Zgodovinar in raziskovalec dr. Marjan Toš z odmevnim predavanjem “Aprilski kresovi nad Muro 1938 – 1941”
Območje gradu Cmurek v Tratah nad reko Muro, pa tudi sosednje kraje, je močno zaznamovala vzpostavitev državne meje na reki Muri po prvi svetovni. Zgodovinsko povezana grad (Zgornji) Cmurek in pod njim trg Cmurek, sta pristala vsak v svoji državi. Nestanovitne razmere, naraščajoče sovraštvo, delitve in vzpon nacizma so otežili življenje nekdaj povezane slovensko in nemško govoreče skupnosti. In da bi zainteresirani javnosti nekoliko približali dogajanje na tem koncu države v prvi polovici prejšnjega stoletja, je vodstvo Muzeja norosti v gradu Cmurek, v okviru obeleževanja mednarodnega dneva muzejev, povabilo zgodovinarja in raziskovalca dr. Marjana Toša, na predavanje pod naslovom “Aprilski kresovi nad Muro 1938 – 1941”, kjer je v središče predavanja postavil obdobje med obema vojnama ter začetek druge svetovne vojne na tem robu Slovenskih goric. „Dogodek smo organizirali z željo osvetliti zgodovinske dogodke, bolje razumeti tedanje okoliščine in se učiti za danes,“ je povedala direktorica zavoda Muzej norosti Trate Sonja Bezjak, ki dodaja: „Le malo dogodkov v slovenski zgodovini je tako pomembnih za ozemeljsko celovitost današnje Republike Slovenije, kot je Maistrova zasedba Spodnje Štajerske. Odločnost generala Rudolfa Maistra, ki je zavrnil sklepe nemških oblasti, je najpomembneje botrovala obstoju Štajerske v okviru slovenske države.”
Dr. Marjan Toš je profesor zgodovine in geografije, magister zgodovinskih znanosti z doktoratom iz zgodovinske antropologije ter upokojeni muzejski svetovalec, publicist in novinar. Ukvarja se z raziskovanjem judovske zgodovine, holokavsta, antisemitizma ter lokalne zgodovine Slovenskih goric, zlasti obdobja 1918–1945. Posebej se posveča tudi usodam žrtev druge svetovne vojne in povojnega obdobja na tem območju. Je urednik številnih zbornikov in monografij ter pomemben raziskovalec regionalne zgodovine. Zato niti ne preseneča, da je predavanje, ki so ga organizirali s podporo ministrstva za kulturo, pritegnilo takšno množico domačinov iz Trat, a tudi iz Gornje Radgone, Apač, Lenarta, Velke, Šentilja, Sladkega Vrha in celo iz Maribora. Kako je šlo za veliko zanimanje za tematiko, potrjuje tudi daljši klepet po dvournem predavanju, ki je mnogim sedaj približalo resnico o dogajanju na začetku ali koncu države okrog reke Mure. Tudi, komu in zakaj so v tem delu Slovenskih goric goreli kresovi…
Grad Cmurek se sicer uvršča med pet najstarejših gradov v Sloveniji. V njem deluje Muzej norosti, ki obiskovalcem predstavlja, kako se spreminja razumevanje pojma norosti ter prikazuje življenje in delo v zavodu za duševno in živčno bolne, ki je v gradu deloval do leta 2004. V gradu Cmurek ob avstrijski meji sedaj domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Sicer pa ne gre prezreti, da si lahko zainteresirani ob sobotah ogledate grad na vodenem javnem ogledu Na sledi norosti, vodenje je možno v različnih jeziku, le dogovoriti se je potrebno. V gradu, kjer zdaj deluje Muzej norosti in izvaja različne družbeno-osveščevalne aktivnosti o totalnih institucijah, je pa to tudi srečevališče krajanov in izobraževalno središče za vse generacije, je sicer na ogled tudi več zbirk. Na omenjenih vodstvih, Na sledi norosti, je večji poudarek na zgodovini nekdanjega zavoda za duševno in živčno bolne, ki je deloval v teh prostorih. Sicer pa v gradu predstavljajo tudi zgodovino gradu, pomen reke Mure oziroma evropske Amazonke. O slednjem bo več govora na vodenih ogledih v letošnjem juniju. Trajanje vodstva je 90 minut. Kontakt za več informacij: 070 433 219 ali e-pošta: info@muzejnorosti.eu in tudi na spletni strani muzejnorosti.eu.
