Več kot žalostno je, da v 21. stoletju nekateri Prleki nimajo zdrave potne vode
Čeprav je v naši državi z ustavo zagotovljena “Pravica do pitne vode”, slednja ni še danes ni dostopna vsem državljanom. Poleg v nekaterih krajih na Goričkem v Prekmurju, ter v Halozah in Slovenskih goricah, tudi v Prlekiji obstajajo družine, ki niti v 22. letu 21. stoletja nima zagotovljeno zdravo pitno vodo. Državni zbor RS je pred dobrimi šestimi leti, natanko 17. novembra 2016 sprejel dopolnitev Ustave RS in oskrbo prebivalcev in gospodinjstev s pitno vodo opredelil kot človekovo pravico do pitne vode. S tem aktom je naša država postala druga država v Evropi (za Slovaško), ki je pravico do pitne vode dvignila na ustavno raven. Žal pa te pravice, med drugimi, očitno nimajo člani družine Vaupotič, ki živi praktično v središču vasi Ivanjkovci, neposredno ob železniški progi in državni cesti med Ormožem in Ljutomerom. Nekako bi še razumeli, da 42-letni David, njegova soproga Milena, sina, 12-letni Mihael in 6-letni Gabriel ter mama, 78 – letna Ana, nimajo ustrezne pitne vode, če bi živeli nekje na osamljenem hribu, bogu za hrbtom, toda njihovo domovanje je v praktično strnjenem naselju in zelo dostopnem območju. V bližini je še pet domačij, poleg Vaupotičevih sta brez vode še Sitarjevi in Pučkovi, ostali pa imajo vodo, seveda iz mestnega ormoškega vodovoda, torej javnega omrežja.
David Vaupotič, ki se vsakodnevno vozi v Ljutomer v službo in njegova soproga Milena, ki v službo potuje še nekaj kilometrov naprej do Bučečovcev, ugotavljata, da je življenje brez pitne vode, osnovne dobrine, življenjskega pomena, milo rečeno, žalostno. Zato se doma morajo znajti po svoje in piti vodo iz lastnega studenca, čeprav ne vedo, ali je ustrezna. Po Davidovem prepričanju je povsem nerazumljivo, da v tem času napredka nimajo vodo iz javnega vodovoda. Sploh je nepojmljivo, a žal resnično, da nekateri ljudje še vedno nimajo ustrezne pitne vode v svojem domu, čeprav moramo priznati, da je za večino prebivalcev v državi glede pitne vode precej dobro poskrbljeno. Med tistimi, ki jim je še danes kršena ustavna pravica glede pitne vode, je poleg Vaupotičevih in še pet gospodinjstev v Ivanjkovcih, še nekaj hiš v Žerovincih, Vodrancih in še kje na območju občine Ormož oz. Prlekije. Naš sogovornik David Vaupotič, ki živi v neposredni bližini središča Ivanjkovcev, že težko čaka dan, ko bo iz domače pipe pritekla pitna voda. »Na življenje brez vodovoda smo se žal morali navaditi, vendar že res težko čakamo dan, ko bomo tudi mi imeli to nujno življenjsko dobrino – čisto pitno vodo. Biti brez pitne vode v tem času je, milo rečeno, žalostno. Že pred leti smo občino na to problematiko večkrat opozorili, a posluha ni bilo. Smetnjak so dostavili na vsako dvorišče in na vsak vikend, javnega vodovoda, ki je večja nuja, pa niso mogli pripeljati do vseh hiš,« pravi David, ki pojasni, da imajo pitno vodo le nekaj metrov oddaljeni sosedje, v njegovi družini pa so odvisni od lastne iznajdljivosti in vode iz lastnega studenca. »Seveda se bojim, ali je voda, ki jo pijemo, varna. Zlasti me skrbi za otroka. Ne vemo, kakšne kakovosti je. Tudi analize vode ne morejo pokazati, ali je voda prav v vsakem trenutku ustrezna. Treba je vedeti, da so rezultati analiz le odraz trenutnega stanja in da se lahko kakovost vode hitro spremeni, denimo ob nalivih in podobno.«
Ne le bojazen, da voda, ki jo pijejo, ni ustrezna, temveč se jim večkrat v letu zgodi, da ostanejo celo brez nje. Težava je namreč, ko pride do izpada elektrike. »Vodo iz studenca žene črpalka, ko zmanjka elektrike, ostanemo brez nje. Ko greš pod prho, voda ne priteče. Ne moreš se umiti, čeprav moraš v službo, otroci pa v šolo. In potem čakamo, da se elektrika spet vrne. Res žalostno.« David ob tem pove, da v tovrstnih primerih za gospodinjstvo kupujejo ustekleničeno vodo, enako tudi ob močnejših nalivih, ko je voda iz domačega studenca tik ob potoku, železniški progi in tranzitni cesti, povsem motna. Niso žalostni in razočarani samo v družini Vaupotič, temveč o težavah z vodo potarnajo v še nekaterih družinah iz Ivanjkovcev, ki svoje hiše ne morejo priključiti na javno vodovodno omrežje. Tudi njih skrbi, ali je voda, ki jo pijejo iz lastnega zajetja, ustrezna. »Ne vemo ali bomo kdaj zaradi suše ali izpada elektrike ostali brez vode in ali je ta ustrezna, kajti dati vodo v analizo ob vsaki spremembi je praktično nemogoče. Potem so tukaj še kmetijske površine, morebitna prisotnost pesticidov. Ob močnejših nalivih je že bilo mogoče opaziti, da je bila voda motna. Potem je bilo treba nekaj časa počakati, da je voda spet postala bistra.« Vaupotičev sovaščan dodaja, da so pred leti domači studenec poglobili, da ne bi v sušnem obdobju vode zmanjkalo, za pitje in kuhanje pa večinoma kupujejo ustekleničeno vodo, zlasti če se jim voda ne zdi ustrezna.
Kot trdi ormoški župan Danijel Vrbnjak, se problematike oskrbe s pitno vodo zavedajo tudi v lokalni skupnosti. Ob tem obljublja, da jo bodo poskušali rešiti v prihodnjem letu: »V načrtu imamo izgradnjo treh novih vodovodnih linij, s čimer bomo zagotovili pitno vodo najmanj desetim hišam, v delu Žerovincev, Ivanjkovcev in Vodrancev. S tem bomo rešili glavnino te problematike.« Dodal je, da je javna vodovodna oskrba nujna, tudi zato, da mlade družine zadržijo v občini. David Vaupotič upa, da obljube niso iz trte zvite moti pa ga, da trije sosedi imajo ustrezno vodo iz javnega vodovoda, on ter še soseda (Sitar, Pučko) pa nimajo. Pa ne zaradi tega ker slednji imajo urejen vodovod, temveč zakaj, če so že delali v soseščini niso priklopili vsa gospodinjstva.
