Kako ob dolgovih, leasingu in vseh položnicah preživeti z 810 evri?

Invalidna Sonja in Bojan Žižek iz Prlekije sta prišla do dna, saj jim rubežniki že trkajo na vrata; Ker Bojan ni dodatno zavarovan, mora plačati zdravljenje iz žepa…

V naši lepi deželici na sončni strani Alp je še vedno veliko družin, ki težko živijo, pravzaprav životarijo od danes do jutri in trepetajo, da jih ne bodo deložirali in izgnali na cesto. Posameznikom je sreča obrnila hrbet, drugi so svoje življenje sami zavozili, mnogim pa je tudi aktualni krizni čas zaradi covid-19, še dodano poslabšal življenje. Nekateri, ko poplačajo režijske stroške, kar je nujno, saj v nasprotnem lahko ostanejo brez elektrike, vode, telefona ipd., nimajo denarja za hrano, kar še posebej negativno vpliva na invalidne ljudi, sladkorne in podobne bolnike, ki se morajo držati ustrezne diete, takšna hrana pa je še dražja. In med takšnimi ljudmi, ki so čisto na dnu, sta tudi 57-letna Sonja in 59-letni Bojan Žižek iz Iljaševcev, dober streljaj iz središča Križevcev pri Ljutomeru. Sama ne vidita izhoda iz težav, ki ju pritiskajo z vseh strani. Toliko je različnih terjatev, da 810 evrov, ki jih mesečno dobita, ne morejo poplačati vseh sprotnih obveznosti, o ostanku za hrano in življenje pa niti misliti več ne upata. Oba povesta, da bi jima pravzaprav že dva tisočaka zadostovala, da se rešita zaostalih terjatev in potem bi najverjetneje znova nekoliko lažje zadihala.

„Dejansko sva prišla tako daleč, da morava javno prosti za pomoč. Znašla sva se v veliki finančni stiski in sedaj druge rešitve ne vidiva. Mož, ki je natanko leto dni v bolniškem staležu, saj se je ponesrečil 10. septembra lani, prejema le 650 evrov nadomestila. Jaz sem prijavljena na Zavodu za zaposlovanje in prejemam 160 evrov socialne podpore, saj sem oktobra lani ostala brez službe potem, ko je lani bila epidemija korona virusa, ko sem nadomeščala eno izmed zaposlenih v OŠ Križevci pri Ljutomeru,“ žalostno razlaga Sonja Žižek, ki je večinoma na Zavodu za zaposlovanje, vmes pa je nabrala okoli 15 let delovne dobe, v piščančji farmi Bučečovci, Slaščičarni Rogljiček ter OŠ Križevci pri Ljutomeru. Ob tem naša sogovornica nadaljuje: „Za poplačilo vseh tekočih terjatev bi potrebovali 2.000 evrov. Zato lepo prosim, če bi mi lahko dobri ljudje pomagali, da končno izplavamo iz tega brezna. In prepričana sem, da bo pozneje boljše“.

Njen mož Bojan se je rodil 25.11.1961 v Hrastju Mota v občini Radenci, po odsluženi vojski v Črni Gori, se je zaposlil v Mizarstvu Marles v Boračevi pri Radencih, kjer je nabral 15 let delovne dobe. Po propadu omenjene ‘žage’ je končal na Zavodu za zaposlovanje, kjer je prebil šest let. Potem se je leta 2003 zaposlil v Pogrebni dejavnosti Dušan Bratuša s.p., torej skupaj že ima skoraj 34 let delovne dobe. „Šest let, ko sem bil na zavodu, mi manjkajo, da bi se sedaj lahko upokojil. Ker je stanje po lanski poškodbi, ko sem padel s strehe pomožnega oddelka, kjer sem želel odstraniti sosedove veje, še vedno slabo in ne morem ničesar dvigati, torej tudi krst s pokojniki ne morem prenašati, sedaj čakam na invalidsko upokojitev. Torej vse je odvisno od invalidske komisije“, nam pove Bojan Žižek, ki tudi pokaže rane na hrbtu, ki jih je zadobil ob omenjenem padcu pred natanko letom dni in se je kar nekaj časa boril za življenje.

Prav v tem času, ko je bil po bolnicah v Murski Soboti in Mariboru, je nastalo največ dolgov. Ker nima dodatnega zavarovanja, je namreč mnoge stvari, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, plačati posebej. In sodišče je že odobrilo rubež. „Nekaj smo že poplačali, ko je banka ‘zasegla’ regres, ki je nakazal delodajalec in je poplačala nekaj terjatev do bolnic. Potrebno pa je še več, terjatve pa niso samo iz bolnice. In ker nimamo denarnih sredstev je jasno, da so nam rubežniki že pred vrati, mi pa ne moremo poplačati niti sprotnih režijskih položnic“, povesta zakonca Žižek, ki imata tudi dva sina. Starejši, 35-letni Aleš je pri njih in je tudi brez zaposlitve, mlajši, 33-letni Denis, ki živi pri dekletu, pa je zaposlen na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije – Soča oprema, specializirana prodajalna z medicinskimi pripomočki v Murski Soboti. Torej, kakorkoli obračamo, Žižkovima je potrebna širša družbena pomoč, kajti poleg omenjenih terjatev iz bolnišnic je največji izdatek za avto hišo, kjer 166 evrov mesečno plačujejo leasing za avtomobil, ki so ga kot pravijo morali nabaviti predvsem za prevoz do zdravnikov, zraven so seveda vsakomesečne režijske položnice, tako da bi po plačilu zaostalih terjatev nekaj ostalo za hrano, o kakšnem kosu oblačila ali obutve pa ne morejo niti razmišljati. Na srečo, ker imata lastni gozd in s tem drva, jima vsaj kurjavo ni treba kupovati…

Eno je gotovo, tudi če jim rubežniki poberejo vse, iz hiše ob glavni cesti Križevci – Radenci, ki je sicer solidno vzdrževana, a je potrebna temeljite prenove, družino Žižek ne bo nihče deložiral. Sonja, torej družina, je namreč lastnica le ene osmine hiše, kar je podedovala po svoji mami Frančiški Rubin, ostali dediči in solastniki pa so v Združenih državah Amerike.