V nadaljevanju objavljamo dobesedno predavanje dr. Marjana Toša:
I. UVOD
V drugi polovici 19. stoletja, torej po uvedbi ustavnega življenja v Avstriji, ko se je začela Spodnja Štajerska narodnostno prebujati, so gradili Nemci svojo moč predvsem s svojim kapitalom o mestih in trgih, ki so jih zaradi ponemčenega meščanstva imeli za svoje poglavitne postojanke sredi »slovenskega morja«. Okolica mest in trgov, torej podeželje je bila večinsko slovensko. Šentilju ter deloma v Sladkem Vrhu sicer nista bila pomembna trga, a se je v obeh čutila moč nemškega kapitala, s katerim so razpolagali posamezni vplivni gostilničarji, trgovci in veliki obrtniki. Občinski odbori na podeželju so bil v slovenskih rokah, v mestih in trgih, na primer v Lenartu pa v nemških. Po marčni revoluciji in pomladi narodov 1848 je tudi v Slovenskih goricah še naprej zorela ideja o Zedinjeni Sloveniji in imela podporo zlasti v intelektualnih krogih in med svobodnimi poklici/notarji, odvetniki, zdravniki/. Zahteva po Zedinjeni Sloveniji je naletela na velik odpor štajerskega nemštva. Območje ob današnji severni meji med Šentiljem in Tratami je sodilo v mariborski okraj. Taborov na ten območju ni bilo, je pa del slovenskega prebivalstva njihove zahteve podprl. Nemštvo je dolgoročno zasnovalo politiko prevlade nad slovenstvom v vseh pogledih. Pri tem sta jim veliko pomagali obe bojni organizaciji – Schulverein in Südmark. Prva je bila nemško liberalno usmerjena, druga pa antisemitsko – obe pa sta se pri delu medsebojno dopolnjevali. Na področju germanizacije sta igrali pomembno vlogo, prva sploh v šolstvu.
II.PO RAZPADU MONARHIJE 1918
Po končani prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske monarhije, pod katero smo Slovenci stoletja živeli, je leta 1918 nastala nova država, imenovana Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Severna meja se je zaradi odločne Maistrove akcije in Narodnega sveta za Štajersko obranila v korist Slovencev, žal pa ne tudi na Koroškem, kjer so Slovenci po plebiscitu leta 1920 ostali pod nemško republiko Avstrijo. Boji za severno mejo 1918 – 1919 so zaznamovali območje med Šentiljem in Tratami, pa tudi naprej mimo Apaškega polja vse do Radgone. V Šentilju so bili med najbolj zaslužnimi narodnostnimi voditelji župnik Matija Kelemina, Evald Vračko in župan Franjo Thaler, ki je imel direktne stike z generalom Maistrom. V Ceršaku se je čutil vpliv slovenskega župana Antona Hauca, v Jakobu pa učitelja Vaude. Linija Špilje – Radgona je bila v spopadih še na pomlad 1919. Februarja 1919 je v okviru bojev za Radgono padel v slovenske roke obmejni Mureck. In to celo brez bojev, saj so se nemški branilci umaknili. Šlo je za spopade med slovensko (po 1.decembru 1918 že jugoslovansko) vojsko pod poveljstvom generala Maistra in nemško-avstrijskimi paravojaškimi enotami (Schutzwer). Po bojih in pariški mirovni konferenci je desni breg Mure z Apaškim poljem vred pripadel SHS. Reka Mura je naenkrat postala mejna reka od Ceršaka proti Gornji Radgoni. Mnogi ljudje, predvsem tisti nemškega rodu, se z novo državo in mejo niso mogli sprijazniti. Ljudje so bili vajeni skupnega življenja z obeh bregov Mure. Bile so mnoge sorodstvene vezi, lastništva posesti, delo pri kmetih, trg za kmetijske pridelke