Dolgotrajna oskrba v Sloveniji in primerjava z Evropsko unijo
Slovenija se, tako kot večina držav Evropske unije, sooča z izzivi staranja prebivalstva, kar povečuje potrebo po dolgotrajni oskrbi. Po dolgih letih razprav in poskusov je bil končno sprejet Zakon o dolgotrajni oskrbi (v nadaljevanju ZDOsk), ki prinaša sistemske spremembe na tem področju. Pa poglejmo, kako je na tem področju v Sloveniji in kako v Evropski uniji.
Dolgotrajna oskrba zajema širok spekter storitev in ukrepov, namenjenih osebam, ki so zaradi starosti, bolezni, poškodbe ali invalidnosti trajno odvisne od pomoči drugih pri opravljanju osnovnih življenjskih aktivnosti. Cilj je zagotoviti kakovostno življenje tem posameznikom in razbremeniti njihove svojce. V Sloveniji ZDOsk določa pet vrst storitev dolgotrajne oskrbe: oskrba v instituciji (domovi za starejše, posebni socialnovarstveni zavodi), oskrba na domu, pomoč pri vključevanju v skupnost, oskrbovalec družinskega člana, denarni prejemek za dolgotrajno oskrbo.
Eno ključnih vprašanj pri uvedbi sistema dolgotrajne oskrbe je njeno financiranje. ZDOsk predvideva vzpostavitev novega, tretjega stebra socialne varnosti, ki bo financiran s prispevki iz plač in drugih dohodkov. Trenutno se sistem financira iz proračunskih sredstev. Cene dolgotrajne oskrbe so v Sloveniji precej visoke, še posebej za oskrbo v institucijah. Trenutno se velik del stroškov krije iz lastnih sredstev uporabnikov in njihovih svojcev. Pričakuje se, da bo uvedba obveznega prispevka za dolgotrajno oskrbo razbremenila posameznike in zagotovila bolj stabilno in pravično financiranje sistema. Denar se bo zbiral za kritje stroškov vseh prej omenjenih storitev dolgotrajne oskrbe. To vključuje plače zaposlenih v domovih za starejše in na domu, stroške materiala, vzdrževanje in razvoj infrastrukture ter finančne prejemke za oskrbovalce in uporabnike.
Zakaj se uvaja prispevek za dolgotrajno oskrbo?
Namen uvedbe prispevka je vzpostavitev trajnega, stabilnega in solidarnega financiranja sistema dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. Prispevek omogoča kritje stroškov oskrbe za vse, ki bodo zaradi starosti, bolezni, poškodbe ali invalidnosti potrebovali pomoč pri osnovnih življenjskih opravilih in storitvah, tako v domačem okolju kot v institucijah. To omogoča dostopnost do storitev dolgotrajne oskrbe vsakomur, ki jih potrebuje.
Zavezanci za plačilo prispevka so delavci v višini enega odstotka bruto plače, delodajalci v višini enega odstotka bruto plače, upokojenci v višini enega odstotka neto pokojnine, samozaposleni in kmete s prijavljeno dejavnostjo v višini dveh odstotkov plače. Prispevka ne bo treba plačevati za zavarovane osebe, ki so v obveznem zdravstvenem zavarovanju in posledično v obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo zavarovane kot družinski član: otroci (zavarovančevi otroci in otroci, ki so z odločbo pristojnega organa nameščeni v družino z namenom posvojitve), pastorki, ki jih zavarovanec preživlja, vnuki, bratje, sestre in drugi otroci brez staršev, ki jih je zavarovanec vzel k sebi in jih preživlja, če jih zakon, ki ureja obvezno zdravstveno zavarovanje, določa za otroke. Obveznost plačila prispevka za obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo nastopi 1. julija 2025. Prvič bo prispevek obračunan pri julijskih plačah oziroma pokojninah.
Večina držav članic EU se sooča s podobnimi demografskimi izzivi in razvija svoje sisteme dolgotrajne oskrbe. Financiranje je raznoliko, običajno pa gre za kombinacijo javnih sredstev (davki, socialni prispevki) in zasebnih plačil.
Kako je z dolgotrajno oskrbo v Evropski uniji (EU)
Države EU, kot je Nemčija, imajo že dolgo vzpostavljeno obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, financirano s prispevki zaposlenih, delodajalcev in upokojencev. Ta zavarovanja krijejo določen delež stroškov, preostanek pa doplačajo uporabniki ali njihovi svojci. V skandinavskih državah (npr. Švedska, Danska) se dolgotrajna oskrba financira pretežno iz splošnih davkov, kar omogoča visoko stopnjo univerzalnosti in dostopnosti, vendar so tudi davki višji. Poudarek je na oskrbi na domu. Mnoge države uporabljajo kombinacijo javnih sredstev (davki, prispevki) in zasebnih plačil. V Franciji na primer, se mesečni zneski pomoči (APA) prilagodijo glede na dohodek uporabnika. V večini držav EU javni sistemi dolgotrajne oskrbe redko pokrivajo celotne stroške. Uporabniki ali njihovi svojci morajo pogosto kriti znaten del stroškov, še posebej pri institucionalni oskrbi ali nadstandardnih storitvah.
Slovenija se s svojim novim zakonom približuje modelom, ki so že uveljavljeni v drugih evropskih državah, s poudarkom na mešanem financiranju in razvoju storitev v skupnosti.
Pragovi upravičenosti in obseg storitev se močno razlikujejo. V Avstriji je npr. dostop do subvencionirane oskrbe lahko omejen na določeno število ur, tudi če so potrebe višje. Številne države EU si prizadevajo razviti in krepiti storitve dolgotrajne oskrbe na domu in v skupnosti, saj je to pogosto cenejše in bolj zaželeno za uporabnike. V nekaterih zahodnoevropskih državah lahko mesečni stroški za bivanje v domu za starejše (brez upoštevanja morebitnih subvencij) dosežejo 2.000 do 5.000 evrov ali celo več, odvisno od države in kakovosti doma.
Slovenija z novim Zakonom o dolgotrajni oskrbi postavlja temelje za bolj stabilen in pravičen sistem, ki bo razbremenil posameznike in njihove svojce, zlasti upokojence, ki so bili doslej primorani kriti velik del stroškov. Sistem financiranja, ki vključuje prispevek iz pokojnin, in določena zgornja meja za lastna plačila v domovih za starejše, kažejo na premik k socialno bolj vzdržnemu modelu, ki se zgleduje po praksah nekaterih razvitih evropskih držav. Kljub temu bo dejanski uspeh sistema odvisen od njegovega učinkovitega izvajanja in zadostne zagotovitve izvajalcev storitev.
Kako se bodo soočili s plačevanje prispevka vsi akterji in ali se bodo sredstva res namensko zbirala za potrebe starejših, bo prinesel čas. Upamo lahko samo, da ne bomo v prihodnje pisali o nepravilnostih, kar se v slovenskem (tudi v tujini) prostoru pogosto dogaja. (Doc. dr., mag. Bojan Macuh).
