Slovenija in Slovenci smo lahko ponosni na naše darovalce krvi
V Centru za transfuzijsko medicino Univerzitetnega kliničnega centra Maribor je minuli torek bilo še posebej slovesno. Dolgoletni prostovoljni krvodajalec, Mariborčan Jože Damiš je namreč stotič daroval svojo kri. Damiš je krvodajalsko pot začel že kot srednješolec leta 1984, in po tem, ko se je tokrat stotič ulegel na klopco za darovanje krvi, je postal 217. vitez krvodajalstva v Sloveniji – naziv, ki ga dosežejo le najbolj zvesti prostovoljci, ki kri darujejo stokrat. »Začel sem iz čistega oportunizma – v srednji šoli smo po odvzemu krvi dobili dva dneva prosto. Potem pa se je navada kar prijela,« se spominja Damiš, ki danes svojo gesto vidi kot poslanstvo: »S tem podpiram slovensko zdravstvo. Pomoč drugemu ne stane nič.«
Natalija Lehner, dr. med. specialistka transfuzijske medicine iz UKC Maribor, poudarja pomen takšnih mejnikov: „Vsakič, ko kdo daruje kri stotič, je to za nas praznik. Jože je danes 217. vitez – na žalost so med njimi redke ženske, ker so pogoji zanje zahtevnejši. Zaradi nosečnosti, poroda in omejitve na darovanje vsake štiri mesece (moški lahko darujejo vsake tri mesece, op.p.), je pot do stotice za ženske daljša.“ V UKC Maribor se trudijo tudi z nagovarjanjem mladih krvodajalcev, saj kri ne sme nikoli zmanjkati. Na območju severovzhodne Slovenije potrebujejo tedensko okoli 350 do 400 krvodajalcev, kar pomeni, da sistem vseskozi deluje na robu zmogljivosti. Dr. Lehner pove, da so trenutne zaloge zadovoljive, a pri nekaterih krvnih skupinah hitro nastanejo kritične situacije, še zlasti v času dopustov.
Da krvi ne bi zmanjkalo, Rdeči križ Slovenije in Center za transfuzijo skupaj izvajata številne akcije v srednjih šolah in na fakultetah. „Mladi so dojemljivi, če jih le pravočasno nagovorimo. A po srednji šoli jih več izgubimo – dokler se kot študentje ali odrasli znova ne vrnejo,“ še pove dr. Lenderjeva. Sicer pa, krvodajalci iz generacij, ki so darovale v okviru nekdanjih velikih delovnih organizacij, so zdaj tisti, ki pogosto dosegajo 100 darovanj. Med njimi je tako tudi Jože Damiš, ki še pove: „Včasih je bilo to bolj cenjeno. Darovalo je po 200 ljudi na dan. Danes pa gredo nekateri plazmo prodati za denar v tujino. Tega nikakor ne podpiram.“ Damiš hkrati poudarja, da bi si želel več razumevanja tudi s strani delodajalcev in države. „Nekaj bi morali storiti. Morda kakšna ugodnost pri zdravstvenem zavarovanju. S tem bi spodbudili tudi druge,“ pove naš sogovornik, za katerega priznanje ni ključno. „Tudi če ne bi bilo priznanja, bi kri daroval. Dokler bom lahko – še sedem let imam čas, bom darovalec,“ zaključi Damiš, ki teoretično lahko kri daruje še okoli 25 krat, saj ko bo napolnil 65 let, to več ne bo možno.
Fotografije: J.B.