in drugo. Številni kmetje iz avstrijske strani so imeli posestva, predvsem vinograde, na slovenski strani. Nova meja na Muri je znatno spremenila in otežila življenje na obeh straneh. Sladki Vrh tedaj še ni imel niti cestne povezave. Njegova povezava s svetom sta bila broda na reki Muri (eden blizu sedanjega broda, drugi v tovarni) z železniško povezavo Bad Radgesburg- Spielfeld. Šola na Vranjem Vrhu je bila do leta 1919 nemška. Tovarna lepenke Sladki Vrh je bila v nemški lasti, v njej je bil uradni in pogovorni jezik nemški. Tako delavci v tovarni kot viničarji so bili močno podrejeni in odvisni od tujcev, lastnikov, ki so govorili le nemško in katerim novo nastala država ni bila po godu, saj so na tem območju hoteli obdržati svoj vpliv. Z narodnostnega vidika v prid slovenstvu so bile morebiti za kanček razmere nekoliko boljše na območju občine Velka. Večje kmetije so bile namreč v lasti zavednih Slovencev, imeli so slovensko šolo, narodno zavedne učitelje in duhovnika. Trate, ki takrat sicer niso bile del občine Velka, so bile razvito območje, a pod močnim vplivom nemških lastnikov z večjimi posestmi, dvema gradovoma, mlinom z oljarno, žago, pekarno, gostilno in mesarijo. Ukinitev nemške šole Sladki Vrh in postavitev novega slovenskega nadučitelja Breganta, je sprožila velik odpor pri nemško govorečih prebivalcih, saj jih je bilo takrat v Sladkem Vrhu zelo veliko. Tudi Občino Sladki Vrh je ob nastanku nove države SHS vodil nemški župan Gozdnik, a ga je dokaj hitro zamenjal slovenski župan Cirar iz Svečan. Tovarna lepenke Sladki Vrh je bila prodana novemu lastniku Rosenbergu iz Maribora, ta pa jo je kmalu za tem prodal podjetnemu Mauru Sesslerju iz Zagreba. V tovarni je imel, kot obratovodja, pomembno vlogo tudi nekdanji štabni oficir Avstro – Ogrske vojske, Ptujčan Leschnigg. Nemci so ohranili svoj ekonomski in politično-javni vpliv in so s svojim protislovenskim delovanjem vplivali na delavce, kmete in viničarje. Nemški vpliv je bil tako močan, da je bil leta 1928 za župana Občine Sladki Vrh ponovno izvoljen Gozdnik, a le za čas, dokler ni prišlo leta 1933 do združitve Občin Sladki Vrh in Velka v novo Občino Velka. Na županska mesta v novi občini so se zvrstili nemško usmerjeni veljaki, in sicer Maly iz Trat, nato Ploj z Velke ter Holer iz Dražen Vrha , ki je bil že pred drugo vojno tudi član KB (Kulturbunda). Leta 1925 je prišel v Sladki Vrh nadučitelj Jakopec, zavedni Slovenec, ki se je zavzemal za ukinitev nemške vzporednice. Uspelo mu je, vendar šele leta 1932. Leto pred tem se je v Sladkem Vrhu oblikovala sokolska skupina, povezana z lenarškim Sokolom. Njen namen je bil razviti kulturno dejavnost ob meji, vendar večjih uspehov ni bilo. Kljub vsemu je sicer maloštevilna skupina okoli Sokola v tem obmejnem kraju osvežil slovensko politično življenje in krepil slovensko narodno zavest. Povezan je bil tudi s sokolsko četo pri Sv. Ani, ki je bila del Sokolskega društva Sv. Lenart v Slovenskih goricah, katerega je vodil velik narodnjak, liberalni politik in dolgoletni lenarški župan dr. Milan Gorišek. Ta je bil osebni prijatelj župana Jožefa Špindlerja pri Sv. Ani, ki je bil sicer pripadnik katoliškega tabora, a zavedni Slovenec in podpornik Sokola. Nemcem je bil velik trn v peti.
