nujnosti politične rešitve, se zdi, da postaja predvsem glasna politična zaveznica ene strani. Takšna izbira je legitimna politična odločitev vlade, ki je »samo« trenutno« na oblasti. Ni pa mogoče trditi, da predstavlja stališče vseh državljanov.
Prav tukaj nastane največji problem. Vsaka oblast rada govori v prvi osebi množine. »Slovenija misli.« »Slovenija podpira.« »Slovenija bo naredila.« Toda v demokraciji takšne izjave nikoli niso absolutne. Slovenija ni vlada. Slovenija ni ena politična stranka. Slovenija je skupnost ljudi z različnimi pogledi, vrednotami in prepričanji.
Ko vlada sprejema zunanjepolitične odločitve, ki močno odstopajo od dosedanje usmeritve države, bi pričakovali široko javno razpravo, resno parlamentarno razpravo in tehtne pravne argumente. Namesto tega dobimo politično retoriko, ki zapletene mednarodne odnose pogosto poenostavlja na vprašanje lojalnosti političnim zaveznikom.
In kje je ob tem civilna družba?
Pravica do mirnega protesta ni napad na demokracijo. Je eden njenih najpomembnejših varovalnih mehanizmov. Protest ni dokaz, da je država šibka. Ravno nasprotno – kaže, da družba še ni izgubila sposobnosti javno izraziti nestrinjanja. Ali bo do protestov prišlo, je odločitev državljanov in organizacij civilne družbe. Nihče jim tega ne more predpisati. Prav tako pa nihče ne more trditi, da bi bilo javno in mirno nasprotovanje sporni politiki nekaj nelegitimnega. Mislim, da je ponovno (po štirih in nekaj letih) nastopil čas, da stopimo skupaj in »oblastnikom«, ki so bili poraženci volitev, ponovno rečemo NE!
Enako velja za nevladne organizacije. Njihova naloga ni slediti političnim strankam, temveč opozarjati na vprašanja človekovih pravic, pravne države in demokratičnih standardov. Ali so pri tem dovolj glasne, je legitimno vprašanje javne razprave. Odgovor nanj pa ni enoznačen, saj različne organizacije delujejo različno in imajo različne prioritete. Najbolj zaskrbljujoče pri vsem skupaj ni niti vprašanje Izraela niti Palestine. Najbolj zaskrbljujoč je občutek, da se zunanja politika vse bolj spreminja v podaljšek notranjepolitičnega obračunavanja. Kot da ni več pomembno, kaj je skladno z mednarodnim pravom ali dolgoročnimi interesi Slovenije, temveč predvsem to, kdo sodi v »naš« politični tabor. Toda država ni navijaška tribuna. Mednarodno pravo ni stvar trenutnih simpatij. Človekove pravice niso vredne manj zato, ker jih kršijo naši politični zavezniki, niti niso vredne več zato, ker jih kršijo naši politični nasprotniki. Če začnemo človekovo dostojanstvo meriti z geopolitičnimi merili, smo izgubili tisto, kar naj bi demokratične države ločevalo od logike gole moči.
Slovenija si je ugled ustvarila kot država, ki je zagovarjala mednarodno pravo, dialog in pravico narodov do samoodločbe. Ta ugled ni nastal sam od sebe. Gradile so ga generacije diplomatov, pravnikov in politikov, čeprav so ga v določenih obdobjih 35 let določeni »oblastniki« rušili in vedno znova omajali njen ugled. Tega se lahko uniči zelo hitro – z nekaj političnimi potezami, ki svetu sporočajo, da načela veljajo le, dokler so politično priročna. Demokracija se ne začne z vlado in se z njo tudi ne konča. Njeno pravo merilo ni moč oblasti, temveč pogum družbe, da oblast vpraša: »V čigavem imenu pravzaprav govorite in delate?«
Če je odgovor »v imenu vseh«, potem mora oblast sprejeti tudi dejstvo, da ima javnost pravico odgovoriti: »Ne v našem!«
Doc. dr. Bojan Macuh
Simbolična fotografija