III. MED OBEMA VOJNAMA 1918 – 1941
Mejni kraji na obronki Slovenskih goric nad Muro (Šentilj, Sladki Vrh, Trate, Velka…) so bili do konca prve svetovne vojne vezani na nemška središča onstran reke, kraji ob »cesarski cesti« in »južni železnici« pa proti Mariboru. Pomembna je bila vloga mostu v Tratah. Po prvi svetovni vojni in novi državni meji so bili k mariborskemu sodnemu okraju priključeni Dražen Vrh, Sladki Vrh, Trate in Velka, ki so bili pred tem vse od leta 1850 del sodnega okraja Cmurek. Leta 1933 je bil v Kraljevini Jugoslaviji sprejet Zakon o občinah, po katerem so nastale nove občine, med njimi tudi občina Šentilj, v katero so bile vključene občine Ceršak, Cirknica, Kaniža, Selnica ob Muri, Sladki Vrh, Šentilj, Svečane in Zgornje Dobrenje. Že leta 1934 sta se odcepili občini Sladki Vrh in Svečane in se pridružili občini Velka. Takšna velikost občin je ostala do konca druge svetovne vojne.
Trate so bile pomembno prehodno mesto prek Mure, kjer je bil leta 1900 zgrajen železni most, ki je povezoval Trate z avstrijskim Mureckom. Na Muri so obratovali tudi brodi, ki so jih dvolastniki uporabljali za prehajanje meje. To je bilo gospodarsko gledano močno kmetijsko območje s kar dvema gradovoma. Prvi je bil veliki grad Cmurek in drugi dvorec Novi Kinek na najvišji točki Trat. V njem si je med obema vojnama uredil ambulanto ruski zdravnik Sergej Kapralov, odličen pljučni zdravnik. Bolniki so tudi po več dni čakali, da so prišli na vrsto za pregled. Prisluhnil je tudi zdravstvenim težavam okoličanov in marsikomu rešil življenje. Mladi Kapralov je po zmagi boljševikov v oktobrski revoluciji 1917 in po državljanski vojni, pobegnil iz Rusije in – podobno kot več deset tisoč njegovih rojakov – našel zatočišče v Kraljevini SHS (po letu 1929 v Kraljevini Jugoslaviji). Pred prihodom na Trate je bil zdravnik v legendarnem »ruskem sanatoriju« na Vurberku, na Tratah pa je v dobro opremljeni ambulanti zdravil bolnike, včasih pa tudi živali. Bil je odličen zdravnik in tudi lekarnar. V Mariboru se je leta 1933 poročil s Heleno Wicher, ki je imela že sina iz prvega zakona. Bila je hči mariborskega industrialca in dediščina prezgodaj umrlih staršev je Kapralovima omogočila nakup dvorca na Tratah. Na grobnici na Pobreškem pokopališču sta zapisana datuma smrti: Sergej je umrl 26. junija, žena Helena pa 27. junija 1944. Takrat so bili rdečearmejci še daleč, daleč stran od Mure. Helenin sin iz prvega zakona Norbert je z zdravili iz domače lekarne zalagal partizanski odred na Kozjaku. Torej bi bilo verjetneje, da bi si ruski zdravnik vzel življenje v strahu pred nemškim maščevanjem, kakor zaradi oddaljene Rdeče armade. Na Tratah so ženi pravili Heli… Med ljudmi je ohranjena je »legenda«, da je storil samomor, ko so prišli vojaki sovjetske Rdeče armade v avstrijski Müreck in da so domačini govorili: »Glej, pred četrt stoletja si pobegnil pred njimi iz Rusije, zdaj pa te bodo tu ubili.« Njegov lik in delo sta bila deležna pozornosti pisateljev Toneta Partljiča in Draga Jančarja, ostal pa je tudi v javni memoriji okoliškega prebivalstva. Seveda pa ne drži, da bi storil samomor zaradi Rusov, ki so bili še daleč od Mure. Junija 1944 je bila namreč Rdeča armada po zmagah nad nemško armadno skupino Jug še v Ukrajini. RA se je zoperstavila smo še armadna skupina Center, ki je štela milijon mož. Načrtovalec operacij za novi prodor sovjetskih armadnih skupin proti zahodu je bil sovjetski maršal poljskega rodu Konstantin Rokosovski, ki je skoraj izgubil življenje v Stalinovih čistkah leta 1937. Zastavil si je izjemno ambiciozni načrt – popolno uničenje in zdesetkanje nemške armadne skupine Center. Vrhovno poveljstvo je bilo siocer skeptično, a trmasti Rokosovski je vztrajal na koncu dobil zeleno luč od Stalina. Fronta se je začela premikati proti zahodu. Torej je ozadje Kapralove smrti le nekoliko drugačno in uradno nepojasnjeno. Prodor Rdeče armade do Mure v Radgoni (Gornja Radgona) se je namreč odvil aprila 1945. Takrat bi iz strahu pred Rusi najbrž res lahko storil samomor. Sovjetske enote so po preboju madžarske fronte v začetku aprila 1945 zasedle Prekmurje in se približale reki Muri ter s tem nasproti Gornje Radgone na desnem, štajerskem bregu, ki je bila takrat še pod nemško okupacijo
Ekonomsko gledano je bilo celotno obmejno območje od Šentilja do Trat šibko, v dobršni meri še vedno odvisno od kapitala nemških lastnikov. Velik del prebivalstva je bil na socialnem dnu, bili so viničarji in kočarji, ki so iskali priložnosti za boljše življenje preko Mure, zlasti pa v Nemčiji po letu 1933, ko je nacizem na veliko zagnal gospodarski razvoj obubožane države. Sezonski delavci so sčasoma prinašali na domove v Slovenske gorice novice o blagostanju, ki se je začelo v Nemčiji pod vodstvom kanclerja Adolfa Hitlerja in njegove NSDAP. V ta del Slovenskih goric so prodirale tudi ideje in programske zahteve Kulturbunda. Leta 1939 po obnovi delovanja Kulturbunda so v to nemško društvo ob bogati agitaciji vstopali tudi številni Slovenci širše mariborske okolice. Slovenske gorice niso bile izjema ( Lenart, Šentilj, Sv. Trojica, Velka). Štajerski Slovenci so se v času vzpona gospodarstva v Nemčiji in socialnih gibanj dokaj hitro ogrevali za nacistično ideologijo. Od Šentilja do Sladkega Vrha, Trat in Velke ter naprej do Lokavca, Sv. Ane in ob Muri do Apaškega polja, je bilo vse več debat in celo hudih prepirov med ljudmi ( v glavnem po gostilnah), da naj pride nemški red nazaj tudi v te kraje in jih dvigne iz uboštva in zaostalosti. Zato oboževanje Hitlerja še zdaleč ni bilo lastno samo nemški skupnosti. Mariborski in okoliški Slovenci, sploh v obmejnem delu Slovenskih goric in na Apaškem polju, so že v desetletju pred drugo svetovno vojno in zlasti po nemški priključitvi Avstrije leta 1938 videli edino rešitev iz eksistencialnih zagat v priključitvi slovenske Štajerske nemškemu rajhu. Samo za ilustracijo: leta 1910 je na Apaškem polju uporabljalo za občevalni jezik nemščino 87,5% ljudi; leta 1921 še vedno 74% in leta 1931 50% prebivalstva. Za hitlerizem se je med štajerskimi Slovenci vnemalo zlasti mestno delavsko in obrtniško prebivalstvo ter okoliško kmečko prebivalstvo, še posebej kmečki najemniki, med njimi predvsem viničarji, katerih socialni položaj je bil izrazito neurejen. Največ tega je bilo med prebivalstvom revnih področij Haloz, Slovenskih goric in Kozjaka.
Slovenske gorice so bile zaradi izrazite obmejne lege – s Tratami vred – še posebej izpostavljene, saj je tod živeli tudi veliko viničarjev, ki so bili na dnu družbene in socialne lestvice. To so bili veliki reveži, ki so videli preko meje po letu 1938 blagostanje. O tem so širili glas tudi sezonski delavci v Nemčiji in po anšlusu leta 1938 tudi v Avstriji. Med njimi so bili tudi taki, ki jih je za sodelovanje pridobil Gestapo in so po okupaciji 1941 propagandno delovanje okrepili. Glavni komunikacijski kanal, po katerem so do slovenskih Štajercev pronicale novice o Hitlerjevem redu, so bili ravno omenjeni sezonski delavci, ki so se vračali z dela v rajhu ali nemški Avstriji.
Leta 1938 po nemški priključitvi Avstrije k tretjemu Rajhu sta se Hitlerjev režim in nacistična ideologija približali obrežju reke Mure in močno posegala preko meje s pomočjo tukaj živečih vplivnih nemških veljakov. Že ob prihodu Hitlerja v Avstrijo, 12. marca 1938, so na slovenski strani zagoreli številni kresovi Hitlerju v pozdrav. Nekaj dni pozneje je bil izpeljan prvi pohod »Hitlerju naproti!«, ki je vodil h gradu Zgornji Cmurek. V Scheffovi gostilni so se posebej zbirali v glavnem nemško govoreči uslužbenci iz tovarne, z Leschniggom na čelu, ter vplivni kmetje Mayerhofer, Roškar, Galer in Ferk. Zanimivo je, da se kmet Osvald iz Svečan, ki je znal le nekaj slovenskih besed, ni želel družiti s to skupino ljudi, temveč je bil raje prijazen in pošten do Slovencev. Leta 1940 je bila tudi v Sladkem Vrhu ustanovljena organizacija Kulturbunda, ki je povezovala člane iz širše okolice, predvsem pa delavce in uslužbencev tovarne. Prav člani KB in drugi somišljeniki so začeli odkrito delovati proti Slovencem in jugoslovanski državi. Podpora Nemcem je prihajala tudi iz apaške kotline ( sam raje uporabljam izraz Apaško polje), kjer je živelo veliko Nemcev. 27. marca 1939 je bil organiziran velik pohod »Aufmarsch«. Zajemal je okoli 300 ljudi iz Apač, Plodršnice in drugih okoliških krajev in je bil namenjen v Sladki Vrh, da bi manifestirali pred tovarno kot tudi ob meji. Nosili so nacistične znake in nemške zastave, vzklikali Hitlerju ter peli hitlerjevske pesmi. Na Tratah so pohod ustavili žandarji. Vnel se je pretep, v katerem je bilo več ranjenih. Prva skupina žandarjev demonstrantom ni bila kos, ko pa so dobili pomoč večjega števila mladih žandarjev, so množico pohodnikov pošteno pretepli in pregnali v beg.
Hitlerju v pozdrav so goreli kresovi ob njegovem rojstnem dnevu, to je na predvečer 20.aprila. Prva organizirana akcija prižiganja kresov pod vodstvom Kulturbunda je bila po priključitvi Avstrije k Tretjemu rajhu že leta 1938. Takrat so 19.aprila goreli kresovi na liniji Sladki Vrh – Sv. Ana v Slovenskih goricah in Cmureka oz. Trat niso zaobšli. Poleg priseganja nacističnemu voditelju so demonstranti, ki so v velikem številu prisostvovali prižiganju kresov, terjali priključitev Jugoslavije k Tretjemu rajhu. Oblasti teh demonstracij niso preprečile. Pripadniki lenarškega Sokola so organizirali protiakcijo skupaj s člani mariborskega Sokola in na mejnem območju in pregnali akterje, predvsem člane Kulturbunda, nemške mladce in podpornike nacizma. Med njimi in lenarškimi sokoli so se običajno vneli hudi pretepi, v katerih so krajšo potegnili organizatorji kresovanj. Sokoli se niso ozirali na morebitne posledice, pač pa so se dobro organizirali in marsikateri kres Hitlerju v čast ugasnili še preden se je ta razplamtel. V pretepih niso izbirali sredstev, običajno so organizatorje premikastili vse do krvi. Leta 1938 so poleg tega, da so ugasnili marsikateri kres in pretepli organizatorje, organizirali tudi protiakcijo in na liniji Sladki Vrh – Cmurek (Trate) – Apače zastražili mejo. Vso organizacijo in izvedbo protiakcije so imeli v rokah pripadniki lenarškega Sokola s svojimi člani iz območja Sv. Ane, kjer je delovala sokolska četa in s podporo sokolskih tovarišev iz Maribora. Eden od kronistov tega dogajanja je pripisal, da naj bi domnevno za to akcijo stala tudi organizacija KPS. A te ne v Lenartu in ne v omenjenem obmejnem območju ni bilo, tako da je to pripombo treba jemati z rezervo. Dejstvo ostaja, da je bilo vse to dogajanje odraz odpora narodnozavednih slovenskih ljudi zoper bližajočo se nacistično nevarnost. Kresovi ob severni meji v čast rojstnemu dnevu Hitlerja so na tem koncu severne slovenske meje goreli tri leta. Torej aprila 1938, 1939 in 1940. Leta 1941 pa so se na veliko razplamteli z burnim slavospevom članov KB in mnogih domačinov iz najnižjih socialnih slojev, ki jim je Hitler obljubil med in mleko. Dežela je bila že okupirana in vzpostavljena nova, nemška oblast reda in blagostanja, kot so na veliko govorili.
Nemška propaganda, ki je prihajala preko Mure v Sladki Vrh in celotno takratno Občino Velka, je bila vedno bolj agresivna. Kulturbundovci, ki jih je bilo vedno več, so kovali načrte za obračun s slovenskim življem. Nadučitelju Borku so poslali anonimno pismo z grožnjo, da že imajo izbrano drevo, kjer bo obešen. Na rednih sestankih pri Scheffu v Sladkem Vrhu so sestavljali sezname Slovencev, s katerimi bodo obračunali ob prihodu Hitlerja. Tako so že pred vojno nastali seznami ljudi za prijetje in zapor, za izselitev iz Slovenije, pa tudi likvidacije. V tovarni je bilo le nekaj zavednih Slovencev na vidnejših delovnih mestih, kot je bil obratovodja Kukec, mojster Černe iz Ljubljane, računovodja Pahernik iz Maribora. Delavci, ki so se čutili kot zavedni Slovenci, si tega niso upali izkazovati, saj so se bali za svoje delovno mesto v tovarni. Jeseni leta 1940 je bilo veliko moških vpoklicanih v rezervni sestav jugoslovanske vojske, saj se je država pripravljala na bližajočo se vojno. Iz tovarne je odšlo v vojsko več delavcev, iz cele občine pa tudi veliko kmetov. Večji del je bil poslan na utrjevanje Rupnikove obrambne linije v Pesniški dolini. Več ljudi, ki niso hoteli v jugoslovansko vojsko, je raje pobegnilo čez mejo v Avstrijo. Mejna karavla jugoslovanske vojske v Sladkem Vrhu je bila okrepljena in pripravljena na začetek vojne. Celotno zimsko obdobje 1940–1941 je bilo v pričakovanju vojne in ofenzivne nacistične propagande med podeželskim prebivalstvom (Dr. Marjan Toš, prof.)
Fotografije: Arhiv Muzej norosti